Jedro

Vrednostne sodbe o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku, ki jih vsebuje sporno pisanje prvega toženca, niso objektivno žaljive. Upoštevati je namreč treba, da jih je izzval sam pritožnik in da je prag žaljivosti v javni polemiki takšne vrste ustrezno višji kot sicer. K temu je treba dodati, da velja dolžnost preverjanja le za objavo trditev o dejstvih, ne pa za vrednostne sodbe, pri katerih se vprašanje njihove resničnosti ali neresničnosti že pojmovno ne more zastaviti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se (v III. in IV. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je (po delni ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe in po dovolitvi spremembe tožbe) zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku 3.000,00 EUR in dvakrat po 2.672,93 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencema povrniti 1.990,39 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Zoper sodbo sta bili pravočasno vloženi dve pritožbi. V tožnikovem imenu sta se pritožila tako njegov pooblaščenec, kot njegov zakoniti zastopnik. Prvi se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve tožnikovih ustavnih pravic, drugi pa na „vse“ pritožbene razloge. Oba predlagata spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnikov pooblaščenec očita sodišču prve stopnje, da je v postopku kršilo načelo materialnega procesnega vodstva, ker strank ni seznanilo, na kateri pravni podlagi bo vodilo postopek. S tem je bila tožniku odvzeta pravica do izjave, postopek je potekal v nasprotju s tožnikovim procesnim gradivom, nazadnje pa je bila izdana sodba presenečenja, kar je ustavno nedopustno.

4. Tožnikov zakoniti zastopnik poudarja, da je sodba „v nasprotju s spisom in sama s seboj“, zato se je ne da preizkusiti. Sodišče ni upoštevalo vseh tožnikovih dokazov. Toženkini priči S. in G. sta bili zaradi podobnih trditev o tožniku že pravnomočno obsojeni na plačilo odškodnine. Zoper tožnika nikoli ni bil sprožen nikakršen postopek glede tega, kar mu očitata toženca. Prav tako nikoli ni bila ugotovljena kakšna nepravilnost glede tožnikovega poslovanja in zbiranja denarja. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Tožnik ni bil avtor pisma v reviji K. iz decembra 1994, kar sta trdila, ne pa tudi dokazala toženca. V resnici je bil tožnik tisti, ki je prekinil sodelovanje z A. B., in ne obratno. Ni res, da trditve tožencev o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku niso objektivno žaljive in da so celo resnične. Sodišče ni pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Tožnik nikoli ni blatil A. B., ampak se je v resnici le branil pred njenimi očitki. Sicer pa je R. T. navajal določene trditve o A. B. in ne o tožencih. Sodba ne pojasni, na podlagi česa sta toženca imela utemeljen razlog verjeti v pravilnost svojega ravnanja. Toženca sta vedela, da so trditve o tožniku in R. T. neresnične, zato je izkazana protipravnost njunega ravnanja.

5. Toženca v odgovoru na pritožbi predlagata njuno zavrnitev in pritrjujeta razlogom izpodbijane sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi tožnikovega pooblaščenca:

7. Tožnikov pooblaščenec je odvetnik in specialist za civilno pravo. Gre torej za pravnega strokovnjaka, zato je nesprejemljiv pritožbeni očitek o domnevni kršitvi 285. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sicer sodišču nalaga ustrezno materialno procesno vodstvo. Sodišče prve stopnje v tem primeru tožniku ni bilo dolžno posebej in vnaprej pojasnjevati vseh dejanskih in pravnih vidikov obravnavane zadeve. S temi bi moral tožnika seznaniti njegov pooblaščenec. Sicer pa je sodišče svojo določitev oprlo na edino, namreč odškodninsko pravno podlago, na katero se je skliceval tožnik. Neumestna je zato pritožbena trditev, da je bila izdana sodba presenečenja.

8. Zatrjevani kršitvi pravice do izjave in pravice do sodnega varstva sta ostali v pritožbi neobrazloženi. Pritožba namreč ne pove, o katerem relevantnem dejstvu ali dokazu se tožnik v postopku ni mogel izjaviti. Če sodišče morda ni upoštevalo vsega tožnikovega „procesnega“ gradiva, bi moral tožnik na to domnevno kršitev v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP opozoriti že v postopku na prvi stopnji. Zakaj tega brez svoje krivde ni mogel storiti, pa v pritožbi niti ne poskuša pojasniti.

9. Do zatrjevane relativne bistvene kršitve določb postopka torej na prvi stopnji ni prišlo, prav tako ne do kršitve tožnikovih ustavnih pravic.

O pritožbi tožnikovega zakonitega zastopnika:

10. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tožbenega zahtevka pojasnilo z izčrpnimi in razumljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki ne nasprotujejo ugotovljenemu dejanskemu stanju niti materialnemu pravu. V izpodbijani sodbi ni nobenega notranjega protislovja, ki bi lahko onemogočilo njen pritožbeni preizkus. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero meri pritožba, zato ni podana. Sodišče se je pri dokazovanju v skladu z 213. členom ZPP omejilo na dejstva, ki so pomembna za odločbo, zato ni bilo dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov. Dokazi, ki jih je zavrnilo, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne bi bistveno prispevali k razjasnitvi dejanskega stanja. Tožnik, ki v nasprotju z zahtevo iz prvega odstavka 286.b člena ZPP zavrnitve dokaznih predlogov na obravnavi ni grajal, se tudi v pritožbi nanjo ne more več uspešno sklicevati. Enako velja za pritožbeni očitek na račun prič M. G. in A. S. Dejstvo, da naj bi bili priči pravnomočno obsojeni na plačilo odškodnine tožniku, še ne pomeni, da je njuna izpoved brez dokazne vrednosti. Morebitne neverodostojnosti pa jima tožnik v pritožbi ne očita.

11. Stališče izpodbijane sodbe, da toženca nista ravnala protipravno in zato ni podana njuna odškodninska odgovornost, je pravilno. Kar je prvi toženec napisal, druga toženka pa objavila o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku, ni žaljivo, niti neresnično. Prvi toženec je v spornih treh sestavkih prikazal, kdaj, kako in zakaj je tožnikov zakoniti zastopnik R. T. spremenil svoje mnenje o A. B., s katero sta poprej tesno sodelovala, in se do njegove spremenjene naklonjenosti tudi kritično opredelil. Ker je šlo za javno polemiko, ki se je razvila ob zbiranju prostovoljnih sredstev (za živali A. B.), tožnikov zakoniti zastopnik pa je v tej polemiki aktivno sodeloval, se je prvi toženec o njem smel izraziti ostro in neprizanesljivo. Po ugotovitvi izpodbijane sodbe namreč tudi tožnikov zakoniti zastopnik v svojem pismu z dne 30.6.2003, ki je bilo povod za pisanje prvega toženca, ni skoparil z žaljivimi navedbami. Teže takšnega ravnanja ne more zmanjšati dejstvo, da se je tožnikov zakoniti zastopnik tako izrazil o A.B. in ne o tožencih, saj je šlo za javno polemiko. Poleg tega je vsakomur ustavno zagotovljena pravica do javnega izražanja svojega mnenja. Če jo je izkoristil tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik, te pravice ne more odrekati tožencema. Ob tem ni pomembno, da glede tožnikovega poslovanja, kot poudarja v pritožbi, ni bila nikoli ugotovljena nobena nepravilnost ali nezakonitost. Morebitnega takšnega očitka namreč sporne trditve in vrednostne ocene, na katere se nanaša tožnikov odškodninski zahtevek v tej pravdi, ne vsebujejo. Kdo je prekinil sodelovanje, R. T. ali A. B., za presojo protipravnosti ravnanja tožencev ni pomembno. Enako velja za avtorstvo članstva v reviji K. iz decembra 1994. Zadošča, da članek vabi k prispevkom na naslov in račun tožnika. Prav tako ni pomembno, da naj bi z žaljivimi obtožbami začeli A. B. in njeni somišljeniki. Na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zanikati, da jim je tožnik oziroma njegov zakoniti zastopnik žalitve vrnil. Potemtakem je trditev prvega toženca, da je R. T. blatil A. B., očitno resnična. Vrednostne sodbe o tožniku in njegovem zakonitem zastopniku, ki jih vsebuje sporno pisanje prvega toženca, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča niso objektivno žaljive. Upoštevati je namreč treba, da jih je izzval sam pritožnik in da je prag žaljivosti v javni polemiki takšne vrste ustrezno višji kot sicer. K temu je treba dodati, da velja dolžnost preverjanja le za objavo trditev o dejstvih, ne pa za vrednostne sodbe, pri katerih se vprašanje njihove resničnosti ali neresničnosti že pojmovno ne more zastaviti.

Sklepno:

12. Pritožbeni razlogi, ki jih je uveljavljal tožnik v pritožbah svojega pooblaščenca in zakonitega zastopnika, torej niso podani. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, je sodišče druge stopnje obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo prvo sodbo.

13. Tožnik, ki je s pritožbama propadel, do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, medtem ko toženca z odgovorom nista bistveno prispevala k odločitvi o pritožbah, zato morata svoje stroške kriti sama (prvi odstavek 165. člena ZPP).