Jedro

Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbami tožene stranke, da upravi ni treba koordinirati, nadzorovati in odgovarjati za vsako ravnanje vsakega zaposlenega, kar še zlasti ne velja za rutinska opravila, ki jih od zaposlenih terja vsakodnevno izvajanje dejavnosti gospodarske družbe in da se postrožena odgovornost za delo sodelavcev, v konkretnem primeru strokovnih služb, po citirani sodbi VS RS nanaša le na posle, ki niso del rutine v rednem poslovanju, temveč imajo za družbo poseben pomen in posebne ekonomske učinke. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki pa jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni uveljavljala, da je šlo za tak rutinski posel oziroma za opravila rednega poslovanja družbe, za katerega koordinacija in nadzor s strani uprave ni bil potreben in posledično ta ni odgovorna, tudi v obravnavanem primeru. Nedvomno je šlo pri obravnavanem projektu za poseben posel izven običajnega oziroma rednega poslovanja družbe tožeče stranke, je odločitev za sklenitev sporne zakupne pogodbe terjala še toliko večjo pozornost, pridobitev ustreznih informacij, organizacijo in nadzor nad delom vseh pristojnih služb s strani tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 2.322,57 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo1 ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo zneska 130.374,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 43.458,00 EUR od dne 18. 12. 2012 dalje do plačila, od zneska 43.458,00 EUR od dne 16. 1. 2013 dalje do plačila in od zneska 43.458,00 EUR od dne 19. 2. 2013 dalje do plačila (točka I. izreka) in povrnitev 11.054,28 EUR stroškov pravdnega postopka (točka II. izreka), vse v 15 dneh. Zaključilo je, da tožena stranka kot predsednik uprave tožeče stranke v zvezi s sklenjeno sporno zakupno pogodbo ni ravnala v skladu s svojimi obveznostmi ravnanja pri vodenju poslov kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar in je samovoljno in mimo pooblastil sklenila za tožečo stranko škodljivo pogodbo s katero je tožeči stranki nastala škoda za katero je tožeči stranki odškodninsko odgovorna. Kot materialno pravno podlago za svojo odločitev je sodišče prve stopnje navedlo določbe prvega in drugega odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1)2, statut družbe tožeče stranke z dne 3. 9. 2011, poslovnik o delu uprave družbe, ki ga je ta sprejela 21. 12. 20113 ter pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo, ki jo je tožeča stranka sklenila s toženo stranko kot predsednikom svoje uprave4. 2. Tožena stranka po pooblaščencu izpodbija to sodbo sodišča prve stopnje s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje, skupaj s stroškovnimi posledicami. Tožena stranka v obrazložitvi pritožbe pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnik podpisal zakupno pogodbo z dne 17. 9. 2012 za zakup 7.243 m2 kmetijskih zemljišč v znesku 130.374,00 EUR, ter da je bila pogodba sklenjena zaradi zagotovitve zemljišč za projekt hitro rastočih energetskih rastlin (HER). Za toženo stranko je sporno ali je bila ta pogodba za tožečo stranko škodljiva in ali je tožena stranka ob podpisu pogodbe ravnala skladno s pooblastili ter skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožena stranka meni, da je bila sklenitev pogodbe za tožečo stranko koristna, ker ji je omogočala nadaljevanje projekta HER in da je tožena stranka ne glede na stališče o smotrnosti pogodbe ravnala skladno s svojimi pooblastili, zakonito in s skrbnostjo, ki se od osebe na funkciji, ki jo je zasedal toženec, pričakovalo. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnost uprave, da delo sodelavcev, torej strokovnih služb, ustrezno organizira in nadzira, pri čemer navaja, da sodbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 75/2018 z dne 21. 12. 2010, ki jo je citiralo sodišče prve stopnje in ki kot naloge uprave opredeljuje planiranje, koordiniranje (organiziranje) in nadzor, v obravnavanem primeru ni razumeti tako, da bi morala uprava koordinirati delo vseh zaposlenih in nadzorovati vsako ravnanje vsakega zaposlenega ter odgovarjati zanj, kar še zlasti ne velja za vsa rutinska opravila, ki jih od zaposlenih terja izvajanje dejavnosti gospodarske družbe. Navaja, da bi bilo v tako velikem in razvejanem sistemu kot je tožeča stranka, to dejansko nemogoče in da se poostrena dolžnost za delo sodelavcev v konkretnem primeru, torej tudi strokovnih služb, skladno z navedeno sodbo Vrhovnega sodišča RS nanaša le na posle, ki niso del rutine v rednem poslovanju, ampak predstavljajo posle, ki imajo za družbo poseben pomen in lahko povzročajo ekonomske učinke, ki odstopajo od učinkov vsakodnevnega poslovanja družbe, kar pa v obravnavanem primeru ni bilo. V primeru citirane sodbe naj bi šlo za odprodajo pomembnega dela osnovnih sredstev gospodarske družbe z zelo ostro sankcijo za neizpolnitev obveznosti; v konkretnem primeru, ki ga sodišče očitno smatra kot primerljivega, pa gre za sklenitev 15-letne zakupne pogodbe v skupni vrednosti 0,1 % letnih prihodkov tožeče stranke, torej za letni strošek zakupnine v deležu 0,006 % letnih prihodkov tožeče stranke, in o pomembnosti tega dejstva ni mogoče pretiravati. Sodišče prve stopnje bi zato moralo najprej ugotoviti ali je v konkretnem primeru šlo zgolj za rutinski posel ali pa za posel, ki je bistveno vplival na poslovanje gospodarske družbe, torej tožeče stranke. Preverjanje ekonomske upravičenosti vsakega posla v tako velikem podjetju kot je tožeča stranka ne more biti hkratna naloga tako predsednika uprave, kot tudi strokovnih služb in je iz tega razloga obrazložitev sodbe po mnenju tožene stranke tudi sama s sabo v nasprotju, kar da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka navaja, da je iz obrazložitve sodbe mogoče sklepati, da sodišče ugotavlja, da gre za posel, ki je del rednega (ali vsaj običajnega) poslovanja družbe glede katerega so se dogovarjale strokovne službe, zaradi česar je napačno stališče sodišča, da bi moral glede tega posla toženec opravljati še poseben nadzor in od strokovnih služb zahtevati še več informacij. Tožena stranka meni, da ne more biti nobenega dvoma, da posel sam po sebi v družbi ni imel posebnega pomena, da bi od tožeče stranke kot predsednika uprave lahko zahtevali še dodatno skrbnost, pa tudi sicer toženec glede na naravo posla in informacije, ki jih je imel niti ni imel druge izbire, kot da pogodbo podpiše. Če pogodba ne bi bila sklenjena, bi propadel projekt, ki je bil tožencu kot predsedniku uprave prikazan kot izjemno perspektiven in ki naj bi imel nadpovprečno visoke donose. Ob nadaljnjem upoštevanju dejstva, da je pogodbena cena s strani prodajalca že bila določena in da jo je lahko tožeča stranka kot kupec zgolj sprejela ali pa ne, kar pomeni, da glede cene ni bilo manevrskega prostora za pogajanja, ni jasno kaj več bi lahko toženec v dani situaciji storil. Nadaljnje poizvedbe in preverjanja glede višine zakupnine bi bile, če naj bi se nadaljevalo s projektom, povsem irelevantne, ker je šlo za situacijo vzemi ali pusti. Upoštevaje izpovedi prič je sicer očitno bilo govora tudi o tem, da je cena zakupnine visoka, vendar pa naj bi nadaljnji pričakovani dobički visoko ceno odtehtali, prav tako pa bi opustitev projekta za tožečo stranko nedvomno povzročila škodo vsaj v višini vloženega dela in sredstev v razvoj projekta. V tem primeru pa bi, kot navaja tožena stranka, lahko tožeča stranka trdila, da je toženec zaradi opustitve podpisa pogodbe zanjo povzročil škodo, ker je propadel perspektiven projekt, ki ga je zagovarjal celo sam trenutni predsednik uprave tožeče stranke. Tožena stranka nadalje navaja, da četudi se nihče od zaposlenih pri tožeči stranki ni spuščal v samo ceno zakupnine, ne more to predstavljati podlage za odgovornost toženca zato, ker glede na vrednost pogodbe od njega ni bilo mogoče zahtevati, da od strokovnih služb še posebej preverja ali je cena primerna, glede na to, da mu je pogodba bila zgolj predložena v podpis. Ker je bil tožencu projekt predstavljen kot izjemno perspektiven in donosen, nesporno pa je bil celo nagrajen, bi bilo od toženca povsem nerazumno pričakovati, da zavrne podpis pogodbe, ki bi pomenila ustavitev projekta. Od toženca tako po mnenju tožeče stranke kot od predsednika uprave ni mogoče zahtevati, da hkrati nadzira delo strokovnih služb, ki naj bi preverjale ceno zemljišča in da cene preverja še sam. Sodišče naj bi hkrati zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je navedlo, da je priča V. M. demantiral toženčevo izpoved, da o sklenitvi pogodbe ni bilo govora na sejah uprave, ker da je slednji povedal zgolj, da se o tem ne spomni, da bi bilo kaj izpostavljeno in da bi težko komentiral kaj se je takrat dogajalo. Nedvomno pa, da je vedel, ko je bila pogodba podpisana, prav tako je bil seznanjen s planiranjem denarnega toka, večkrat je poudaril, da se podrobnosti ne spomni in da se ne spomni in bi težko rekel, ali je bil s pogodbo seznanjen. Tudi sicer pa da so se o pogodbah pogovarjali redko, če ni šlo na primer za krovne pogodbe za ... ali ... in podobno, ustroj družbe pa je bil jasno določen - vse strokovne službe so oddelale svoje, nato pa je pogodba prišla v podpis odgovornim osebam. Tudi naj ne bi držalo, da je toženčevo izpoved demantirala priča S. K., ker da je slednja povedala zgolj, da o tem ni našla ničesar v zapisnikih, je pa povedala, da na seji upravi niti niso pregledovali vseh pogodb. Tožena stranka nadalje navaja, da je neutemeljeno tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v nasprotju z načeli strokovnosti, skrbnosti in profesionalnosti, da so strokovne službe dale soglasje k pogodbi šele po podpisu, ko ni bilo več mogoče storiti ničesar, ker je pogodba veljala. Priča S. M. naj bi jasno izpovedal, da je preverjanje v sistemu ODUS po sklenitvi pogodbe bilo običajno in se je vedno tako delalo, ker je bil tako naravnan sistem. Nadalje navaja, da sodišče tožencu tudi neutemeljeno očita protipravnost pri ravnanju, ker je pogodbo sklenil zgolj sam, ker je takratna vodja pravne službe A. Z. povedala, da je to bila očitno njena napaka, da je toženec na pogodbi naveden kot direktor in da ni bilo potrebno, da se podpisujejo drugi člani uprave, ker se je projekt začel že leta 2009, pa tudi sicer ravnanje toženca, ko je pogodbo podpisal v nasprotju s poslovnikom, lahko predstavlja zgolj kršitev poslovnika, ne more pa predstavljati toženčeve krivde, še manj pa vzročne zveze med kršitvijo in domnevno nastalo škodo. Sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, ali je zaradi kršitve poslovnika tožeči stranki nastala škoda. Da bi sodišče lahko sprejelo ta zaključek bi moralo ne le ugotoviti, da je toženec kršil poslovnik, temveč tudi, da je zato kriv, da je ravnal samovoljno ali pa vsaj malomarno ter da pogodba, če toženec poslovnika ne bi kršil, ne bi bila sklenjena, ker uprava k njeni sklenitvi ne bi dala soglasja. Tega pa sodišče ni ugotovilo in iz izpovedi preostalih članov uprave to tudi ne izhaja. Po mnenju tožene stranke so tudi ugotovitve sodišča o likvidnostni situaciji pri tožeči stranki brezpredmetne, saj sodišče ne zaključi, pa tudi sicer za podoben sklep ne bi obstajalo prav nobene osnove, da je izdatek v višini 0,01 % letnega prometa tožeče stranke predstavljal izdatek, ki bi bistveno vplivalo na finančni položaj tožeče stranke. Če je izdatek pomenil preprečitev ustavitve pomembnega projekta in njegovo nemoteno nadaljevanje ter upanje na dosego večjih dobičkov v prihodnosti, je vsekakor šlo za vsaj glede na razpoložljive informacije v času njenega sprejema smotrno in primerno poslovno odločitev. Tožena stranka nadalje navaja, da tudi, če zakup v pilotnem projektu ni bil predviden, to ne pomeni, da kasneje ne bi smel biti izveden, če je bilo to potrebno za nadaljevanje projekta, enako da velja tudi za ostale očitke, situacija se je v primerjavi s predvidevanji o podjetniški ideji spremenila, posledično je bilo za nadaljevanje projekta treba ukrepati in sprejeti odločitve. V dani situaciji se je toženec odločil za nadaljevanje projekta in s tem sklenitev zakupne pogodbe, četudi je s tem prišlo do določenega odstopanja od pilotne zasnove. Toženec takrat ni mogel vedeti, da bodo cene biomase padle ter da posledično projekt ne bo izveden. V okviru toženčevega skrbnega ravnanja lahko sodišče upošteva zgolj stanje na dan sklenitve pogodbe in upravičena pričakovanja v zvezi s sklenitvijo pogodbe. Takrat ni bilo mogoče trditi, da je bila pogodba za toženo stranko očitno škodljiva in je ne bi sklenil noben razumen gospodarstvenik. Tožena stranka tako meni, da je sodišče zmotno odločilo, da je bila sklenitev pogodbe za tožečo stranko škodljiva oziroma tudi, če bi se v prihodnosti izkazalo, da je bila, o tem toženec ni mogel sklepati ob sprejemu odločitve za podpis pogodbe. Prav tako tožencu ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja v zvezi z organizacijo in nadzorom strokovnih služb, ker je šlo za pogodbo v okviru vsakodnevnega poslovanja tožeče stranke, glede katerih je nesporno, da se v njihovo vsebino uprava niti ne poglablja in zaradi zagotovitve tekočega in nemotenega poteka dela zaupa strokovnim službam. Zgolj, če bi bilo za pogodbo, ki bistveno vpliva na poslovanje družbe kot na primer kakor so izpovedale priče za krovne pogodbe s ... in ... bi od predsednika uprave lahko zahtevali poostreno skrbnost in nadzor nad delom in organizacijo strokovnih služb. Na koncu pa tudi okoliščina, da je toženec pogodbo podpisal sam, očitno še zmotno kot direktor družbe, čeprav je družbo že vodila uprava, četudi predstavlja kršitev poslovnika, ni povzročila nastanka kakršnekoli škode tožeči stranki, ker bi pogodba bila sklenjena v vsakem primeru, pa tudi tožeča stranka ni storila ničesar, da bi pogodbo poskušala razveljaviti oziroma od nje odstopiti, če naj bi res bila tako zelo škodljiva.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnite pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. V obrazložitvi odgovora je tožena stranka poudarila, da v predmetni zadevi pri sklenitvi zakupne pogodbe ni šlo za rutinski posel, ki bi ga brez vedenja toženca samostojno izpeljale strokovne službe in ki naj bi pri tem ravnale neustrezno, kot to skuša prikazati toženec, saj je toženec odločitev o sklenitvi pogodbe sprejel sam, povsem samovoljno, ustrezne strokovne službe pa pri tem obšel. Sprejel je odločitev, da sprejme ponudbo po objavljenem razpisu brez da bi pretehtal stroške in koristi. Poudarila je, da strokovne službe pri sprejemanju odločitev o sklenitvi pogodbe niso sodelovale, da so te pogodbo pregledale le s svojega strokovnega vidika, nihče pa ni preverjal smotrnosti sklenitve take pogodbe ali ustreznosti cene, kar je bistvo očitkov tožeče stranke tožencu. Prav tako o sklenitvi zakupne pogodbe v nasprotju z izpovedbami toženca ni bilo nobenega govora na sejah uprave, ostala dva člana uprave pa za tako sklenitev sploh nista vedela, pri čemer se sklicuje na izpovedbo M. in K. Toženec bi moral podatke o smotrnosti sklenitve pogodbe in ustreznosti višine zakupnine bodisi pridobiti sam, bodisi jih zahtevati od strokovnih služb, vendar pa nič od tega ni storil. Tudi v kolikor bi pridobitev določenih podatkov zahteval od strokovnih služb, bi moral sam pretehtati prejete informacije, jih kritično ovrednotiti in se šele po tem odločiti glede sklenitve sporne pogodbe. Nadalje tožeča stranka poudarja, da toženec sploh ne bi smel skleniti pogodbe, dokler ne bi pridobil in pretehtal ustreznih informacij o njeni ekonomski upravičenosti in dokler ne bi preveril ustreznosti višine zakupnine. Vsekakor bi se v okviru pričakovane skrbnosti moral in mogel o ekonomski upravičenosti sklenitve pogodbe oziroma podredno o višini zakupnine seznaniti v fazi sprejema odločitve, saj gre za minimum skrbnosti, ki se sploh pričakuje od nekoga, ki predstavlja in zastopa družbo ter sklepa posle. Ker ni pridobil potrebnih informacij za sklenitev zakupne pogodbe, se ne more razbremeniti svoje odgovornosti s sklicevanjem na pravilo proste podjetniške presoje. Toženec bi se moral pred sklenitvijo pogodbe, ki jo je sklenil povsem sam, prav tako pa za sklenitev sam sprejel odločitev, prepričati o tem ali je sklenitev potrebna in ali je znesek zakupnine ustrezen. Lahko bi takšno mnenje pridobil od strokovnih služb, vendar pa tega ni storil, saj so se slednje s sklenitvijo pogodbe seznanile šele več mesecev po njeni sklenitvi, ko so lahko le še formalno dale svoje soglasje. Glede na to, da je imel toženec izkušnje s cenami zemljišč v Mestni občini ... (...) pa mu je prav tako na prvi pogled moralo biti jasno, da je cena zakupa povsem pretirana. Nadalje navaja, da toženec namenoma skuša zamegliti dejansko stanje, ko enači projekt HER in zakup zemljišč po zakupni pogodbe, kar pa ni neposredno povezano. Kar se tiče projekta HER se je v trenutku spornega zakupa izvajal le pilotni projekt preko testnega nasada, za katerega pa ni bil predviden kakršenkoli strošek za zemljišča, saj se je pilotni projekt izvajal zato, da bi se šele ugotovila morebitna dobičkonosnost posla. Zgolj predvidena perspektivnost in potencialna donosnost projekta še ne zadostujeta za izpeljavo celotnega projekta z visokimi stroški. Ugotovitev dejanske dobičkonosnosti projekta pa bi bila možna šele po prvi žetvi, ki pa je do spornega zakupa zemljišč še ni bilo. O realni dobičkonosnosti projekta sploh še ni bilo možno govoriti, saj se glavni projekt z glavnim nasadom sploh še ni izvajal. Ravno z namenom, da se dobičkonosnost ugotovi pa se je izvajal pilotni projekt, pri katerem pa ni bilo predvidenih nobenih stroškov za nakup ali zakup zemljišč. Nadalje navaja, da toženec ne more trditi, da je višina zakupnine irelevantna, saj je slednja ključna za odločitev o zakupu zemljišča in za morebitni (hipotetični) dobiček na projektu. V kolikor bi bilo za vsa zemljišča, ki so bila potrebna za izpeljavo projekta potrebno plačati takšne zneske zakupnin, kot jo je v spornem primeru plačal toženec, namreč kakršnihkoli dobičkov sploh ne bi bilo, temveč bi bila na projektu velika izguba. Prav tako so neutemeljene navedbe toženca, da bi bilo nerazumno pričakovati, da zavrne podpis pogodbe, ki bi lahko pomenila ustavitev projekta, saj bi točno to toženec moral narediti, če bi ravnal z dolžno skrbnostjo ter naredil analizo stroškov in koristi, ki pa je nikoli ni bilo. Očitno je, da toženec v letu 2012 ni presojal upravičenosti zakupa oziroma nadaljevanja projekta in pred odločitvijo ni pridobil ustreznih informacij in se ne more ekskulpirati svojih odgovornosti s sklicevanjem na to kaj naj bi mu v zvezi z dobičkonosnostjo projekta bilo pojasnjeno v letu 2009. Bistvo očitkov tožeče stranke tožencu ni v tem, da bi se ta odločitev kasneje izkazala za zgrešeno, ker se projekt sploh ni izvedel, temveč je bil to jasen pokazatelj, da dobičkonosnost projekta ob sklenitvi sporne pogodbe sploh še ni bila ugotovljena. Tožena stranka nadalje izpodbija tudi navedbe toženca, da je bil L. G. obveščen o razpisu za prodajo zemljišč, saj, da je ta izpovedal, da o tem ni ničesar vedel, prav tako tega ni potrdil toženec, zaslišan kot stranka. L. G. pa tudi ni sodeloval niti pri sklenitvi pogodbe, kar, da izhaja tudi iz tega, da med vsemi parafami na pogodbi in odobritvami s strani strokovnih služb L. G. podpisa ali odobritve ni, kar bi bilo edino logično, če bi s tem kot nosilec projekta bil seznanjen. Tožeča stranka nadalje pripominja, da toženec v ničemer ne izpodbija niti ugotovitev o pretirani višini zakupnine, kar pomeni, da tudi v kolikor bi bilo ugotovljeno, da je sama odločitev za sklenitev pogodbe utemeljena, kar sicer ne drži, zagotovo ni utemeljena njena višina, kar je bilo tožencu kot strokovnjaku, ki je sodeloval tudi na sejah rudarske komisije in bil seznanjen s cenami zemljišč v ..., popolnoma jasno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala povrnitev škode v vtoževani višini, ki naj bi jo povzročila tožena stranka kot član organa vodenja in sicer kot predsednik uprave s sklenitvijo zakupne pogodbe z Mestno občino ... (v nadaljevanju:...) za zakup dveh kmetijskih zemljišč v letu 2012 v izmeri 7.243 m2. Trdila je, da je tožena stranka zakupno pogodbo sklenila samovoljno, s prekoračitvijo pooblastil, brez sklepa uprave in brez poslovno upravičenega razloga, za bistveno previsoko zakupnino, ki je bila poleg tega plačana vnaprej za 15 let in s tem oškodovala tožečo stranko.

6. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Zatrjevala je, da je pri sklepanju sporne pogodbe kot predsednik uprave tožeče stranke vestno in pošteno izpolnjevala vse svoje dolžnosti, da ni kršila svojih nalog ali ravnala v škodo tožeče stranke. Navajala je, da pogodbe ni podpisala samovoljno in brez odločitve preostalih članov uprave niti brez soglasja strokovnih služb, da je podpisala zakupno pogodbo zato, da je podprla projekt, ki je bil izjemno dobičkonosen in s katerim so bili vsi v podjetju seznanjeni ter da je pri odločitvi ravnala v skladu s pooblastili, ki jih je imela in da bi v primeru nesklenitve zakupne pogodbe projekt propadel. 7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku in na podlagi trditev pravdnih strank zaključilo, da je ravnanje tožene stranke, ki je bila v času podpisa zakupne pogodbe predsednik uprave tožeče stranke in se je odločila, da sprejme ponudbo ... po objavljenem razpisu brez da bi pretehtala stroške in koristi, škodljivo, posebej, ker nobena od strokovnih služb ni preverila smotrnosti sklenitve zakupne pogodbe in ustreznosti njene cene, o sklenitvi zakupne pogodbe ni bilo nobenega govora na sejah uprave, tudi ravnanje strokovnih služb, ko nihče ni preverjal smotrnosti sklenitve pogodbe oziroma ustreznosti cene, je iz vidika skrbnega poslovanja neustrezno ravnanje in v nasprotju z načeli strokovnosti, skrbnosti in profesionalnosti. Poleg tega so strokovne službe dale soglasje k pogodbi šele po podpisu pogodbe, ko ni bilo mogoče storiti več ničesar, ker je pogodba veljala. Tožena stranka je tako po mnenju sodišča prve stopnje odločitev o sprejemu ponudbe sprejela brez ustreznih informacij, kar ni ustrezna skrbnost, ki se je glede na njeno funkcijo takrat zahtevala, saj je njena obveznost kot predsednika uprave bila, da v kolikor je odločitev zaupala sodelavcem, bi morala nad njimi opravljati ustrezen nadzor in zahtevati od njih določene informacije. Kot podpisnik pogodbe ni izbrala vseh razpoložljivih informacij pravnega in dejanskega značaja, da bi na tej podlagi lahko skrbno ocenila prednosti in slabosti možnih odločitev in da bi upoštevala razpoznavna tveganja. Poleg tega je sodišče ugotovilo, da je toženec sam, kot predsednik uprave, sklenil pogodbo katere vrednost je presegala 50.000,00 EUR, s čemer je kršil določbe poslovnika. Neizpolnjevanje zakonskih in pogodbenih obveznosti ter neizpolnjevanje teh obveznosti z zadostno skrbnostjo, po mnenju sodišča prve stopnje pomeni protipravnost. 8. Glede cene določene v zakupni pogodbi je sodišče prve stopnje na podlagi mnenja v postopku angažiranega izvedenca za cenitev nepremičnin, ki mu je v celoti sledilo, ugotovilo, da bi bila ustrezna letna zakupnina glede na kvaliteto kmetijskih zemljišč, ki so predmet zakupne pogodbe 1.212,13 EUR za 15 let, maksimalna vrednost upoštevaje boljšo kvaliteto kmetijskega zemljišča pa bi znašala 5.084,59 EUR, kar je bistveno manj kot je znašala zakupnina v sklenjeni zakupni pogodbi.

9. Na podlagi navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka s svojim ravnanjem kršila svoje naloge in opustila dolžno skrbnost, s čemer je povzročila toženi stranki škodo, ki jo predstavlja zakupnina plačana po sklenjeni zakupni pogodbi. Presodilo je, da tožena stranka zakupne pogodbe ne bi smela skleniti, saj ta ni bila poslovno upravičena, ker plačilo zakupnine za pilotni nasad po projektu sploh ni bilo predvideno, ker se še pilotni nasad ni izvedel v predvideni velikosti (samo 4 ha namesto 10 ha), ker v tistem obdobju sploh še ni bilo podatkov o dobičkonosnosti in posledično tudi nadaljnjem izvajanju projekta HER, saj prva žetev pilotnega nasada še ni bila opravljena, ker tožeča stranka projekta na koncu sploh ni izvedla zaradi padca cen biomase5. 10. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

11. Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da v postopku na prvi stopnji ni prišlo do očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodba sodišča prve stopnje je obširno obrazložena z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstvih, tako tudi o po sodišču prve stopnje ugotovljeni potrebni skrbnosti in opustitvi le-te s strani tožene stranke. Pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji tudi ni zasledilo katere od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po drugem odstavku 350. člena ZPP po uradni dolžnosti.

12. Po mnenju pritožbenega sodišča je z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje dejansko stanje obsežno in popolno ugotovljeno ter na podlagi v postopku na prvi stopnji podanih navedb ter upoštevanih in izvedenih dokazov pravdnih strank, ni bilo mogoče ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo in obširno ter prepričljivo obrazložilo sodišče prve stopnje. Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pa je natančno in nazorno pojasnjena z v sodbi navedenimi razlogi o vseh odločilnih dejstvih. Ker so ti prepričljivi in pravilni jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot svoje.

13. Ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje, je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v celoti.

14. 263. člen ZGD-1 določa, da mora član organa vodenja in nadzora pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varovati poslovno skrivnost družbe. V skladu s to določbo je direktor družbe odgovoren za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njegovih nalog razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval svoje dolžnosti.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ravnanje tožene stranke kot predsednika uprave tožeče stranke, ko je sprejela ponudbo... za zakup zemljišč za dobo 15 let brez da bi sama pretehtala stroške in koristi le-te škodljivo še posebej, ker nobena od strokovnih služb tožeče stranke ni preverila smotrnosti sklenitve zakupne pogodbe in ustreznosti njene cene. Pravilno je ocenilo, da je bila obveznost tožene stranke kot predsednika uprave, v kolikor je svoje odločitve prepustila sodelavcem - strokovnim službam, pred odločitvijo o sprejemu ponudbe, preveriti delo strokovnih služb oziroma opraviti nadzor nad njihovim delom in zahtevati od njih ustrezne informacije ter preveriti smotrnost sklenitve ponujene zakupne pogodbe, česar pa, kot je toženec sam povedal in so to potrdili izvedeni dokazi, ni storila.

16. Tožena stranka ta zaključek sodišča prve stopnje neutemeljeno pritožbeno izpodbija s sklicevanjem na sodbo VS RS III Ips 75/2008, ki jo je primeroma navedlo tudi sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče sicer soglaša z navedbami tožene stranke, da stališče omenjene sodbe ne pomeni, da bi uprava morala koordinirati, nadzorovati in odgovarjati za vsako ravnanje vsakega zaposlenega, kar še zlasti ne velja za rutinska opravila, ki jih od zaposlenih terja vsakodnevno izvajanje dejavnosti gospodarske družbe in da se postrožena odgovornost za delo sodelavcev, v konkretnem primeru strokovnih služb, po citirani sodbi VS RS nanaša le na posle, ki niso del rutine v rednem poslovanju, temveč imajo za družbo poseben pomen in posebne ekonomske učinke. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožbenimi navedbami tožene stranke, ki pa jih tožena stranka v postopku na prvi stopnji tudi ni uveljavljala, da je šlo za tak rutinski posel oziroma za opravila rednega poslovanja družbe, za katerega koordinacija in nadzor s strani uprave ni bil potreben in posledično ta ni odgovorna, tudi v obravnavanem primeru. Ob med pravdnima strankama nespornih dejstvih, da se je zakupna pogodba nanašala na zemljišča povezana s posebnim projektom, ki se je sicer res izvajal že od leta 2009, vendar še vedno kot pilotni projekt preko testnega nasada, za katerega pa ni bil predviden kakršenkoli strošek za zemljišča, saj se je pilotni projekt izvajal zato, da bi se šele ugotovila morebitna dobičkonosnost projekta, to pa bi bilo možno šele po prvi žetvi, ki pa je do spornega zakupa zemljišč še ni bilo, ter ob ugotovitvi, da se pri toženi stranki zakupne pogodbe za dobo 15 let do tedaj niso sklepale, o rutinskem poslu ni moč govoriti. Nedvomno je šlo pri obravnavanem projektu za poseben posel izven običajnega oziroma rednega poslovanja družbe tožeče stranke. Ker je bil ta projekt šele v fazi poskusnega - testnega nasada, ki pa se niti še ni izvajal v predvideni velikosti in ob sklepanju zakupne pogodbe še ni bilo podatkov o dobičkonosnosti in posledično odločitve o nadaljnjem izvajanju projekta, je odločitev za sklenitev sporne zakupne pogodbe terjala še toliko večjo pozornost, pridobitev ustreznih informacij, organizacijo in nadzor nad delom vseh pristojnih služb s strani tožene stranke.

17. Tožena stranka neutemeljeno primerja višino zakupnine po sklenjeni zakupni pogodbi s celotnimi letnimi prihodki tožeče stranke in na tej primerjavi temelji svoje pritožbeno stališče o (ne)pomembnosti sporne pogodbe za tožečo stranko. Na mestu bi bila kvečjemu primerjava, kot jo je naredilo sodišče prve stopnje in sicer med višino zakupnine po zakupni pogodbi (130.374,00 EUR za 7.243 m2) in v idejnem projektu t.i. poslovni ideji (v prilogi A 24) predvideno višino zakupa, za glavni nasad 100 ha zemljišč za dobo 15 let v višini 100.000 EUR oziroma s predvidenim skupnim dobičkom testnega nasada 10 ha v višini 161.000,00 EUR. Iz te primerjave pa nedvomno izhaja, da je bila sklenitev zakupne pogodbe povsem neupravičena in za tožečo stranko škodljiva.

18. Da v primeru obravnavane zakupne pogodbe ni šlo za rutinsko opravilo, kot želi to prikazati tožena stranka, nenazadnje kaže že dejstvo, da je v poslovniku o delu uprave tožeče stranke za tovrstne pogodbe glede na vrednost zakupa določeno skupno odločanje uprave in sprejem takšne odločitve ni v pristojnosti zgolj predsednika uprave.

19. Pritožbene navedbe tožene stranke, da obravnavani posel sam po sebi ni imel takšnega posebnega pomena, da bi od toženca kot predsednika uprave lahko zahteval še dodatno skrbnost se tako izkažejo za neutemeljene.

20. Neutemeljene so tako tudi nadaljnje pritožbene navedbe tožene stranke, da bi projekt, ki je bil tožencu prikazan kot izjemno perspektiven propadel, če pogodba ne bi bila sklenjena, da glede cene zakupa toženec ni imel nobenega manevrskega prostora za pogajanja ter da ni jasno, kaj bi v dani situaciji lahko storil, ter da od njega glede na vrednost pogodbe ni bilo mogoče zahtevati, da bi od strokovnih služb še posebej preverjal ali je cena primerna ter da bi pričakovani dobički visoko ceno zakupa odtehtali, in te navedbe tožene stranke kot člana poslovodnega organa odškodninske odgovornosti za sklenitev navedene pogodbe ne morejo razbremeniti. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da se je zakupna pogodba nanašala na zemljišča, ki so bila predmet testnega projekta, da zanje v poskusni dobi ni bilo predvideno plačevanje zakupnine, da je bila višina plačila zakupnine predvidena šele za glavni projekt z glavnim nasadom v obsegu 100 ha in je za dobo 15 let znašala skupno 100.000,00 EUR oz. 1.000,00 EUR na ha, ekonomska upravičenost projekta za testni nasad 10 ha pa je bila predvidena v višini dobička 161.000,00 EUR za 15 let, kar vse je razvidno iz idejnega projekta oziroma poslovne ideje iz 2009 in da v letu 2012, ko se je sklepala zakupna pogodba dobičkonosnost testnega projekta sploh še ni bila ugotovljena, bi se tožena stranka kot član uprave in celo predsednik le-te nedvomno v okviru pričakovane skrbnosti, ki se od nje zahteva po 262. členu ZGD-1, statutu in pogodbi o zaposlitvi, pred sprejemom odločitve o sklenitvi zakupne pogodbe oziroma sprejemu ponudbe morala ustrezno prepričati o ekonomski upravičenosti njene sklenitve, bodisi sama bodisi preko pristojnih služb. Ob ugotovitvi, da tega ni storila, strokovne službe pa niso preverjale primernosti višine zakupa, pogodbo pa so v sistemu ODUS, ki je bil namenjen ravno transparentnosti poslovanja, odobrile šele po podpisu pogodbe, kar nedvomno izhaja iz navedene listine6, toženec sam pa se z njo ni ukvarjal, kakor je sam izjavil in je ponudbo sprejel, brez da bi o tej odločali ostali člani uprave, brez da bi dobil informacije o tem, ali je testni - pilotski projekt uspešen in ali se bo sploh nadaljeval, so vse njegove pritožbene navedbe v zvezi s tem povsem neutemeljene.

21. Tudi v primeru, da bi strokovne službe preverjale upravičenost sklenitve pogodbe, bi bila naloga tožene stranke kot predsednika uprave, da mnenja strokovnih služb kritično presodi, ovrednoti in sprejme končno odločitev o (ne)sklenitvi pogodbe, na seji uprave skupaj z ostalimi člani uprave, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, česar pa toženec ni storil. Če bi to storil, pa bi lahko že upoštevaje v idejnem projektu - v poslovni ideji iz 2009 izračunano in predvideno dobičkonosnost testnega nasada in primerjano višino zakupnine po sporni pogodbi enostavno ugotovil, da sklenitev sporne pogodbe že glede na višino zakupnine določene v pogodbi ni ekonomsko upravičena. Povsem neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da ob sklenitvi pogodbe še ni bilo mogoče ugotoviti, da je pogodba škodljiva, kakor tudi, da je bil projekt prikazan kot izjemno perspektiven.

22. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je to zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je priča V. M. demantiral toženčevo izpoved, da o sklenitvi pogodbe ni bilo govora na sejah uprave in da tudi ne drži, da je to demantirala Sonja Kugonič. Sodišče prve stopnje je izpovedbe navedenih prič pravilno dokazno ocenilo in iz zapisnikov o zaslišanjih navedenih prič kaj drugega kot je ugotovilo sodišče prve stopnje tudi ne izhaja.

23. Pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je bilo v nasprotju z načeli strokovnosti, skrbnosti in profesionalnosti, da so strokovne službe dale soglasje h pogodbi šele po podpisu le-te, ko ni bilo več mogoče storiti ničesar, ker je pogodba veljala, tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na izpovedbo priče Sama Mirnika, da je bilo potrjevanje pogodbe v sistemu ODUS po sklenitvi pogodbe običajno.

24. Tožena stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je to ugotovilo protipravnost pri ravnanju toženca, ker je pogodbo sklenil sam ter se pri tem sklicuje na izpovedbo priče A. Z., tedanje vodje pravne službe, ki je izpovedala, da ni potrebno, da se podpisujejo drugi člani uprave, ker se je projekt začel leta 2009, ko je toženec zastopal tožečo stranko še kot direktor. Pomembno za odločitev je, da bi o sklenitvi pogodbe po poslovniku morala odločati uprava skupaj, ne pa da je pogodbo podpisal sam toženec. Ker je odločitev sprejel toženec sam, mimo poslovnika, je bilo njegovo ravnanje nedvomno samovoljno, mimo pooblastil, v nasprotju s poslovnikom in protipravno. To pa nedvomno ni skrbno ravnanje, ki se zahteva od predsednika uprave in je že samo po sebi, še toliko bolj pa upoštevaje kršitve dolžnega ravnanja oziroma opustitve dolžne skrbnosti pri sklepanju obravnavane pogodbe, kot jih je v izpodbijani sodbi ugotovilo sodišče prve stopnje in prepričljivo obrazložilo, neskrbno ravnanje tožene stranke zaradi katerega je tožeči stranki s sklenitvijo škodljive pogodbe nastala škoda in je tožena stranka za njo tožeči stranki odgovorna. Odškodninska odgovornost tožene stranke za vtoževano škodo kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje je zato podana v celoti.

25. Pritožbo je bilo po navedenem zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

26. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi stroške pritožbe ter toženi stranki povrniti stroške pritožbenega odgovora (člen 154/I in 155/I v zvezi s členom 165/I ZPP) po specificiranem stroškovniku v višini 2.322,57 EUR in sicer za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT v višini 1.875 točk in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po 11. členu OT v višini 28,75 EUR, skupno torej 1.903,75 EUR povečano za 22 % DDV, torej 2.322,57 EUR. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki odmerjene stroške povrniti v roku 15, dni v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 V zvezi s popravnim sklepom sodišča prve stopnje I Pg 361/2016 z dne 19. 10. 2018. 2 Glej točko 9 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Glej točko 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej točko 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 Glej točko 28 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Priloga B 15 spisa.