Jedro

Kot nevestno je treba šteti vsako ravnanje, ki je v nasprotju s predpisanimi ali nepredpisanimi, toda v praksi utrjenimi pravili o opravljanju obveznosti iz delovnega področja delavca.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku tožeče stranke tako, da je disciplinski postopek zoper ... zaradi kršitve delovne dolžnosti, storjene v noči od 8. na 9. oktober 1990 z opustitvijo dejanja (2. točka 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih .... ustavilo. Vzdržalo pa je v veljavi odločitev disciplinskih organov tožene stranke o preklicu pogojne odložitve izvršitve ukrepov prenehanja delovnega razmerja, izrečenega tožniku dne 19.10.1990. Ugotovilo je, da je podana njegova odgovornost za očitano hujšo kršitev delovne obveznosti po 2. in 11. točki 155. člena omenjenega pravilnika (opustitev dejanja, s čimer se ovira ali onemogoča delovni proces in neupoštevanje navodil v delovnem postopku, zaradi česar je nastala ali bi lahko nastala materialna škoda).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno odločbo potrdilo, pri čemer je v inkriminiranem dejanju tožnika ugotovilo - enako kot disciplinski organi tožene stranke - tudi znake kršitve iz 21. točke 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih, opredeljene kot neizpolnjevanje ali nevestno, nepravočasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti.

Proti odločbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in dugostopnega postopka o tem, da niso podani objektivni in subjektivni znaki očitanih kršitev, zato ne obstaja njegova disciplinska odgovornost zanje. Poudarja, da je bil konj, katerega pogin neupravičeno pripisujejo tožnikovemu ravnanju, očitno vhlevljen že bolan in da strokovnjaki - veterinarji tega dejstva ob njegovem prevzemu niso ugotovili. Ker kronična pljučnica ne more nastati in se končati s smrtjo živali v enem dnevu, ne obstaja tožnikova disciplinska odgovornost, saj bi zaradi hudega bolezenskega stanja konj poginil tudi v primeru, če bi bil tožnik ves čas ob njem. Revident opozarja na določbe 11. 12. in 19. člena pravilnika o načinu opravljanja veterinarsko-sanitarnega pregleda in kontrole živali pred zakolom in proizvodov živalskega izvora (Uradni list SFRJ, št. 68/89), ki sta ga sodišči pri svoji odločitvi očitno prezrli. Sicer bi ugotovili, da v obravnavanem primeru niso nastopili razlogi, v katerih bi bil zakol dovoljen. Zato predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Revizija je bila na podlagi določila 390. člena zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in RS št. 35/92 in 19/94 - v nadaljevanju ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma opozarja na 3. odstavek 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih, s katerim so določene meje preizkusa izpodbijane odločbe. Pooblastilo revizijskega sodišča je omejeno na preizkus izpodbijane odločbe samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da pri revizijah vloženih po 1. odstavku 73. člena omenjenega zakona ni dolžno po uradni dolžnosti upoštevati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in paziti na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka v reviziji ni uveljavljala. V pretežnem delu revizija polemizira z dokazno presojo pravnoodločilnih dejstev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. Po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP pa zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog. Zaradi navedene prepovedi revizijsko sodišče ne sme presojati pravilnosti dokazne ocene, pa čeprav jo tožeča stranka formalno uveljavlja kot zmotno uporabo materialnega prava. Šteti mora, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Revizija pa tudi v delu, s katerim revident vsebinsko napada pravilnost uporabe materialnega prava, ni utemeljena. Tožeča stranka si zmotno razlaga pomen očitanih kršitev in posledično neobstoj svoje disciplinske odgovornosti. Temeljne določbe o disciplinskem postopku vsebuje zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR), ki določa pristojnost disciplinske komisije za ugotavljanje kršitev delovnih obveznosti in izrekanje ukrepov, in njeno sestavo, uvedbo disciplinskega postopka in delavčeve pravice v njem (59. - 78. člen). V določilu 55. člena je poudarjeno načelo zakonitosti, po katerem je mogoče delavcu izreči le tiste disciplinske ukrepe, ki jih določa pravna norma; v 3. odstavku 54. člena pa je vgrajeno načelo legalitete. Po omenjenem zakonskem določilu kršitve delovnih obveznosti določajo ta zakon, splošni akt, oziroma kolektivna pogodba. Tožena stranka je z avtonomno normo opredelila v 155. členu svojega pravilnika o delovnih razmerjih ravnanja, ki predstavljajo hujše kršitve delovnih obveznosti in med drugim kot taka ravnanja določila: opustitev dejanja, s čimer se ovira ali onemogoča delovni proces ali opravljanje v delovni organizaciji (2. točka); neupoštevanje navodil o delovnem postopku ali poslovanju ali o uporabi in vzdržavanju delovnih sredstev, zaradi česar je nastala ali bi lahko nastala materialna škoda, ali telesna poškodba delavca (11. točka); neizpolnjevanje ali nevestno, nepravičasno in malomarno izpolnjevanje delovnih in drugih obveznosti (21. točka).

Ravnanja, ki so na podlagi tako opredeljenih kršitev disciplinsko sankcionirana, so konkretneje določena v opisu delavčevega delokroga. Za presojo tožniku očitanih ravnanj je zato potrebno izhajati iz opisa del in nalog pomočnika izmenovodje, ki med drugim predpisuje njegovo delovno obveznost, da v nočni izmeni intervenira v primeru potrebe pri dežurnem mesarju (10. točka) in da v rednih časovnih intervalih obhodi priveze in bokse, kot je bil zadolžen z navodili vodje hlevov in klavnice (12. točka). Disciplinska kršitev po 2. in 11. točki 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke se v opisanem primeru stori z nevestnim, nepavočasnim in malomarnim ravnanjem, pri čemer izraz "nevestno in malomarno" ni istoveten s pojmom malomarnosti kot krivdne oblike, pač pa je le znak te disciplinske kršiteve. Kot nevestno je treba šteti vsako ravnanje, ki je v nasprotju s predpisanimi ali nepredpisanimi, toda v praksi utrjenimi pravili o opravljanju dolžnosti iz delovnega področja delavca. Nevestnost mora po svoji intenziteti in možnih posledicah presegati običajno nedisciplino ali zgolj običajno odstopanje od pravilnega opravljanja delovnih zadolžitev. Disciplinske kršitve iz citiranih določb pravilnika so storjene v primeru, če delavec ve za svoje dolžnosti, ki izhajajo iz aktov, navodil ter iz same narave dela, pa teh dolžnosti ne opravlja ali jih opravlja v nasprotju z njimi.

Iz ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta tožnikovo ravnanje v noči od 12. na 13. december 1990, ko ni opravljal obhodov privezov in boksov v določenih časovnih intervalih, (od pol do ene ure) ocenili kot hujšo kršitev delovnih dolžnosti in jih - tako kot disciplinska komisija - pravilno kvalificirali kot kršitev po 2., 11. in 21. točki 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje prišlo do ugotovitve, da je tožnik kot pomočnik izmenovodje ob 3,50 uri interveniral za zakol konja, ki je poginil že okoli 24. ure. Če bi redno opravljal obhod vseh objektov, ne bi mogel prezreti bolezenskih znakov živali. Dežurni mesar pa je ob 4.15 uri lahko le ugotovil, da je konj poginil najmanj pred 3 do 4 urami.

Takšno tožniku dokazano ravnanje ima, tudi po mnenju revizijskega sodišča, vse znake disciplinske kršitve po 2., 11. in 21. točki 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Izvršitveno dejanje tožnika je bilo storjeno že z njegovo opustitvijo dolžnosti prvotnega ravnanja, to je rednega obhoda privezov in boksov. Njegovo nevestno ravnanje je obsegalo med drugim tudi opustitev nadzora zdravstvenega stanja živali oziroma, v konkretnem primeru, bolezenskih znakov kasneje poginulega konja. Če je slediti zagovoru tožnika, danega v postopku pred disciplinsko komisijo (priloga B2), da je "videl, da je konj bolan, ker je polegal in vstajal", je opustil pravočasno dolžno ravnanje iz 10. točke svojega opisa del in nalog. Če pa se sprejme verzija, ki jo je tožnik ponudil v sodnem postopku in vloženi reviziji, da pri konju vse do 3.50 ure ni ugotovil nič posebnega, je mogoč zanesljiv zaključek, ki sta ga sprejeli sodišči obeh stopenj, da je opustil redno kontrolo živali. Tak zaključek potrjuje dejstvo, da preteče od pogina do popolne ohladitve trupla (v tem stanju je bil konj ob prihodu mesarja ob cca 4,15 uri) od 3 do 5 ur (izpovedba veterinarja Janeza Haulina).

Ker tožnik v obravnavanem primeru ni storil vsega, kar je bilo mogoče od njega zahtevati in pričakovati, glede na okoliščine in njegove osebne dolžnosti, je odgovoren za storitev očitanih disciplinskih kršitev. Še zlasti ob dejstvu, da je storil te kršitve v pogojni dobi, v kateri mu je bila odložena izvršitev prenehanja delovnega razmerja, izrečena s sklepom disciplinske komisije z dne 19.10.1990 zaradi istovrstnih kršitev. Nedopustno ravnanje tožnika v noči od 12. do 13. 12.1990, torej ni moč upoštevati kot izjemo, oziroma običajno nevestnost, ki se lahko pripeti vsakemu povprečno vestnemu delavcu pri njegovem delu. Vzročna zveza med očitanimi opustitvami tožnika in nastopom znanih razmer je, po mnenju revizijskega sodišča, podana, saj bi ob izključitvi njegovega ravnanja posledica sploh ne nastala, ali bi nastala v drugačni obliki.

Zato sta sodišči prve in druge stopnje stopnje prišli do utemeljenega sklepa, da so v tožnikovem ravnanju podani vsi znaki disciplinskih kršitev iz 2., 11. in 21. točke 155. člena pravilnika o delovnih razmerjih. Po določbi 2. odstavka 90. člena zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), se pogojno odložena izvršitev disciplinskega sklepa lahko prekliče, če stori delavec v času pogojne odločitve hujšo kršitev delovne obveznosti. Za preklic pogojne odložitve izrečenega disciplinskega ukrepa se upošteva kot kvalifikatorni razlog le ponovitev kršitve delovnih obveznosti, ne pa kvalifikatorne okoliščine same kršitve, kot zmotno zatrjuje revizija.

Revident se tudi zmotno sklicuje na določbe pravilnika o načinu opravljanja veterinarsko sanitarnega pregleda in kontrole živali pred zakolom in proizvodov živalskega izvora (Uradni list SFRJ, št. 65/89 in RS, št. 39/92), saj se njegova uporaba nanaša na pristojne organe v republiki (2. člen) oziroma imetnika živali (3. člen); in k določenim ravnanjem neposredno ne zavezuje tožnika.

Ker revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP). Določbe ZPP, ZTPDR in drugih zveznih predpisov, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, so bile uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samotojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).