Jedro

Sodišče, pristojno v skladu z Uredbo, bo odločalo v zapuščinskem postopku, tako glede premičnega kot tudi glede nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se nahaja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Sodišče Republike Slovenije za odločanje v obravnavani zadevi ni pristojno".

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zapuščinski postopek po pokojni A. A. ustavilo z obrazložitvijo, da je na podlagi 4. člena Uredbe (EU) št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 pristojno sodišče v Nemčiji, kjer je bilo običajno prebivališče zapustnice.

2. Dedič B. B. v pravočasni pritožbi navaja, da je prvo sodišče pri odločitvi spregledalo, da je namen Uredbe olajšati dedovanje, nikakor pa ga otežiti oziroma dodatno obremeniti stranke (točka 4 uvodnega pojasnila k Uredbi). Cilj Uredbe je odpraviti ovire, ki onemogočajo učinkovito uveljavljanje pravic državljanov (točka 7 uvodnega pojasnila k Uredbi). Točka 12 uvodnega pojasnila pravi, da je pri likvidaciji premoženjskopravnih razmerij potrebno ravnati glede na konkretne okoliščine posamičnega primera. Prvo sodišče je pri odločanju spregledalo, da imajo stranke po 5. členu Uredbe opcijo/ pravico, da se dogovorijo o izbiri sodišča (glej uvodno pojasnilo št. 36 k Uredbi, ki primarno podeljuje moč odločanja glede na dogovor strank). Samo v primeru, ko ni soglasja, odloča sodišče po sili predpisa. V konkretnem primeru sta se pritožnik in njegova hči C. C. odločila, da naj bo pristojno sodišče v Sloveniji, saj se premoženje, ki je predmet dedovanja, nahaja v Sloveniji. Prvo sodišče bi moralo glede na vse okoliščine primera stranke najprej pozvati in ugotoviti, kakšna je njihova volja glede pristojnosti. Točka 7.c Uredbe določa, da je pristojno sodišče, ki je začelo postopek, če so stranke pristojnost sprejele. Še bolj konkreten je 9. člen Uredbe, ki pravi, da če so se stranke spustile v obravnavanje in niso ugovarjale pristojnosti, potem naj odloči to sodišče. Sicer pa je bilo sodišče v Ljubljani o zadevi nepristojno odločati, saj se nepremičnina nahaja v Izoli, to je na območju Okrajnega sodišča Piran. Prvo sodišče postopka ne bi smelo ustaviti, temveč bi moralo izdati sklep, da je nepristojno za odločanje, kar izrecno določa 15. člen Uredbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Uredba EU št. 650/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o pristojnosti, pravu, ki se uporablja, priznavanju in izvrševanju odločb in sprejemljivosti in izvrševanju javnih listin v dednih zadevah ter uvedbi evropskega potrdila o dedovanju1 ureja primere dedovanja s čezmejnim elementom.

5. Uredba določa pravila o mednarodni pristojnosti v državah članicah v civilnih in nepravdnih postopkih na podlagi koncepta poenotenega dedovanja in osebne okoliščine običajnega prebivališča zapustnika ob smrti kot najprimernejšo okoliščino za določitev pristojnosti. Sodišče, pristojno v skladu z Uredbo, bo odločalo v zapuščinskem postopku, tako glede premičnega kot tudi glede nepremičnega premoženja zapustnika, ne glede na to, kje se nahaja.2

6. Uredba torej kot navezno okoliščino za določitev pristojnega sodišča, kot tudi za določitev prava, ki se uporabi za dedovanje, določa običajno prebivališče, ki ga je zapustnik imel ob smrti. Ni sporno, da je v obravnavani zadevi zapustnica imela običajno prebivališče v Nemčiji, zato je na podlagi člena 4 Uredbe (splošna pristojnost) za odločanje o celotnem dedovanju, pristojno sodišče oziroma organ odločanja v Nemčiji. Prenos lastninske pravice na nepremičninah, ki jih je imela zapustnica v Republiki Sloveniji, bo po zaključku postopka v Nemčiji, kot je pritožniku pravilno že pojasnilo sodišče prve stopnje, mogoč na podlagi izdanega Evropskega potrdila o dedovanju, ki ga bo izdal nemški pristojni organ.

7. Vse določbe Uredbe, na katere se pritožnik v pritožbi sklicuje, se nanašajo na primer, če je zapustnik izbral pravo države članice, ki naj se uporabi za celotno dedovanje po njem (tako imenovana prorogacija o pristojnosti). To pravo pa je lahko pravo države, katero državljanstvo ima v času izbire ali ob smrti ( 22. člen Uredbe). Zapustnica, ki je ob smrti imela običajno prebivališče v Nemčiji, bi lahko izbrala pravo države, katero državljanstvo je imela, torej slovensko pravo, s čimer bi prišla v poštev uporaba 5. člena Uredbe o dogovoru strank postopka (dedičev), da se pisno dogovorijo, da je za odločanje o vseh vprašanjih, povezanih z določeno dedno zadevo, izključno pristojno slovensko sodišče. Pritožnik pa ne navede niti ne predloži dokaza, da bi zapustnica za dedovanje izbrala slovensko pravo v skladu z 22. členom Uredbe. Predložena Pogodba o zakonski zvezi in dedna pogodba (priloga A4) nasprotno nakazuje, da je zapustnica za dedovanje izbrala nemško pravo.

8. Zmotno pritožba meni, da bi lahko sklep o nepristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje izdalo le sodišče, na območju katerega leži nepremičnina, ki je predmet dedovanja. Ker gre za vprašanje pristojnosti sodnega sistema ene države kot celote v primerjavi s sodnim sistemom druge države, je Okrajno sodišče v Ljubljani po prejemu smrtovnice pravilno najprej odločalo o mednarodni pristojnosti slovenskega sodišča. Šele v primeru, če bi izreklo, da je slovensko sodišče pristojno za odločanje o zadevi, bi se postavilo vprašanje o njegovi stvarni, krajevni in funkcionalni pristojnosti.

9. Pravilno pa pritožba opozarja, da bi se moralo sodišče prve stopnje v izreku sklepa na podlagi člena 15 Uredbe in drugega odstavka 199. člena Zakona o dedovanju izreči za nepristojno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa ( tretji odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 V nadaljevanju Uredba 2 Tjaša Ivanc, Pravna praksa - 2014, št. 9, stran 22, GV Založba, d.o.o.