Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je namen Uredbe, da se evropsko potrdilo o dedovanju (potrdilo) prizna v vseh državah članicah brez kakršnega koli posebnega postopka, vendar meni, da predložitev prevoda hrvaškega potrdila ne predstavlja posebnega postopka. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da je obravnavano potrdilo izpolnjeno le z odkljukanimi posameznimi kategorijami obrazca, saj je v točkah 4.2 in 8.2.3. dodano besedilo, kar torej terja prevod.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju sodišče) zavrnilo ugovor predlagateljev in potrdilo sklep Dn 94498/2023, s katerim je bilo odločeno, da vpis lastninske pravice na podlagi predložene Evropske potvrde o nasleđivanju z dne 31.2.2023 pri v uvodu navedeni nepremičnini, v korist predlagateljice, ni dovoljen, in sicer iz razloga, ker listina, ki je podlaga predlaganemu vpisu ni v slovenskem jeziku, ki se uporablja pri uradnem delovanju sodišča. 2. Zoper sklep sta predlagateljici vložili skupno pritožbo, v kateri ponovno poudarjata, da je princip Uredbe št. 650/2021/EU (v nadaljevanju Uredba) ta, da ko je evropsko potrdilo o dedovanju (v nadaljevanju Potrdilo) izdano, se prizna v vseh državah članicah brez kakršnegakoli posebnega postopka, ter da bi moralo biti Potrdilo, ki se izda v skladu z Uredbo, veljavna listina za vpis zapuščine v register države članice. Namen Uredbe je v tem, da pride do poenotenja različnih jurisdikcij znotraj EU, ki so zagotovo različne. Potrdilo ni le listina v tujem jeziku. Je obrazec, pravilno izpolnjen v vseh bistvenih delih in izpolnjen na način, kot bi ga hrvaška notarka izpolnila, če bi ga morala sam izvesti. In to je bistveno. Vsa sodišča ali pristojni organi države članice imajo isti obrazec in tako točno vedo, kateti podatki se vpisujejo na primer pod zaporedno številko 1, 2 in 3. Zato je zahteva, da se obrazec prevaja, neutemeljena in se s takšno zahtevo oddaljuje od principov in načel evropskega prava. Zahteva po prevodu bi bila eventualno smiselna, če bi Potrdilo vsebovalo nek daljši tekst v tujem jeziku, ki bi bil pravno relevanten za odločanje v konkretnem primeru. Takšne situacije v tem zemljiškoknjižnem postopku ni. Priloženo Potrdilo je izpolnjeno le z odkljukanimi posameznimi kategorijami obrazca ter navedbo premoženja v Sloveniji. Utemeljenost zahtevka bo zemljiškoknjižno sodišče moralo ugotoviti drugače kot le z zahtevo po prevodu poenotenega obrazca. Tako (primeroma) ugotavlja tudi sodišče v postopku SDn 1029/2020. Predlaga, da se pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se vpis vknjižbe lastninske pravice dovoli.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je sodišče podalo v izpodbijanem sklepu (da je zemljiškoknjižni postopek predpisan z nacionalnim pravom, da slovenska sodišča poslujejo v slovenskem jeziku, zato bi moralo biti Potrdilo prevedeno v slovenski jezik) in k njim nima kaj dodati ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Pritožnica s svojimi pritožbenimi navedbami teh razlogov ni uspela omajati. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da je namen Uredbe, da se Potrdilo prizna v vseh državah članicah brez kakršnega koli posebnega postopka, vendar meni, da predložitev prevoda hrvaškega Potrdila ne predstavlja posebnega postopka. Poleg tega ne drži pritožbena navedba, da je obravnavano potrdilo izpolnjeno le z odkljukanimi posameznimi kategorijami obrazca, saj je v točkah 4.2 in 8.2.3. dodano besedilo, kar torej terja prevod.

5. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).