Jedro

I. Nepremoženjska škoda, ki se izraža trajno ali trajnejše v določeni obliki, pomeni isto škodo in zato sodišče določi en znesek odškodnine, upoštevajoč trajanje te škode do izdaje sodbe in njeno trajanje v bodoče (sklep št. 3 posvetovanja o nepremoženjski škodi, Ljubljana, 15. in 16.10.1986, Poročilo o sodni praksi 1986/II, str. 5).

II. Trditve v objavljenem tekstu so takšne narave, da razkrivajo del tožnikove zasebnosti in prav to razkrivanje je povzročilo razžalitev njegovega dobrega imena in časti. Tako je dejanje poseglo v obe sferi z učinkom vzroka in posledice. Prav zato ločitev obeh kršitev ni mogoča. Ker pa ta ločitev ni mogoča, tudi odškodnine ni mogoče prisoditi za vsako posebej.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala z objavo spornega besedila v "Rožnati kroniki" Primorskih novic dne 21.2.1992, je prisodilo odškodnino v znesku 1.000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je prisojeno odškodnino znižalo na 600.000,00 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki povrne stroške postopka. Navaja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je znižalo prisojeno odškodnino. Sodišče je zanemarilo specifiko tega primera, stopnjo in obseg osebne prizadetosti tožeče stranke ter posredno njegove družine. Tožeča stranka je zaradi dejanja tožene stranke trpela na vseh področjih svojega življenja. Dejanje je bilo storjeno v mediju, ki je na Primorskem zelo bran in daje vtis resnega lokalnega časopisa. Sicer pa je tožena stranka v izvensodni poravnavi priznala D.O. odškodnino v znesku 1.400.000,00 SIT, kar kaže na njen odnos do dejanja. Sodišče je končno zmotno odmerilo stroške postopka.

Tudi tožena stranka uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da prisojeno odškodnino bistveno zniža. Materialno pravo je bilo po njenem mnenju kršeno s tem, ko je sodišče prisodilo odškodnino v enotnem znesku za dve različni obliki škode. Posebej bi moralo odločati tudi o bodoči škodi, za katero niso podane predpostavke iz 203. člena ZOR. Zmotno je nadalje stališče, da za razsojo ni pomembno ali so navedbe v časopisu resnične ali ne. Pravni red ne more dati enakega varstva v obeh primerih. Prisojena odškodnina pa je tudi sicer glede na trajanje in stopnjo bolečin previsoka. Tožena stranka uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje jo je storilo s tem, ko ni presodilo navedb v pritožbi o nepravilni ugotovitvi posledic, ki naj bi jih tožnik zaradi ravnanja tožene stranke pretrpel. Reviziji sta bili vročeni tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil, in strankama, ki nanju nista odgovorili (3. odstavek 390. člena ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

Tožeča stranka v reviziji neutemeljeno napada odločitev o višini odškodnine. Prisojena odškodnina dejansko odstopa od odškodnin, ki so bile prisojene v podobnih primerih. Odstopa pa v korist tožeče stranke, in sicer prav zaradi "specifike primera", ki jo tožeča stranka v reviziji ponovno izpostavlja. Sodišče druge stopnje je v zadostni meri upoštevalo vse okoliščine primera. Posebej je izpostavilo prav objavo žaljivega besedila v najbolj branem primorskem časopisu, kakor tudi vse posledice, ki so zaradi tega nastale. Upoštevalo je vpliv te objave na tožnikovo razmerje z ženo in otrokom, sodelavci in sosedi, kakor tudi vpliv te objave na vso okolico, s katero je tožnik prihajal v stik. Ni pa smelo upoštevati škode, ki sta jo zaradi tega pretrpela tožnikova žena in sin, ker ta škoda ni bila predmet tožbenega zahtevka. Sodišče druge stopnje je zato pravilno uporabilo 200. člen ZOR. Tudi morebitna poravnava med D.O. in toženo stranko na odločitev ni mogla vplivati, saj gre za drugačno dejansko podlago škodnega primera.

Neutemeljena pa je tudi revizija tožene stranke. S tem ko sodišče ni posebej odločalo o bodoči škodi, ni zmotno uporabilo materialnega prava. Nepremoženjska škoda, ki se izraža trajno ali trajnejše v določeni obliki, pomeni isto škodo in zato sodišče določi en znesek odškodnine, upoštevajoč trajanje te škode do izdaje sodbe in njeno trajanje v bodoče (sklep št. 3 posvetovanja o nepremoženjski škodi, Ljubljana, 15. in 16.10.1986, Poročilo o sodni praksi 1986/II, str. 5).

Materialnopravno pravilna je tudi odločitev o enotni odškodnini za duševne bolečine, ki jih je tožnik pretrpel zaradi objave spornega besedila. Sodišče druge stopnje je pravilno ugotovilo, da se oba pravna temelja prepletata in da zato ni mogoče potegniti jasne meje med njima. Trditve v objavljenem tekstu so takšne narave, da razkrivajo del tožnikove zasebnosti in prav to razkrivanje je povzročilo razžalitev njegovega dobrega imena in časti. Tako je dejanje poseglo v obe sferi z učinkom vzroka in posledice. Prav zato ločitev obeh kršitev ni mogoča. Ker pa ta ločitev ni mogoča, tudi odškodnine ni mogoče prisoditi za vsako posebej.

Sodišče druge stopnje tudi ni storilo očitane kršitve določb pravdnega postopka. S tem, ko je v celoti kot pravilno sprejelo dejansko podlago, ugotovljeno na prvi stopnji, je tudi zavrnilo drugačno dejansko presojo tožene stranke v njeni pritožbi. Nestrinjanje tožene stranke z dejanskimi ugotovitvami je zato lahko le ugovor zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa na revizijski stopnji ni več dovoljen (3. odstavek 385. člena ZPP).

Glede na navedeno revizijama ni bilo mogoče ugoditi in ju je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).

Tožeča stranka je v reviziji izpodbijala tudi stroškovni izrek. Revizijsko sodišče te odločitve ni presojalo, ker gre za sklep, s katerim postopek ni pravnomočno končan in zato revizija po 1. odstavku 400. člena ZPP ni dovoljena.