Jedro

Sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe s skrajšano obrazložitvijo, v kateri bi moralo stranki pravno poučevati po 496. členu ZPP, temveč zgolj sodbo s polno obrazložitvijo po 324. členu ZPP. Sodišče ima zgolj možnost, da izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo, in če je ni izkoristilo, s tem ni kršilo določb pravdnega postopka.

Dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo.

Za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo:

I. Sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 108850/2014, z dne 21. 8. 2014, in opr. št. VL 149907/2014, z dne 7. 11. 2014, v 1. in 3. odstavku izreka ostaneta v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna v 8 dneh plačati tožeči stranki: - 200,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2014, - 319,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obreestmi od 19. 5. 2014, - 200,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2014, - 218,53 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014, - 234,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 7. 2014, - 131,14 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2014, - 245,47 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2014, - 224,63 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 2014, - 275,97 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 10. 2014 ter - stroške obeh izvršilnih postopkov: 74,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi VL 149907/2014 dalje, in 74,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi VL 108850/2014 dalje.

II. Sklep o izvršbi opr. št. VL 149907/2014, z dne 7. 11. 2014, se razveljavi v 1. odst. izreka glede zneska 10,83 EUR. Sklep o izvršbi opr. št. VL 108850/2014, z dne 21. 8. 2014, pa se v 1. odst. izreka razveljavi za znesek 43,34 EUR. V navedenem obsegu se tožbena zahtevka zavrneta.

III. Tožena stranka je dolžna v 8 dneh tožeči stranki povrniti pravdne stroške 164,00 EUR, če zamudi s plačilom, od devetega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper I. točko izreka sodbe se je zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka pravočasno pritožila tožena stranka, ki predlaga, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v vsakem primeru pa stroške pritožbenega postopka naloži v plačilo tožeči stranki, z obrestno posledico.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja torej ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje dve zadevi združilo v skupno obravnavanje. V obeh tožeča stranka kot upravnik poslovne stavbe na naslovu X v Ljubljani na podlagi pogodbe o upravljanju od tožene stranke, ki je (so)lastnica in lastniška posestnica poslovnih prostorov v tej stavbi (25,18% delež nasproti celotni površini), vtožuje plačila po računih, izdanih za stroške obratovanja, vzdrževanja in upravljanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upravnik vse račune dobaviteljem poravnal, storitve pa je obračunal v skladu s pogodbo o upravljanju, zato je zahtevku (razen v delu, kjer je tožeča stranka v dopolnitvi tožbe pojasnila, da je stroške upravljanja zaračunala preveč - II. točka izreka izpodbijane sodbe), ugodilo.

8. Pritožnica uvodoma neutemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo z napačnim pravnim poukom, ki ni v skladu s 496. členom ZPP. Višje sodišče namreč ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe s skrajšano obrazložitvijo, v kateri bi moralo stranki pravno poučevati po 496. členu ZPP, temveč zgolj sodbo s polno obrazložitvijo po 324. členu ZPP. Sodišče ima zgolj možnost, da izda sodbo s skrajšano obrazložitvijo, in če je ni izkoristilo, s tem ni kršilo določb pravdnega postopka. Ker je v pravnem pouku sodbe jasno navedlo, da je treba pritožbo (in ne morebiti napoved pritožbe) vložiti v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka, pojasnilo druge procesne zahteve za vložitev le-te (oblikovne zahteve, zastopanje, plačilo sodne takse) ter navedlo pritožbene razloge, zaradi katerih se lahko izpodbija sodba v sporu majhne vrednosti, je tudi višje sodišče vlogo tožene stranke, v kateri je navedla pritožbene razloge, obravnavalo kot pritožbo.

9. Pritožnica nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga tožene stranke po zaslišanju I. H. Vendar višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka hkrati niti ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da nobena od pravdnih strank ni predlagala izvedbe naroka, ne uveljavlja pa niti kršitve drugega odstavka 454. člena ZPP, po katerem lahko sodišče brez naroka odločbo izda, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov. Te razloge pa sodišče prve stopnje je navedlo in zato dokaz z zaslišanjem I. H. tudi ni bil izveden. Večinsko stališče sodne prakse je namreč, da dokazni predlogi strank, da se zaslišijo posamezne priče ali stranke, še ne pomenijo zahteve za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo1. Pritožbeni očitek o kršitvi pravice do izjavljanja je zato neutemeljen.

10. Še eno kršitev iste postopkovne določbe vidi tožena stranka v tem, da je tožeča stranka zgolj podajala dokaze in le pavšalne trditve, ki pa ne nadomeščajo trditev bremena. Taka pritožbena trditev je nejasna, še bolj pa preveč nekonkretizirana, da bi se višje sodišče do nje lahko konkretno opredelilo. Zakaj iz tožbenih trditev ni razvidna dejanska podlaga, na kateri bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, pritožnica ne pojasni. V zvezi s specificiranostjo tovrstnih zahtevkov višje sodišče še dodaja, da je v sodni praksi ustaljeno stališče, da za sklepčnost tožbe zadošča, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine in sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine (na vprašanje utemeljenosti zahtevka). V tej zadevi je tožeča stranka, po obrazloženem ugovoru dolžnika (sedaj tožene stranke), za vsakega od vtoževanih računov konkretno navedla, katero storitev vtožuje, po kakšnem ključu in kako so obračunani obratovalni stroški. Priložila je kopije vtoževanih računov, v zvezi s položajem upravnika je priložila pogodbo o upravljanju ter druge dokazne listine. Čeprav je tudi sicer standard obrazložitve sodbe v sporih majhne vrednosti nižji (vsebinska obrazložitev je krajša kot pri sodbi izdani v rednem postopku), je sodišče prve stopnje za svojo odločitev navedlo izčrpne in prepričljive razloge, ki so tudi pravilni in zakoniti, tudi dokazna ocena je pravilno omejena na odločilna dejstva, logična, skladna in prepričljiva. Katere so tiste trditve tožeče stranke, za katere meni, da se zaradi njihove pavšalnosti ni mogla braniti, pritožnica ni pojasnila, višje sodišče pa ugotavlja, da tudi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Drugih pritožbenih razlogov tožena stranka ni navedla, in ker pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Tako sodna praksa v VSL sodba II Cpg 756/2014 z dne 25.9.2014, VSL Sklep I Cpg 159/2010 z dne 15.4.2010, VSL sodba I Cpg 1256/2012 z dne 13.9.2013 in VSL sodba I Cpg 135/2013 z dne 7.10.2013. Prim. tudi Betetto, N., v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722.