Jedro

Dejstvo, da je pooblaščenec delavke več kot 30 dni po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, naslovil na delodajalca zahtevek za odpravo kršitev, na podlagi katerega je delodajalec pooblaščencu v vednost poslal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, na pravico zahtevati sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR nima nobenega vpliva. V primeru dejanskega prenehanja delovnega razmerja, kar pomeni drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, mora delavec namreč zahtevati sodno varstvo v roku 30 dni po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR in ne voditi postopka po določbi 2. odstavka 204. člena ZDR. Delavec si z izbiro postopka po 2. odstavku 204. člena ZDR ne more odpreti roka za sodno varstvo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in tožba zavrže. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18.7.2003 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnico za čas od 18.7.2003 do 1.12.2003 prijaviti v pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje in ji za ta čas obračunati nadomestila plač v skupnem bruto znesku 360.847,00 SIT, od tega zneska obračunati in izplačati pripadajoče prispevke in akontacije dohodnine ter plačati tožnici skupni neto znesek v višini 272.977,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila ter poskrbeti za vpis delovne dobe od 18.7.2003 do 1.12.2003 v delovno knjižico. Tožencu je naložilo, da je dolžan povrniti tožnici stroške postopka v znesku 192.764,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 10.2.2004 dalje do plačila, v 8-ih dneh pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo tožeče stranke zavrže kot prepozno (nedovoljeno), podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je potrebno ugotoviti ali ima tožeča stranka pravni interes v tem individualnem delovnem sporu, saj ji je nesporno prenehalo delovno razmerje dne 18.7.2003 in po tem datumu ni več delala pri toženi stranki. Tožbo pa je vložila šele dne 15.9.2003, to je po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka iz 3. točke 204. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ali je delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki prenehalo 18.7.2003 na pravilen in zakonit način, se lahko ugotavlja pred sodiščem le pod pogojem, da je tožba vložena v 30-ih dneh od dneva, ko je delavec zvedel za kršitev pravice, to je bilo najkasneje dne 17.8.2003. Zakon daje delavcu na voljo 30-dnevni prekluzivni rok za vložitev tožbe, drugače le-ta izgubi pravico do sodnega varstva.

Tožena stranka je tožečo stranko zvečer dne 17.7.2003 zalotila pri storitvi kaznivega dejanja, zato sta se ustno sporazumeli, da tožnici delovno razmerje preneha z dnem 18.7.2003, s čemer se je tožeča stranka strinjala. Tožeča stranka dne 18.7.2003 in kasneje na delo več ni prišla. V celoti je bil realiziran ustni dogovor o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Tožeča stranka dne 18.7.2003 ni hotela, da se sporazum zapiše, zato je tožena stranka izdala izredno pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ji jo je tudi poslala po pošti. Tožena stranka poudarja, da izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblaščencu tožeče stranke ni vročila, temveč mu jo je poslala le v vednost, ko ji je dne 20.8.2003 poslal zahtevek za odpravo kršitve. Sodišče je bistveno kršilo pravila postopka in zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo rok za vložitev tožbe od dneva, ko se je pooblaščenec tožeče stranke seznanil z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo - določbe 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), v posledici česar je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilno odločitev.

Pravilno opozarja pritožba, da začne teči rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi v 30-ih dneh od dneva vročitve odpovedi oz. od dneva, ko delavec zve za kršitev pravice, kot je to določeno v 3. odstavku 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da je rok 30 dni iz 3. odstavka 204. člena ZDR začel teči šele z dnem, ko se je s pisnim odpravkom odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanil pooblaščenec tožnice. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku namreč ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo dne 18.7.2003 in da se po tem datumu ni več vrnila k toženi stranki na delo. Tako je tožnica zvedela za kršitev svoje pravice dne 18.7.2003 in ji je takrat začel teči 30-dnevni rok za vložitev tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da je pooblaščenec tožnice dne 20.8.2003, to je več kot 30 dni, po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, naslovil na toženo stranko zahtevek za odpravo kršitev, na podlagi katerega je tožena stranka pooblaščencu v vednost poslala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18.7.2003, na pravico zahtevati sodno varstvo po 3. odstavku 204. člena ZDR nima nobenega vpliva. V primeru dejanskega prenehanja delovnega razmerja, kar pomeni drug način prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, mora delavec namreč zahtevati sodno varstvo v roku 30 dni po določbi 3. odstavka 204. člena ZDR in ne voditi postopka po določbi 2. odstavka 204. člena ZDR. Pritožba tako pravilno opozarja, da si delavec z izbiro postopka po 2. odstavku 204. člena ZDR ne more odpreti roka za sodno varstvo.

Sodišče prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava, napačno štelo, da je tožba vložena pravočasno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, ker tega v okviru svojih pooblastil iz 274. člena ZPP ni storilo že sodišče prve stopnje. Po določbi 274. člena ZPP namreč predsednik senata po predhodnem preizkusu tožbe le-to zavrže, če je s posebnimi predpisi določen rok za vložitev tožbe.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sklenilo je, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka iz razloga, ker s tožbo ni uspela.