Jedro

Pritožbeno sodišče ni dolžno izrecno in natančno v obrazložitvi obravnavati vsakega strankinega argumenta posebej, pač pa le tiste, ki so za odločitev pravno relevantni in niso očitno neutemeljeni. Ni nujno, da je opredelitev do navedbe v pritožbi izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev sodišča nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki 337,11 EUR pravdnih stroškov.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je, drugače kot v prvem sojenju, odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.484.841 SIT (sedaj 6.196,13 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1996 do plačila. Ugotovilo je, da je tožeča stranka toženi stranki in A. L. izročila 95.000 DEM, da je bil sklenjen dogovor, da se ta vsota vrne in da je potekel rok, za katerega je bilo posojilo dano. Nadalje je ugotovilo, da so se stranke posojilne pogodbe dogovorile, da tožena stranka in A. L. kot posojilojemalca za vrnitev posojila odgovarjata solidarno. Ker sta posojilojemalca vrnila 78.800 DEM, obveznost ni popolnoma izpolnjena in tožeča stranka utemeljeno zahteva izpolnitev dela dolga (16.300 DEM oz. 1.484.841 SIT ) od tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Višje sodišče se do stališča prvostopenjskega sodišča smiselno v delu glede prevzema dolga ni izjasnilo. Ni izpolnjen bistveni element posojilne pogodbe. Toženec ni prejel denarja. Potrdili ne izpolnjujeta bistvenih sestavin posojilne pogodbe. Ne gre za posojilno pogodbo, ker v potrdilu niso navedene stranke. Iz potrdil ni razvidna kavza. Tožnik ni predložil zadolžnice. Rok vračila ni razviden. Potrdilo ne vsebuje določbe glede solidarnega dolžnika. Tožeča stranka ni z ničemer (razen s potrdili) dokazala solidarnosti na strani dolžnikov. Družba P. d.o.o. smiselno z edinim družbenikom A. L. je prevzela dolg. Sodišče je napačno razlagalo 413. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Solidarnost se ne domneva. Sklicuje se na načelo vestnosti in poštenja. Tožnika bi morala zahtevati sklenitev posojilnih pogodb in pogodbe o prevzemu dolga. Nista storila ničesar za zavarovanje posojil. Tožeča stranka je v odgovoru na revizijo navedla, da sta stranki sklenili posojilno pogodbo. Predlaga zavrnitev revizije.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov. V tretjem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 73/2007) je izrecno prepovedana vložitev revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Graja dokazne ocene sodišč prve in druge stopnje zato ni dovoljena. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o tem, katere stranke so sklenile posojilno pogodbo in kaj so se dogovorile. Med temi ugotovitvami so tudi te, da sta toženec in A. L. skupaj prejela 95.000 DEM, da je bila dogovorjena solidarnost tako na strani posojilojemalcev kot na strani posojilodajalcev in da sodišči nista ugotovili, da bi družba P. d.o.o. s posojilojemalcema sklenila pogodbo o prevzemu dolga.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in med seboj skladni. Pritožbeno sodišče ni dolžno izrecno in natančno v obrazložitvi obravnavati vsakega strankinega argumenta posebej, pač pa le tiste, ki so za odločitev pravno relevantni in niso očitno neutemeljeni. Revizijsko sodišče poudarja, da ni nujno, da je opredelitev do navedbe v pritožbi izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako pritožbeno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev sodišča nižje stopnje dovolj izčrpna in popolna. Ob upoštevanju navedenih izhodišč sledi, da je očitek toženca, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do njegovih navedb glede prevzema dolga, neutemeljen (glej 7. stran prvostopenjske sodbe in 3. stran sodbe pritožbenega sodišča). Pritožbeno sodišče je s tem, ko je odločitev prvostopenjskega sodišča ocenilo kot pravilno in zakonito, pritrdilo tudi njegovim natančnim in izčrpnim ugotovitvam in pojasnilom.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili naslednja pravno pomembna dejstva, ki so sestavina konkretnega dejanskega stanu: - tožnik in tožnica sta 23.4.1993 in 12.7.1993 skupaj tožencu in A. L. izročila 95.000 DEM, - dogovorili so se za rok vračila predvidoma 1 leta oz. do preklica, - dogovorili so se za solidarno odgovornost, - družba P. d.o.o. ni soglašala s prevzemom dolga posojilojemalcev, - toženec in A. L. sta vrnila 78.700 DEM, - 16.300 DEM po srednjem tolarskem tečaju BS 5.12.1996 znaša 1.484.841 SIT.

V skladu s prvim odstavkom 562. člena ZOR mora posojilojemalec v dogovorjenem roku vrniti enak znesek denarja. Vsak dolžnik solidarne obveznosti odgovarja upniku za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev od kogar hoče, vse dotlej, dokler ni popolnoma izpolnjena (prvi odstavek 414. čl. ZOR). Ker je znašal dolg 95.000 DEM, toženec in A. L. pa sta vrnila 78.700 DEM, je pravilna materialnopravna presoja sodišča, da mora toženec vrniti 16.300 DEM, kar je 1.484.841 SIT (sedaj 6.196,13 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Glede ostalih (neutemeljenih) toženčevih očitkov v zvezi s posojilno pogodbo, revizijsko sodišče poudarja, da gre za konsenzualno pogodbo, za katero ZOR ne zahteva nobene oblike in da se domneva, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena.

Ker uveljavljana revizijska razloga nista podana, je revizijsko sodišče toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov posveta s stranko, ker so ti stroški zajeti v stroških vloge, ki takemu posvetu sledi.