Jedro

Po ustaljenem stališču sodne prakse mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov. V zapuščinskem postopku ni bilo listin, ki bi podpirale trditev B. A., zato je izpodbijana presoja, da je njegova pravica manj verjetna, pravilna. V odsotnosti vsakršnih listinskih dokazov se namreč dokazno breme ni moglo prevaliti na A. A.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Dedič A. A. krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča B. A. napotilo na pravdo zaradi ugotovitve, da je dedič A. A. od zapustnice prejel darilo v obliki polovice kupnine, potrebne za nakup parcele, na kateri je A. A. zgradil stanovanjsko hišo na naslovu X (1. točka izreka). Napotenega dediča je opozorilo, da mora tožbo vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti napotitvenega sklepa in zapuščinskemu sodišču predložiti dokaz o vloženi tožbi, sicer bo zapuščinski postopek nadaljevan in zaključen brez upoštevanja njegovega ugovora (2. točka izreka).

2.Dedič B. A. je zoper sklep vložil (laično) pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe prava in nejasne obrazložitve. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da sklep razveljavi in odloči, da se na pravdo napoti njegov brat A. A. Trdi, da sodišče ni pojasnilo, zakaj šteje njegovo pravico za manj verjetno. Presoja, "da mora tisti, ki obstoj darila zatrjuje, to tudi dokazati", je pavšalna. Logično, normalno in pričakovano je, da mora v demokratični državi z urejenim in delujočim davčnim sistemom izvor premoženja (v konkretnem primeru parcele, na kateri je postavil hišo) dokazati lastnik, ki razpolaga s podatki o načinu pridobitve. Tretje osebe do teh podatkov nimajo dostopa. Dokazno breme gleda neobstoja darila je torej na bratu in sodediču kot lastniku premoženja. Nejasen je tudi zapis v obrazložitvi, da "bi bila drugače napotitev na pravdo nesmiselna, v primeru, da se tožba v danem roku ne bi vložila."

3.Dedič A. A. v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.B. A. in A. A. sta brata, zakonita (so)dediča po pokojni materi, med katerima je bil v zapuščinskem postopku spor o obstoju darila zapustnice A. A. v višini polovice kupnine za parcelo v X, na kateri je domnevni obdarjenec zgradil hišo. Izpodbijana odločitev, s pravno podlago v 210. in 213. členu ZD1, temelji na ugotovitvi, da je glede spornega dejstva manj verjetna pravica dediča B. A.

6.ZD ne predpisuje meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora sodišče o tem presoditi ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera. Po ustaljenem stališču sodne prakse mora darilo dokazati tisti, ki se nanj sklicuje, razen v primeru predložitve listinskih dokazov.2 V zapuščinskem postopku ni bilo listin, ki bi podpirale trditev B. A., zato je izpodbijana presoja, da je njegova pravica manj verjetna, pravilna. V odsotnosti vsakršnih listinskih dokazov se namreč dokazno breme ni moglo prevaliti na A. A. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o nejasnosti razlogov izpodbijanega sklepa. Če bi bil na pravdo napoten dedič, ki je zanikal prejem darila (zaradi vložitve tožbe zaradi ugotovitve neobstoja darila), pri čemer gre za lastnika parcele, nakup katere naj bi bil delno financiran z darilom, takšna napotitev zaradi pomanjkanja njegovega pravnega interesa za vložitev tožbe res ne bi bila smiselna. Ker tožbe ne bi vložil, bi se posledično zapuščinska obravnava nadaljevala in dokončala ne glede na zahtevke, glede katerih je bil napoten na pravdo (četrti odstavek 213. člena ZD). V takšni procesni situaciji tudi pritožnik v zapuščinskem postopku ne bi mogel uveljaviti svojega stališča o obstoju darila.

7.Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

8.Pritožnik pritožbenih stroškov ni priglasil. Odločitev o pritožbenih stroških A. A. ima pravno podlago v prvem odstavku 174. člena ZD.

-------------------------------

1Zakon o dedovanju, Ur. l. SRS, št. 15/1976, s spremembami in dopolnitvami. Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranke na pravdo ali na upravni postopek, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Tako ravna sodišče, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež (3. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Sodišče napoti na pravdo oziroma na upravni postopek tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD).

2Glej na primer sklepe VSL II Cp 173/2013, II Cp 2266/2018, II Cp 1059/2019, I Cp 1185/2020 in II Cp 473/2022.