Jedro

Tožniki v postopku niso predložili dokaza, da so opravili izpit iz slovenskega jezika (5. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS v zvezi z 19. členom ZDRS-Č). Tožena stranka je zato v skladu s 3. odstavkom 107. člena ZUP odločila na podlagi dokazov v spisu in vlogo tožnikov zavrnila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28.1.2004; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi 19. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 7/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZDRS) zavrnila prošnji A.A. in B.A., ker ne izpolnjujeta pogoja določenega v 5. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS ter na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDRS zavrnila prošnje njunih otrok - C., F. in D.A. za sprejem v slovensko državljanstvo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi, saj prvotožnik in drugotožnica kljub pozivu toženi stranki nista predložila dokazil, da obvladata slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, niti nista navedla upravičenih razlogov, zaradi katerih ga nista mogla predložiti. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS-Č, Uradni list RS, št. 96/02) je prosilcem, ki so bili stalni prebivalci Republike Slovenije na dan 23.12.1990 in so od tega dne v Republiki Sloveniji tudi živeli, omogočil olajšan način pridobitve slovenskega državljanstva, saj prosilcem ni več potrebno izpolnjevati pogoja vira preživljanja in pogoja odpusta iz državljanstva, morajo pa izpolnjevati pogoj znanje slovenskega jezika za potrebe vsakdanjega sporazumevanja. Prvotožnik in drugotožnica sta bila pisno kot tudi ustno seznanjena z možnostjo pridobitve državljanstva na tej zakonski podlagi in pozvana na predložitev dokazila, določen jima je bil tudi primerno dolg rok, vendar dokazila kljub pozivom nista predložila. Ugovor o neenakem obravnavanju tožnikov in kršitvi 14. člena Ustave RS je prvostopno sodišče zavrnilo z ugotovitvijo, da je ZDRS od uveljavitve dalje, kot pogoj za sprejem v državljanstvo na podlagi 10. člena določal znanje slovenskega jezika, z novelo ZDRS-Č pa je bil ta pogoj iz 5. točke 10. člena ZDRS omiljen.

Tožniki v pritožbi navajajo, da prvotožnik in drugotožnica živita v Sloveniji od leta 1989, otroci pa od rojstva dalje. S strani MNZ RS so bili nezakonito izbrisani iz registra stalnih prebivalcev, s čimer je bila kršena njihova pravica do družinskega življenja določena v 53. členu Ustave RS in 8. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. V dopolnitvi pritožbe tožniki navajajo, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj so tožniki zaprosili za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 19. člena ZDRS-Č, prvostopno sodišče pa je njihovo tožbo zavrnilo na podlagi 10. člena ZDRS. Kljub temu, da prvotožnik dobro govori slovenski jezik, je bil na izpitnem centru v M. zavrnjen, drugotožnica pa ni bila pripuščena k izpitu, ker izpitni center nima prirejenih izpitov za nepismene osebe. Tožniki predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in odloči o sprejemu tožnikov v državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov.

Po določbi 19. člena ZDRS-Č lahko za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zaprosi polnoletna oseba, ki je imela na dan 23.12.1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi neprekinjeno živi, če izpolnjuje pogoje iz 5., 6., 8. in 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Z dopisom, s katerim sta bila prvotožnik in drugotožnica pozvana, da toženi stranki predložita dokaze o izpolnjevanju pogojev, ki jih določa 19. člen ZDRS-Č, med drugimi tudi pogoj, ki ga določa 5. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS, da obvladata slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, jima je bilo pojasnjeno, da je opravljen izpit iz slovenskega jezika, tako za pismene kot nepismene prosilce, eden od pogojev za sprejem v slovensko državljanstvo. Ker tožnika zahtevanega dokaza nista predložila, je tožena stranka ravnala v skladu s 3. odstavkom 137. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in odločila na podlagi dokazov, ki so jih v postopku predložili tožniki. Ker prvotožnik in drugotožnica nista izkazala, da izpolnjujeta pogoj, določen v 5. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS (da obvladata slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja), ki je eden izmed kumulativno določenih pogojev za sprejem v državljanstvo na podlagi 19. člena ZDRS-Č, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, ki je pritrdilo odločitvi tožene stranke, pravilna in zakonita. To velja tudi glede mladoletnih tožnikov C., F. in D.A., ki glede na to, da prvotožnik in drugotožnica nista bila sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije, ne izpolnjujejo pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 1. odstavka 14. člena ZDRS.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je tožnikom kršena pravica do družinskega življenja, določena v Ustavi RS in Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Človekove pravice, določene z Ustavo RS, se uresničujejo neposredno na podlagi ustave, z zakonom pa je mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi spremembe same narave posamezne pravice ali svoboščine (1. in 2. odstavek 15. člena Ustave Republike Slovenije). Pogoje in postopek pridobitve državljanstva Republike Slovenije ureja ZDRS, ki med drugimi pogoji v 19. členu ZDRS-Č določa, da morajo prosilci obvladati slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokažejo s spričevalom o uspešno opravljenem izpitu iz znanja slovenščine na osnovni ravni. Ker prvotožnik in drugotožnica tega zakonskega pogoja ne izpolnjujeta, je tožena stranka njuni vlogi utemeljeno zavrnila, prvotožniku in drugotožnici pa z odločitvijo tožene stranke ni bila kršena nobena pravica, določena v Ustavi Republike Slovenije oziroma v Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Prvotožnik in drugotožnica sta bila poučena o možnosti, da opravita izpit za nepismene, vendar k izpitu nista pristopila niti nista navedla razlogov, zakaj tega nista storila.

Sodišče zavrača tudi pritožbeni ugovor, da so tožniki zaradi romskega porekla diskriminirani in da so uradne osebe v postopku zavrnitve njihovega sprejema v državljanstvo RS zlorabile uradni položaj. Tožniki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo RS, za svoje navedbe o diskriminaciji in zlorabah ter podkupninah pa niso ponudili nobenih dokazov. Vabilo, na katerega se v pritožbi sklicuje pooblaščenka tožnikov, ne dokazuje navedb o zlorabi položaja uradnih oseb tožene stranke. Na odločitev v tej stvari tudi ne morejo vplivajo v pritožbi navedene okoliščine, da so bili tožniki izbrisani iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, saj izbris na njihovo državljanstvo nima nobenega vpliva.

Prvostopno sodišče je v obravnavanem primeru pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče tudi ta pritožbeni razlog zavrača kot neutemeljen. Kot nedopusten pa zavrača uveljavljani pritožbeni razlog nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja, saj je ta razlog, glede na določbo 5. odstavka 72. člena ZUS, v upravnem sporu mogoče uveljavljati le tedaj, kadar je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Tega v obravnavanem primeru ni, saj je svojo odločitev oprlo na dejansko stanje, kakršnega je po njegovi presoji pravilno in popolno ugotovila tožena stranka.

Prvotožnik in drugotožnica sta pritožbi priložila zdravniški potrdili J.M., dr. med., iz katerih izhaja, da prvotožnik in drugotožnica ne dosegata intelektualnega nivoja, da bi lahko uspešno opravila izpit iz slovenskega jezika. Po določbi 1. odstavka 71. člena ZUS sme pritožnik navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca postopka na prvi stopnji. Prvotožnik in drugotožnica bi ugovore v zvezi s svojimi intelektualnimi sposobnostmi lahko uveljavila že v upravnem postopku, ko sta bila pozvana, da predložita dokazila o opravljenem izpitu oziroma najkasneje v času, ko sta vložila tožbo zoper odločbo tožene stranke. Pritožbeno sodišče zato zavrača navedeni zdravniški potrdili kot nedovoljeno pritožbeno novoto. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost izpodbijane odločbe na podlagi dejanskega in pravnega stanja v času njene izdaje, to je dne 28.1.2004, izpodbijana sodba pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.