Jedro

Dodatek k notarskemu zapisu, ki ne izpolnjuje zahtev obličnosti, ne predstavlja izvršilnega naslova, izvršilni naslov je v tem primeru torej le osnovni notarski zapis. V izvršilnem postopku na noben način ni mogoče (niti dovoljeno) ugotoviti drugačne vsebine ali zapadlosti dolžnikove zaveze, kot izhaja iz izvršilnega naslova (načelo stroge formalne legalitete).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v izpodbijani 1. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru delno ugodi in se sklep o izvršbi razveljavi glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od 31. 12. 2008 do 31. 12. 2010 ter se v tem obsegu predlog za izvršbo zavrne; sicer pa se pritožba zavrne in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 1. točke izreka ter v 2. in 3. točki izreka potrdi.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi (1. točka izreka sklepa), zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov postopka za ugovor (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da je dolžnik dolžan upnici v 8 dneh povrniti 55,08 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencu pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se sodišče nepravilno sklicuje na vsebino notarskega zapisa in dodatka ter nepravilno ugotavlja, da je dolžnik poleg glavnice upnici dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008, saj je v notarskem zapisu izrecno določeno, da je dolžnik od neporavnane in zapadle obveznosti upnici dolžan plačati zakonske zamudne obresti za čas, ko je s plačilom v zamudi, kar je glede na določeni rok za plačilo 31. 12. 2010 lahko šele z dnem 01. 01. 2011. Poudarja, da je bil dodatek k notarskemu zapisu sklenjen izključno z namenom sporazumnega podaljšanja roka za izpolnitev obveznosti do 30. 06. 2011, in ni res, da bi bilo z dodatkom dogovorjeno, da je upnica v primeru dolžnikove zamude upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 31. 12. 2008 dalje. Meni, da dodatek ne določa obveznosti dolžnika plačati obresti od 31. 12. 2008, takega določila pa ne vsebuje niti notarski zapis, kar pomeni, da upnica do obresti od 31. 12. 2008 dalje ni upravičena ne po osnovnem dogovoru ne po dodatku. Navaja, da je treba upoštevati, da je upnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti le za čas, ko je dolžnik v zamudi, kar pa je ob upoštevanju sporazumnega podaljšanja roka izpolnitve šele od 01. 07. 2011 dalje. Dolžnik tudi navaja, da je nepravilno razlogovanje sodišča, da tudi v primeru, če dodatek ni veljavno dopolnil notarskega zapisa, velja, da je dolžnik dolžan plačati zakonske zamudne obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 dalje, saj je takšna ugotovitev v izrecnem nasprotju z vsebino in namenom notarskega zapisa in dodatka, ki določata pravico upnice do zakonskih zamudnih obresti za čas, ko je dolžnik s plačilom v zamudi. Meni, da če bi dodatek res veljavno določal dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti za čas od 31. 12. 2008, bi takšno določilo pomenilo povečanje obveznosti dolžnika in glede obličnosti dodatka ne bi bilo mogoče uporabiti četrtega odstavka 51. člena OZ, ki ga je uporabilo sodišče. Dolžnik opozarja, da dodatek ni bil izdan v obliki notarskega zapisa, ki se v skladu z OZ zahteva za vse kasnejše dopolnitve ali spremembe prvotnega notarskega zapisa, zato dodatek v obstoječi obliki ne more predstavljati izvršilnega naslova za izterjavo kakršnihkoli denarnih terjatev, zlasti pa ne zakonskih zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 dalje. Poudarja, da nobena od listin ne predstavlja podlage za predlagano izvršbo, saj je v notarskem zapisu določena pravica dolžnika, da nepremičnino, ki je predmet predlagane izvršbe, proda, pri čemer v notarskem zapisu ni bila določena hipoteka oziroma nobena druga pravica upnice, ki bi omogočala predlagano izvršbo z rubežem in prodajo nepremičnine. Navaja, da je na navedeni nepremičnini vknjižena neposredno izvršljiva hipoteka v zavarovanje izpolnitve obveznosti kredita pri banki S., za vračilo katerega kot porok in plačnik odgovarja tudi upnica, ki bi s predlagano izvršbo povzročila takojšnjo zapadlost navedenega kredita in dolžniku s tem povzročila škodo. Trdi, da sta se z upnico dogovorila, da jo bo dolžnik izplačal po prodaji nepremičnine, pri čemer nepremičnine še ni bilo mogoče prodati, upnica pa zahteva plačilo, še preden so se izpolnili pogoji za zapadlost terjatve in sporazumno določen rok plačila. Meni, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, ki bi potrdili dolžnikove ugovorne navedbe in pokazali, da terjatev ne obstoji in ni zapadla v plačilo, navaja tudi, da se je sodišče do navedenih vprašanj pravno zmotno opredelilo oziroma se sploh ni opredelilo in je napačno zavrnilo dolžnikov ugovor. Predlaga spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, podredno pa, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upnici, ki navaja, da se dolžnik z navedbami o nezapadlosti spreneveda in zavlačuje postopek, saj je dolžnik v zamudi, za katero je sam odgovoren, zato mora plačati zamudne obresti. Meni, da dolžnik v ugovoru ni podal nobenega ugovornega razloga, temveč samo zavlačuje in pozablja na določila, ki jih je sam podpisal pred notarjem. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. V predmetni zadevi je upnica na podlagi notarskega zapisa in dodatka k notarskemu zapisu zoper dolžnika predlagala izvršbo za plačilo zneska 35.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2008 do plačila, kot izvršilno sredstvo pa je navedla dolžnikovo nepremičnino. Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi 26. 08. 2011 predlagano izvršbo v celoti dovolilo. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena ZIZ), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh pa ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena. Dolžnik je 21. 09. 2011 zoper sklep o izvršbi na podlagi teh določb vložil ugovor, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom v celoti zavrnilo.

7. Dolžnik v pritožbi izpodbija pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in med drugim navaja, da nobena od predloženih listin ne predstavlja podlage za predlagano izvršbo, saj je v notarskem zapisu določena pravica dolžnika, da nepremičnino, ki je predmet predlagane izvršbe, proda. Višje sodišče te dolžnikove pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. Iz notarskega zapisa (točka „Petič“) izhaja, da se je dolžnik iz naslova skupnih vlaganj v nakup, adaptacijo in opremo ter skupnega investicijskega vzdrževanja stanovanjske hiše zavezal upnici izplačati denarni znesek v višini 35.800,00 EUR najkasneje do 31. 12. 2010, od zapadle in neporavnane obveznosti pa je za čas, ko je s plačilom v zamudi, upnici dolžan plačati tudi zamudne obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je na ta način dolžnikova obveznost jasno in nepogojno določena, notarski zapis pa je tudi neposredno izvršljiv. Res je v notarskem zapisu tudi določilo, da bo dolžnik stanovanjsko hišo prodal na prostokonkurenčnem nepremičninskem trgu, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, to na dolžnikovo obveznost plačila terjanega zneska upnici nima nobenega vpliva. Iz omenjenega določila namreč izhaja le, da upnica ob pogoju, da dolžnik izpolni svojo obveznosti po notarskem zapisu, ob morebitni prodaji nepremičnine do iztržene kupnine nima nobenih zahtevkov in terjatev. Določilo tudi v ničemer ne spreminja in tudi ne ureja dogovorjene zapadlosti terjatve kako drugače, kot to pritožbeno uveljavlja dolžnik s trditvijo, da sta se stranki dogovorili, da bo dolžnik upnico izplačal šele po prodaji nepremičnine. Tak dogovor oziroma pogoj namreč iz izvršilnega naslova ne izhaja, sodišče prve stopnje pa je zato s sklicevanjem na načelo stroge formalne legalitete (načelo vezanosti na izvršilni naslov) pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem, s katerimi bi dolžnik dokazoval nezapadlost oziroma drugačno zapadlost terjatve (glej tudi obrazložitev tega sklepa v točki 10.), saj v izvršilnem postopku na noben način ni mogoče (niti dovoljeno) ugotoviti drugačne vsebine ali zapadlosti dolžnikove zaveze, kot izhaja iz izvršilnega naslova (kjer je jasno in nepogojno navedeno, da bo dolžnik upnico izplačal do 31. 12. 2010). Svojo odločitev je v tem delu tudi ustrezno obrazložilo, zato ni podana zatrjevana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

8. Dolžnik v pritožbi tudi uveljavlja, da v notarskem zapisu ni bila določena hipoteka oziroma nobena druga pravica upnice, ki bi omogočala predlagano izvršbo z rubežem in prodajo nepremičnine. Njegove navedbe so neutemeljene, saj v predmetni zadevi ne gre za realizacijo že obstoječe hipoteke, temveč je izvršba na nepremičnino predlagana le kot izvršilno sredstvo za izterjavo zapadlega dolga. Izvršba na nepremičnino se opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, z ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, s prodajo nepremičnine in s poplačilom upnikov iz zneska, dobljenega s prodajo (167. člen ZIZ), z zaznambo sklepa o izvršbi pa pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini (drugi odstavek 170. člena ZIZ). ZIZ torej za izvršbo na nepremičnine predhodnega obstoja hipoteke ne zahteva, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, oziroma povedano drugače, nastanek hipoteke je posledica izvršbe na nepremičnino in ne predpogoj zanjo. Neutemeljene so tudi navedbe o obstoju hipoteke za zavarovanje izpolnitve obveznosti iz kredita pri banki S., saj obstoj druge hipoteke na nepremičnini ni razlog, ki bi preprečil izvršbo, to dejstvo vpliva samo na vrstni red poplačil in s tem na možnost poplačila posameznega upnika po prodaji nepremičnine v izvršilnem postopku.

9. Dolžnik pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno dovolilo izvršbo za izterjavo zamudnih obresti od glavnice za čas od 31. 12. 2008 do plačila. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje kot izvršilni naslov napačno upoštevalo tudi dodatek k notarskemu zapisu, s katerim sta stranki sporazumno podaljšali rok izpolnitve do 30. 06. 2011 in se hkrati dogovorili, da dolžnik upnici ni dolžan plačati zamudnih obresti od 31. 12. 2008 do 30. 06. 2011; v primeru zamude z izpolnitvijo pa je dolžan upnici plačati zamudne obresti od že zapadlih, a neporavnanih obveznosti. Iz podatkov v spisu in ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da dodatek ni sklenjen v obliki notarskega zapisa, zato na vsebino obveznosti iz notarskega zapisa, ki je podlaga za predmetno izvršbo, ne more vplivati in tudi ne more predstavljati podlage za izvršbo. V skladu z določbo drugega odstavka 17. člena ZIZ je namreč izvršilni naslov lahko le: 1. izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, 2. izvršljiv notarski zapis ali 3. druga izvršljiva odločba ali listina, za katero zakon, ratificirana in objavljena mednarodna pogodba ali pravni akt Evropske unije, ki se v Republiki Sloveniji uporablja neposredno, določa, da je izvršilni naslov. ZIZ torej strogo določa, kaj je lahko izvršilni naslov, zato dodatek v predmetni zadevi, ki ne izpolnjuje zahtev obličnosti, ne predstavlja izvršilnega naslova, izvršilni naslov je v tem primeru torej le osnovni notarski zapis. Višje sodišče ob tem še dodatno pojasnjuje, da se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na četrti odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika – OZ o veljavnosti poznejših ustnih dogovorov, s katerimi se zmanjšujejo ali olajšujejo obveznosti ene ali druge stranke, če je posebna oblika predpisana samo v interesu pogodbenih strank. S tem se je namreč sodišče že spustilo v razlago vsebine pogodbe, kar pa zaradi stroge vezanosti na izvršilni naslov ni stvar izvršilnega postopka, temveč je pridržano morebitnemu pravdnemu postopku.

10. Kot je navedeno, dodatek torej ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi upnica lahko zahtevala izvršbo. Dolžnik je sicer dogovor, sklenjen s tem dodatkom, lahko uveljavljal kot ugovorni razlog, vendar pa je bil ta neutemeljen. Dogovor, da dolžnik upnici ni dolžan plačati zamudnih obresti od 31. 12. 2008 do 30. 06. 2011, bi bil namreč kot ugovorni razlog glede na vsebino dodatka upošteven le v primeru, če bi dolžnik svojo obveznost izpolnil do 30. 06. 2011, v nasprotnem primeru pa obvelja obveznost, kot je določena v notarskem zapisu. Dolžnik ne v ugovoru ne v pritožbi ne zatrjuje niti ne izkazuje, da je svojo obveznost izpolnil, temveč celo priznava, da dolga ni plačal, zato dogovor glede upničine odpovedi obrestnemu zahtevku ni upošteven in je treba dolžnikovo obveznost plačila obresti presojati tako, kot je določena v notarskem zapisu. (Tudi) iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem, kot je to pojasnjeno že v točki 7. tega sklepa.

11. Dolžnik utemeljeno navaja, da v notarskem zapisu ni podlage za plačilo zamudnih obresti od 31. 12. 2008, kot je to protispisno ugotovilo sodišče prve stopnje. V notarskem zapisu je namreč izrecno določeno, da je dolžnik od neporavnane in zapadle obveznosti upnici dolžan plačati zakonske zamudne obresti za čas, ko je s plačilom v zamudi, kar je glede na določen rok za plačilo 31. 12. 2010 lahko šele od 01. 01. 2011 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje torej za dovolitev izvršbe za izterjavo zamudnih obresti od 31. 12. 2008 do 31. 12. 2010 ni imelo podlage v izvršilnem naslovu (prim. 2. točko prvega odstavka 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom istega člena), zato je višje sodišče dolžnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v izpodbijani 1. točki izreka spremenilo tako, da je ugovoru delno ugodilo in sklep o izvršbi razveljavilo glede izterjave zakonskih zamudnih obresti od 31. 12. 2008 do 31. 12. 2010 ter v tem obsegu predlog za izvršbo zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu 1. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožbeno sodišče je kot pravilno in zakonito potrdilo tudi odločitev v izpodbijanih 2. in 3. točki izreka sklepa (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik odločitve o stroških ni izpodbijal konkretizirano, zato je višje sodišče v tem delu opravilo uradni preizkus in ugotovilo, da je dolžnik sicer z ugovorom delno uspel, vendar pa se njegov uspeh nanaša le na del akcesorne obveznosti (del vtoževanih zamudnih obresti), zato je odločitev sodišča prve stopnje, da sam krije svoje stroške ugovora in da mora upnici povrniti 55,08 EUR stroškov odgovora na ugovor, pravilna (prim. tretji odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Iz istih razlogov je višje sodišče odločilo, da dolžnik kljub delnemu uspehu s pritožbo sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji dostavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z odgovorom ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi stvari, zato stroški niso bili potrebni.