Jedro

Če je bila tožeča stranka tudi že v času vložitve tožbe nelikvidna, in ne le v roku, določenem v plačilnem nalogu, kot zatrjuje v pritožbi, bi lahko ob vložitvi tožbe, ko je nastala taksna obveznost, predlagala oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožba z dne 25. 9. 2012 šteje za umaknjeno. Odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitve, da tožeča stranka v roku 15 dni, določenem v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse, sodne takse za tožbo oziroma za postopek pred sodiščem prve stopnje ni plačala, prav tako pa niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse (tretji odstavek 105. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Tožeča stranka se je zoper sklep pritožila zaradi kršitev določb postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da v roku, ki ga je določilo sodišče, ni bila likvidna, Zakon o sodnih taksah (ZST-1) pa ne dopušča podaljšanja roka za plačilo sodne takse. Tožeča stranka meni, da je določilo tretjega odstavka 105. člena (očitno prav: 105. a člen glede na obrazložitev izpodbijanega sklepa) ZPP v nasprotju z ustavo, iz enakih razlogov kot prvi odstavek 282. člena ZPP, ki je bil razveljavljen z odločbo Ustavnega sodišča I U-I 161/10 z dne 9. 12. 2010, in drugi odstavek 28. člena ZDSS-1, ki je bil razveljavljen z odločbo U-I-322/11 z dne 24. 5. 2012. Tudi pri uporabi določila tretjega odstavka 105. a člena ZPP-D gre za prekomeren poseg v pravico iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave. Tožeča stranka je prepričana, da sankcioniranje zaradi nepravočasnega plačila na način, da se šteje tožba za umaknjeno, ni v skladu z načelom sorazmernosti, prav tako pomeni čezmeren poseg v pravico stranke do sodnega varstva, v katero ni mogoče posegati zgolj zaradi zadovoljitve načel učinkovitosti, ekonomičnosti, koncentracije in hitrosti postopka, zlasti če zakonska rešitev le malo pripomore k njihovemu uresničevanju. Zakonodajalec je s sprejetjem tega določila predvsem želel povečati učinkovitost izterjave in pospešiti postopek. V konkretnem primeru ima odločitev sodišča za stranko nepopravljivo posledico, saj je zahtevek medtem zastaral. Zaradi obstoječe ureditve tožeča stranka ne more uporabiti niti določila 367. člena Obligacijskega zakonika (OZ), saj sodišče tožbe ni zavrglo, ampak jo je štelo za umaknjeno. V kolikor bi zakon določal, da se tožba zavrže, bi lahko tožeča stranka v roku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa tožbo ponovno vložila. Tožeča stranka ocenjuje, da izpodbijana odločba ne vzdrži testa sorazmernosti kot nadgradnje testa legitimnosti, saj izbrana sredstva niso niti smiselna niti razumna niti nujna za dosego cilja, prav tako pa ne vzdržijo načela sorazmernosti oziroma načela proporcionalnosti v ožjem pomenu besede. Zakonodajalec bi lahko za podobne primere določil plačilo kazenske takse, kar bi bilo v sorazmerju z zasledovanim ciljem hitrosti postopka. Podobno se sodna presoja ESČP v številnih primerih izrecno ali posredno opira na uporabo načela sorazmernosti oziroma proporcionalnosti. Tožeča stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep o zavrženju pritožbe (prav: sklep, da se tožba šteje za umaknjeno) razveljavi ter tožniku ponovno postavi rok za plačilo sodne takse, podredno pa, da na podlagi 23. člena zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. a člena ZPP-D. Pritožba ni utemeljena.

Dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v roku 15 dni, določenem v plačilnem nalogu za plačilo sodne takse z dne 1. 10. 2012, sodne takse za tožbo oziroma postopek pred sodiščem prve stopnje ni plačala in da tudi niso bili podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, tožeča stranka ne izpodbija. Če je bila tožeča stranka tudi že v času vložitve tožbe nelikvidna, in ne le v roku, določenem v plačilnem nalogu, kot zatrjuje v pritožbi, bi lahko bila ob vložitvi tožbe, ko je nastala taksna obveznost za plačilo sodne takse za tožbo oziroma postopek pred sodiščem prve stopnje, prosila za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Če pa je njena nelikvidnost nastopila šele ob prejemu plačilnega naloga, mora sama nositi posledice, saj je torej bila nastanku taksne obveznosti likvidna in torej sposobna plačati sodno takso. Sodišče prve stopnje je zato po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev, da se tožba šteje za umaknjeno in torej pravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 105. a člena ZPP.

Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnikom, da je določilo tretjega odstavka 105. a člena ZPP v nasprotju z Ustavo. Bistvo uveljavitve sprememb ZPP-D je bilo med drugim tudi uveljavitev načela obveznosti strank, da prispevajo h koncentraciji in k pospešitvi postopka. Fikcija umika tožbe je v povezavi s tem, da je plačilo sodne takse za tožbo procesna predpostavka, je torej pogoj za dostopnost do sodišča in s tem za zagotovitev ustavne pravice do sodnega varstva. Fikcija umika tožbe zaradi neplačila sodne takse pa tudi po oceni pravnih teoretikov ni tako obremenjujoča, saj je moč tožbo ponovno vložiti (nima učinka ne bis in idem). Če tožeča stranka ob vložitvi tožbe, ko nastane taksna obveznost, ni likvidna, lahko v skladu z določbami ZST-1 predlaga oprostitev plačila sodne takse, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Neplačilo sodne takse ob vložitvi tožbe torej ne pripelje praviloma do trajne in nepopravljive izgube sodnega varstva pravic. V primerih, v katerih mora stranka uveljavljati sodno varstvo v zastaralnem roku, kot je tudi v obravnavanem primeru, mora stranka tožbo vložiti pravočasno oziroma se mora vsaj pravočasno odzvati na plačilni nalog s plačilom sodne takse, sicer tvega, da bo v primeru fikcije umika tožbe zaradi neplačila sodne takse, nova tožba vložena po izteku zastaralnega roka. Tega se očitno tožeča stranka v obravnavani zadevi zaveda, saj v pritožbi navaja, da je zahtevek med tem zastaral. Pritožbeno sodišče se glede na zgoraj obrazloženo potrebno skrbnost stranke pri vložitvi tožbe v primeru, da stranka ob nastanku taksne obveznosti nima sredstev za plačilo taks, zato ne more strinjati s tožečo stranko, da gre pri uporabi določila tretjega odstavka 105. a člena ZPP za prekomeren poseg v pravico stranke do sodnega varstva in da je kršeno načelo sorazmernosti. Zato tudi ni ugodilo predlogu, da naj v tej zadevi postopek prekine in vloži predlog za oceno ustavnosti tretjega odstavka 105. a člena ZPP-D. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. členom ZPP).