Jedro

Tožena stranka je dokazala, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici resen in utemeljen. Mesečne analize so pokazale, da so se dela tožnice zmanjšala za 75 % in je preostanek tožničinih del prevzela druga uslužbenka tožene stranke, kateri so se dela zmanjšale le za 10 %. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, ki se glasi, da se sklep tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 13.2.2003 razveljavi in da se ugotovi, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo po preteku 75 dnevnega odpovednega roka in da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki po sodišču odmerjene stroške tega postopka, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki teko od prvostopenjske sodbe dalje do plačila, v roku 8 dneh pod izvršbo. Sodišče je tudi odločilo, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica predvsem ugotavlja, da se sodišče ni opredelilo do njenega ugovora pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke v smislu 5. točke 88. člena Zakona o delovnih razmerjih. Glede na nesporno dejstvo, ki ga je sodišče ugotovilo v dokaznem postopku, je bil glavni in edini razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici s spremembo pogodbe z DURS od

1.6.2002 dalje. Ker je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana po poteku 6 mesečnega obdobja, bi zato moralo sodišče ugotoviti nezakonitost odpovedi omenjene pogodbe. Do tega ugovora tožnice pa se sodišče ni opredelilo. Navaja tudi, da je iz dokaznega postopka mogoče res ugotoviti, da se je pri toženki od

1.6.2002 s spremembo pogodbe z DURS zmanjšal obseg dela. Vendar je po drugi strani toženka od tedaj dalje pridobila na novo posle s CVI, ki so bili od tedaj dalje novi posli in ne stari posli, ki bi jih toženka do tedaj že opravljala. Tožnica je zato prepričana, da se je njen obseg dela po 1.6.2002 dalje v primerjavi s prvim poletjem 2002 še povečal in ne zmanjšal. Da je bil obseg dela tožnice tudi po 1.6.2002 dalje v povečanem obsegu, je nesporno razvidno tudi iz evidence prisotnosti tožnice na delu, vendar tega dokaza tožena stranka iz tožnici neznanega razloga ni predložila. Sicer pa je mnenja, da iz razloga, ker se je obseg dela zmanjšal tudi G., kateri se je dodelilo njeno delo, bi morala tožena stranka v postopku ugotavljanja presežnih delavcev po zakonskih kriterijih med njima ugotavljati, kateri bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, saj se delovno mesto tožnice ni ukinilo. Tožena stranka je zato pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ravnala pristransko in je bila tožnica s takšnim postopanjem postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi z ostalimi delavci.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da nobeden izmed teh razlogov ni podan. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno ugotovilo, pravilno presodilo odločilna dejstva in odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče v postopku tudi ni bistveno kršilo takih določb postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004).

Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter ustrezno razlago odločitve.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici resen in utemeljen. Kot izhaja iz izpovedi zaslišanih prič, zlasti direktorja toženke R. R. in listinskih dokazov, je s 1.6.2002 bila na novo podpisana pogodba z Davčno upravo Republike Slovenije, ki je temeljila na popolnoma drugih osnovah, saj je bil v pogodbi predviden le največji obseg dela z drugačno strukturo storitev, kot po dotedanji pogodbi. Zaradi tega se je znatno zmanjšal obseg del, poleg tega pa je v novi pogodbi bila dogovorjena za 15% nižja cena od dotedanje. Tožena stranka je na take pogoje morala pristati, če je hotela ohraniti posel. Zaradi tako sklenjene pogodbe so po izjavi direktorja toženke storitve s področja sistemske podpore padle za 95%, strojne podpore pa za 40%, kar je ob 15% znižanju cen pogojevalo odločitev toženke, da je potrebno število zaposlenih zmanjšati.

Zaradi novo nastalih razmer se je v drugi polovici leta 2002 pokazalo, da se je znatno zmanjšal obseg del ravno v sektorju sistemske in strojne opreme, v katerem je delala tožnica kot dokumentarist. Tako se je močno zmanjšal obseg servisnih posegov, ki jih je podpirala tožica in pogarancijsko vzdrževanje, ki je razdeljeno na sistemsko in strojno podporo in katera dela je tudi opravljala tožnica. Zaradi tega se je tožnici zmanjšal obseg dela za okoli 75%, kar vse so pokazale analize, ki so se delale mesečno do konca leta 2002. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka utemeljeno tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, saj kot je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotavilo sodišče prve stopnje, se je obseg tožničinih del toliko zmanjšal, da jih je poleg svojega dela lahko prevzela A. G., ki je sicer opravljala komercialna dela in kateri se je po izjavi direktorja R. R. obseg dela zmanjšal le za 10%. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je bila odpoved pogodbe tožnici povsem zakonita in v skladu z določili Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002). Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, ko je zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa toženke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13.2.2003 in njen nadaljnji zahtevek po ugotoviti, da ima tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas in da ji delovno razmerje ni prenehalo po poteku 75 dnevnega odpovednega roka, utemeljeno zavrnilo.

V zvezi s pritožbenimi navedbami, da se sodišče ni opredelilo do tožničinega ugovora o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke pa je potrebno poudariti, da te pritožbene navedbe niso utemeljene. Kot izhaja iz razlogovanja odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, se je sodišče ravno v zvezi z ugotavljanjem, ali je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici pravočasna ali ne, podrobno ukvarjalo in na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da tožena stranka v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožnici ni zamudila objektivnega 6 mesečnega roka od nastanka razloga za odpoved, niti 30 dnevnega roka od seznanitve z razlogi, kot to določa 5. odst. 88. člena ZDR. Pritožbeno sodišče se zato v zvezi z obrazložitvijo, zakaj ti roki niso bili zamujeni, popolnoma strinja s pravno razlago sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in teh razlogov ne ponavlja.

Zaradi vsega navedenega in ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odgovor na pritožbo tožene stranke ni bil potreben, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka krije sama svoje stroške tega odgovora (1. odst. 165. člena ZPP).