Jedro

Razveljavljene določbe 1. do 17. člena ZPUOOD se nanašajo na položaj, ko so bile družbe izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD, veljavni 18. člen ZPUOOD pa se nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po uveljavitvi ZPUOOD, kar pomeni, da v primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po uveljavitvi ZPUOOD, ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ker ta več ne obstaja (oziroma je mogoče uveljavljati njihovo odgovornost le še na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da odslej glasi: "Toženec U.Č. je dolžan plačati tožnici SP 10.217,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni od vročitve sodbe, da ne bo izvršbe", v preostalem delu se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka, za razliko do dosojenih 37.879,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2012 dalje do plačila, razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Ob nadaljnji ugoditvi pritožbe se sodba sodišča prve stopnje razveljavi tudi v III. in V. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženec) dolžna, v roku 15 dni od vročitve sodbe, plačati prvo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) skupno 37.879,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 7. 2012 dalje do plačila (točka I. izreka) in drugo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) skupno 316,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 7. 2012 dalje do plačila (točka III. izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II. in IV. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje razsodilo še, da je toženec dolžan tožnici, v roku 15 dni od vročitve sodbe, plačati pravdne stroške v višini 1.057,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka V. izreka) in da je tožnik dolžan tožencu, v roku 15 dni od vročitve sodbe, plačati pravdne stroške v višini 849,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka VI. izreka).

2. Zoper I., III. in V. točko izreka citirane sodbe se pritožuje toženec, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), pri čemer predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožeči stranki. Bistvo pritožbene graje je, da je sodišče prve stopnje pri presoji pasivne legitimacije toženca zmotno uporabilo materialno pravo in sicer Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), ki ne ob vložitvi tožbe ne v času izdaje izpodbijane sodbe ni veljal. Sodišče prve stopnje je namreč pasivno legitimacijo toženca utemeljilo na podlagi določb šestega, sedmega in osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki pa so bile razveljavljene z uveljavitvijo Zakona o postopkih za uveljavitev ali odpustitev odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb (v nadaljevanju: ZPUOOD). Primarno se tako obravnavana pritožba zavzema za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka, podredno pa v okviru ugovora pasivne legitimacije še navaja, da bi lahko bil toženec, v skladu s šestim odstavkom 442. člena ZFPPIPP, odgovoren le za tiste obveznosti izbrisane gospodarske družbe M d.o.o., ki so nastale do dneva njenega izbrisa iz sodnega registra. Za vse obveznosti, ki so nastale po tem datumu (t.j. po 10.11.2011) družba, posledično pa tudi njeni aktivni družbeniki, niso več odgovorni. Obravnavana pritožba v nadaljevanju kot materialnopravno zmotno izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o uporabnini, ki naj bi tožnici pripadala za čas od izteka najemne pogodbe do dneva izbrisa navedene gospodarske družbe iz sodnega registra in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje pravico do uporabnine presojalo mimo navedb pravdnih strank, saj tožeči stranki v zvezi s tem nista podali nobenih navedb, zato je sodišče prve stopnje v tem delu zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je zaključilo, da sta J.L. in D.H. uporabljala predmetno nepremično tudi po izteku najemne pogodbe, saj slednja nista bila delavca navedene gospodarske družbe M d.o.o.. Nenazadnje pa je sodišče prve stopnje uporabnino zmotno priznalo celo osebi, ki niti ni imetnik (lastnik) predmetne nepremičnine. Toženec s pritožbo naposled izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o obveznosti plačila obratovalnih stroškov in komunalnih storitev povezanih z uporabo predmetne nepremičnine in v tem okviru poudarja, da iz dokaznih listin ni razvidno, da bi v obdobju do prenehanja najemnega razmerja nastal kakršenkoli dolg iz tega naslova, zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu v celoti zavrniti. Toženec kot materialnopravno zmotno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o plačilu odškodnine iz naslova malomarne rabe in opustitve vzdrževanja predmetne nepremičnine in v tej zvezi navaja, da tožnica do te odškodnine sploh ni upravičena, saj ni lastnica predmetne nepremičnine in v njej poškodovane stanovanjske opreme. V tem kontekstu pritožba še izpostavlja, da je sodišče prve stopnje o odškodnini iz tega naslova odločilo zgolj na podlagi predračunov, ki pa ne morejo predstavljati zadostnega dokaznega standarda o obstoju in višini škode. Tožnica namreč ni z ničemer izkazala, da so bila vsa dela iz predračunov tudi dejansko opravljena in da je zneske iz predračunov tudi plačala, zato niso podane vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Smiselno enako velja tudi glede dolžnosti plačila stroškov čiščenja, pri čemer toženec še dodaja, da je svojo obveznost iz tega naslova tudi v celoti izpolnil. V vsakem primeru pa se navedeni stroški, kakor tudi stroški pleskanja, lahko poravnajo iz varščine v višini 1.800,00 EUR, ki jo je tožnica prejela ob podpisu najemne pogodbe. Nazadnje obravnavana pritožba izpodbija še odločitev sodišča prve stopnje o povrnitvi stroškov za kurilno olje in v tej zvezi navaja, da je sodišče prve stopnje stanje porabe in cene kurilnega olja zmotno ugotavljalo na dan 20. 6. 2012, namesto na dan 10. 11. 2010, ko je najemna pogodba dejansko prenehala veljati.

3. Tožeči stranki na pritožbo toženca nista odgovorili.

4. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in preučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da pa je sodišče prve stopnje v razveljavljenem obsegu izpodbijane sodbe zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Pregled zadeve pokaže, da toženec s pritožbo sicer izpodbija tako aktivno, kot pasivno legitimacijo pravdnih strank, pri čemer pa pritožbe v delu, ki se nanaša na ugovor aktivne legitimacije tožečih strank ne utemelji, zato je sodišče druge stopnje v okviru pritožbenega preizkusa presojalo samo ugovor pasivne legitimacije toženca.

6. Sodišče prve stopnje je pasivno legitimacijo toženca (kot družbenika pravne osebe M d.o.o., ki je bila dne 10. 11. 2011 izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije), presojalo na podlagi določil šestega, sedmega in osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP o osebni odgovornosti aktivnih družbenikov za neplačane obveznosti, ki ji je imela pravna oseba ob njenem prenehanju. Kot to pravilno opozarja pritožba, so bila navedena zakonska določila razveljavljena z uveljavitvijo ZPUOOD, ki je začel veljati dne 17. 11. 2011. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-307/11-21 z dne 12. 4. 2012 sicer razveljavilo večino določil ZPUOOD, v veljavi pa je obdržalo 18. člen ZPUOOD, ki določa, da z dnem uveljavitve tega zakona prenehajo veljati določbe od šestega do desetega odstavka 442. člena in 496. člena ZFPPIPP. Citirana ustavna odločba je s tem, ko je vzdržala v veljavi 18. člen ZPUOOD, uveljavila nov časovni mejnik razlikovanja pravnih položajev osebno odgovornih družbenikov izbrisanih družb. Kot je razvidno iz razlogov, s katerimi je utemeljilo svojo odločitev, Ustavno sodišče RS šteje, da se razveljavljene določbe 1. do 17. člena ZPUOOD nanašajo na položaj, ko so bile družbe izbrisane iz sodnega registra do uveljavitve ZPUOOD, veljavni 18. člen ZPUOOD pa se nanaša na položaj, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po uveljavitvi ZPUOOD, kar pomeni, da v primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra po uveljavitvi ZPUOOD, ni mogoče več uveljavljati odgovornosti družbenikov za obveznosti izbrisanih gospodarskih družb po določilih šestega do desetega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ker ta več ne obstaja (oziroma je mogoče uveljavljati njihovo odgovornost le še na podlagi pravil o spregledu pravne osebnosti). V primerih, ko je bila družba izbrisana iz sodnega registra pred uveljavitvijo ZPUOOD, pa se postopki zoper osebno odgovorne družbenike lahko začnejo ali nadaljujejo po dosedanjih predpisih (glej 20. točko obrazložitve ustavne odločbe U-I-307/11). Pravna oseba M d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra dne 10. 11. 2011, zato je z ozirom na citirano ustavno odločbo podana tako materialnopravna odgovornost aktivnih družbenikov za obveznosti izbrisane družbe kot tudi njihovo procesnopravno nasledstvo (1). Glede na navedeno je pritožbeno stališče, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je svojo odločitev o pasivni legitimaciji toženca oprlo na določbe šestega do osmega odstavka 442. člena ZFPPIPP zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno.

7. Je pa sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri presoji obsega odgovornosti toženca na podlagi šestega odstavka 442. člena ZFPPIPP, ki določa, da če je pravna oseba ob njenem prenehanju (po 441. členu ZFPPIPP) imela neplačane obveznosti, aktivni družbeniki pravne osebe upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti. V kolikor pa je aktivnemu družbeniku prenehal položaj družbenika pred prenehanjem pravne osebe, pa odgovarja le za tiste obveznosti, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika. Navedeno pomeni, da je aktivni družbenik izbrisane pravne osebe osebno odgovoren le za tiste neplačane obveznosti izbrisane družbe, ki jih je ta imela ob njenem prenehanju. Družba M d.o.o. je bila izbrisana iz sodnega registra dne 10. 11. 2011, zato je lahko toženec osebno odgovoren le za tiste neplačane obveznosti navedene družbe, ki so nastale do dneva izbrisa. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodišča prve stopnje, da je toženec odgovoren za vse obveznosti, ki so nastale do dokončne izpraznitve in primopredaje predmetne nepremičnine dne 20. 6. 2012, saj toženec ni univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Toženec je tako lahko osebno odgovoren le za neplačane najemnine za čas trajanja najemnega razmerja in za obratovalne ter komunalne stroške, ki so nastali do dneva izbrisa navedene pravne osebe iz sodnega registra. Res je, da iz dokaznih listin ni razvidno, na katero obdobje se nanašajo neporavnane obveznosti iz naslova električne energije (priloga spisa A17, razen računa št. 3028958 z dne 31. 10. 2011 iz dokazne listine pod A18) in iz naslova porabe vode (priloga spisa A19), kot to pravilno opozarja pritožba, kar pa še ne pomeni, da del teh obveznosti ni nastal v času od sklenitve najemne pogodbe do dneva izbrisa navedene gospodarske družbe iz sodnega registra. Sodišče prve stopnje bo tako moralo v ponovljenem postopku ugotoviti kateri del obveznosti iz navedenih naslovov je nastal do dne 10. 11. 2011, ko je bila navedena pravna oseba izbrisana iz sodnega registra, saj je toženec lahko osebno odgovoren le za ta del obveznosti. Smiselno enako velja tudi za povrnitev stroškov kurilnega olja, stroškov čiščenja in škode iz naslova malomarne rabe ter opustitve vzdrževanja, pri izračunu katerih pa naj sodišče prve stopnje upošteva tudi ob sklenitvi najemne pogodbe plačano varščino v višini 1.800,00 EUR. V tem kontekstu sodišče druge stopnje še dodaja, da pritožbene navedbe toženca v smeri, da predračuni, ki sta jih v dokaz svojih navedb predložila tožnika, ne morejo predstavljati zadostnega dokaznega standarda o obstoju in višine škode iz naslova malomarne rabe in opustitve vzdrževanja, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8. Kot pojasnjeno je toženec nedvomno osebno odgovoren za neplačane najemnine za čas trajanja najemnega razmerja, ki je prenehalo z dnem 10. 11. 2010. V skladu z 2. členom najemne pogodbe z dne 24. 6. 2008 (priloga A6) je najemnina v obdobju od 1. 7. 2008 do 30. 4. 2010 znašala 900,00 EUR mesečno, nato pa je bila z aneksom št. 3 z dne 26. 4. 2009 (priloga A7), za obdobje od 1. 5. 2010 dalje, zvišana na 1.000,00 EUR mesečno. Za mesec november 2010 je toženec, glede na 11. člen najemne pogodbe, dolžan sorazmerni del najemnine do 10. 11. 2010, kar znaša 1/3 (eno tretjino) mesečne najemnine v višini 1.000,00 EUR oziroma preračunano 333,33 EUR. Toženec je tako za čas trajanja najemnega razmerja skupno dolžan 26.133,33 EUR (22 X 900,00 EUR (za obdobje od 1. 7. 2008 do 30. 4. 2010) + 6 X 1.000,00 EUR (za obdobje od 1. 5. 2010 do 31. 10. 2010) + 1 X 333,33 EUR (za mesec november 2010)) oziroma ob upoštevanju tožbenih navedb o že plačanih 15.916,00 EUR iz tega naslova, le še 10.217,33 EUR (26.133,33 EUR - 15.916,00 EUR). V tem obsegu je zato sodišče druge stopnje pritožbi toženca ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka, ki se nanaša na zapadle in neplačane najemnine za čas trajanja najemnega razmerja, spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo, za razliko do dosojenih 37.879,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2012 dalje do plačila, pa je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, kot to izhaja iz I. točke izreka te odločbe.

9. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v delu, ki se nanaša na pravico tožnice do uporabnine za čas od prenehanja najemne pogodbe (10.11.2010) do izpraznitve in izročitve predmetne nepremičnine (20. 6. 2012). Sodišče prve stopnje je v okviru presojanja aktivne legitimacije tožnice pravilno ugotovilo, da je slednja, na podlagi pooblastila z dne 10. 6. 2008, nastopala kot posredni zastopnik solastnikov predmetne nepremičnine ter da je zato sama subjekt pravic in obveznosti iz najemnega razmerja. Pravica do uporabnine pa se ne nanaša na čas trajanja najemnega razmerja, temveč na čas po prenehanju le - tega, zato tožnica ne more biti upravičena do uporabnine, saj je bilo njeno posredno zastopstvo omejeno zgolj na najemno razmerje, ki pa je nedvomno prenehalo z dnem 10. 11. 2010. V skladu s 198. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) je namreč do uporabnine lahko upravičen zgolj imetnik (lastnik) stvari, ki jo je nekdo uporabil v svojo korist, kar pa tožnica nesporno ni, tako da posledično tudi ne more biti upravičena do uporabnine, saj z nezakonito uporabo predmetne nepremične ni bila v ničemer oškodovana. Prav tako toženec ni pasivno legitimiran za plačilo uporabnine, saj, kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje, v predmetni nepremičnini ni živel, temveč so v njej po prenehanju najemnega razmerje živele osebe, ki so bile tja nameščene kot delavci družbe M d.o.o.. Za plačilo uporabnine bi tako lahko bile pasivno legitimirane le osebe, ki so nepremičnino od dne 10. 11. 2010 dalje dejansko uporabljale nezakonito (prvi odstavek 111. člena Stanovanjskega zakonika, v nadaljevanju: SZ-1). Glede na navedeno se sodišče druge stopnje ni ukvarjalo s spornim vprašanjem ali sta bila JL in DH delavca družbe M d.o.o. in ali sta predmetno nepremičnino uporabljala tudi po prenehanju najemnega razmerja ter do kdaj, saj to za odločitev v predmetni pravdi ni pomembno. Imenovana namreč nista toženi stranki.

10. Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (in sicer v delu, ki se nanaša na zapadle in neplačane najemnine za čas trajanja najemnega razmerja) spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP), v katerem naj sodišče prve stopnje upošteva zgoraj zavzeta stališča sodišča druge stopnje in ob pravilni uporabi materialnega prava znova razsodi v zadevi.

11. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : Tako tudi sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 687/2012 z dne 3. 7. 2012. Primerjaj še sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Pdp 912/2013 z dne 14. 11. 2013 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 2941/2012 z dne 24. 4. 2013.