Jedro

OZ v 45. členu določa, da je grožnja podana, če pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči utemeljen strah, tako da bi ta sklenila pogodbo oziroma v konkretnem primeru podpisala obvestilo in odpoved, pri čemer se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke. Tudi v primeru, če bi tožena stranka tožnici „grozila“, da ji bo podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne predstavlja nedopustne grožnje ali strahu.

Za zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni bistveno, ali je delodajalec posamezno mesto ukinil ali ne. Za rešitev je relevantno, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa, ali neko delovno mesto še obstaja ali ne. Glede na to, da je pri toženi stranki prišlo do večjega poslabšanja poslovnih rezultatov, zmanjšanja prodaje in prometa, da je velika pogodbena stranka toženi stranki odpovedala sodelovanje na področju kozmetike in namerava odpovedati sodelovanje še na segmentih detergenti za posodo in detergent za perilo, da se je poslovni izid oziroma dobiček tožene stranke v enem letu zmanjšal kar za 90 % je tožena stranka utemeljeno skušala urediti poslovanje tudi z zmanjšanjem stroškov, med katere pa seveda spadajo tudi stroški dela. Tožena stranka je delo tožnice razporedila med delavce, tako da je v celoti pokrito tožničino delo. Glede na navedeno je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007, sklenjena med tožnico in toženo stranko, iz poslovnega razloga z dne 27. 12. 2010, nezakonita in se zato razveljavi (I/1. točka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 26. 1. 2011 na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 12. 2009 in le to še vedno traja z vsemi pravicami, ki bi tožnici šle, v kolikor do odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi prišlo (II. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje, jo pozvati nazaj na delo na delovno mesto „vodja nabave“ skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 1. 2007 oziroma na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njene izobrazbe, znanjem in zmožnostim in sicer s polnim delovnim časom za nedoločen čas ter krajem opravljanja dela, ki ni oddaljen več kot 3 ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja tožnice, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati delovno dobo za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnite tožnice na delo, ji zagotoviti vpis delovne dobe pri evidenci za ZPIZ tako, da se tožnici prizna delovna doba od 26. 1. 2011 dalje, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (I/3. točka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici od 26. 1. 2011 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo v višini vsakokratnega mesečnega zneska ... EUR, od bruto zneskov obračunati in plačati vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo ter po odvodu davkov in prispevkov od teh zneskov iz naslova plače izplačati neto zneske plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneskov in sicer od vsakega 15. dne v mesecu dalje za pretekli mesec do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I/4. točka). Odločilo je, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil pravdnega postopka ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prvi dan od paricijskega roka dalje do plačila oziroma podrejeno, pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Med strankama nikoli ni bilo sporno, da je tožnica podpisala tako obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je tožnica vztrajala, da je obe navedeni listini prav tako vabilo na zagovor pred podajo izredne odpovedi z dne 25. 1. 2011 ter odpoved pravici do odpravnine podpisala dne 25. 1. 2011, pri čemer so bili dokumenti datirani za nazaj. Tožnica je bila prisiljena v podpis dokumentov, prav tako je morala na njih napisati datume za nazaj, da bi izgledalo, da so bili vročeni že pred 25. 1. 2011. Tožnica je bila več kot 3 ure v pisarni direktorice, kjer so zaposleni pri toženi stranki nanjo izvrševali pritisk, da mora podpisati vse navedene listine, ter da naj izbira med redno ali izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica izbire ni imela. Sodišče v obrazložitvi navaja, da četudi bi tožena stranka tožnici grozila z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, taka grožnja ni nedopustna, tožnica bi lahko zapustila pisarno. Četudi bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, da pri podpisu dokumentov ni šlo za grožnje oziroma psihično prisilo s strani tožene stranke, pravilno pa bi sodišče vendarle moralo ugotoviti, kdaj so bili navedeni dokumenti podpisani. V kolikor bi sodišče prišlo do zaključka, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podpisana dne 25. 1. 2011, bi ob upoštevanju odpovednega roka tožnici zaposlitev pri toženi stranki prenehala čez 30 dni, torej 24. 2. 2011. Sodišče se tako z navedenim sploh ni ukvarjalo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno raziskano. V zvezi s sklepom o ukinitvi delovnega mesta vodje nabave sodišče navaja, da tožnica ni dokazala, da bi bil predmetni sklep iz dela naknadno. Tožnica je navajala, da tožena stranka delovnega mesta vodje nabave ni ukinila. Sodišče spregleda, da sta se stranki v mesecu avgustu dogovarjali o zvišanju plače tožnici, ki je bila pri toženi stranki tudi zvišana, kar izhaja iz plačilnih list. Sodišče verjame toženi stranki, da je do poslabšanja poslovnih rezultatov, zmanjšanja prometa prodaje in reorganizacije, kot jo zatrjuje tožena stranka, dejansko prišlo in se sklicuje na listine, ki jih je v spis vložila tožena stranka. Ne glede na to, da je bilo sodelovanje z A odpovedano na področju kozmetike, se tožnica ne more strinjati s stališčem, da je prišlo pri toženi stranki do zmanjšanja obsega prodaje, ter da je iz razloga, ker je imela tožena stranka v letu 2010 bistveno manjši čisti dobiček, kot v letu 2009, pri njej obstajal poslovni razlog, ki je dajal podlago za ugotovitev potreb po zmanjšanem številu delavcev. Zakonita zastopnica je sicer povedala, da so na kolegijih ocenili, da lahko delo delovnega mesta vodje nabave porazdelijo med ostale zaposlene, pri čemer pa ni mogoče mimo izpovedi priče A.A., kateri je izrecno izpovedal, da sedaj dela cel dan, torej tudi nadure, da ima preveč dela, katerega ne more opraviti v roku 8 delovnih ur. Iz plačilnih list izhaja, da je imela tožnica višjo plačo. Do primopredaje poslov sploh ni prišlo, saj tožena stranka ni vodila nikakršnega zapisnika o primopredaji, sploh pa ni bilo jasno, kaj mora tožnica izročiti toženi stranki ter na koga se bodo posli prenesli. Sodišče zgolj navede, da je bila primopredaja poslov izvedena dan pred prenehanjem delovnega razmerja, kar se zdi sodišču v redu in nič spornega. V zvezi z možnostjo zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma možnostjo dokvalifikacije za drugo delo, ki ga lahko opravlja oziroma prekvalifikacijo za drugo delovno mesto, sodišče zaključuje, da iz redne odpovedi izhaja, da je tožena stranka preverila možnost za zaposlitve, vendar takšne možnosti ni našla. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice. Navaja, da so datumi vročitev listin navedeni na listinah in jih je zapisala tožnica sama lastnoročno, kar je tudi potrdila v svoji izpovedbi na sodišču. Neresnične so navedbe pritožbe, da je priča B.B. izpovedala, da je bila tožnica več kot 3 ure v pisarni direktorice, kjer naj bi zaposleni pri toženi stranki nanjo izvajali pritisk, naj podpiše navedene listine. Tega priča nikoli ni izjavila. Navedeno ni potrdila niti ena priča, čeprav je tožnica navedeno dokazovala z zaslišanjem prič A.A. in B.B.. C.C. je celo izrecno zanikala, prav tako je to izrecno zanikal to D.D., ki so bili na sestanku prisotni. Nenazadnje vrata pisarne niso bila zaklenjena, da jih tožnica ne bi mogla in poskušala odpreti, ni bilo nikakršne prisile. Glede finančnih rezultatov tožena stranka navaja, da iz podatkov AJPES, to je izkaza poslovnega izida za toženo stranko izhaja, da je imela tožena stranka v letu 2010, torej ob podaji odpovedi, čisti dobiček v višini 24.287,00 EUR, leto prej pa 212.832,00 EUR, kar pomeni cca. 90 % nižji dobiček oziroma za obdobje, katero je bilo v času podaje odpovedi, to je obdobje januar – november 2010 imela dobiček 45.135,00 EUR, za isto obdobje leta 2009 pa 337.815,00 EUR. Pritožba ne loči med prometom prodaje in prihodki prodaje, saj ne upošteva povišanja cen izdelkov tožene stranke. Pritožba napačno povzema izpoved priče A.A., ki ni povedal, da sedaj dela cel dan in tudi nadure, temveč je njegova resnična izpoved, da samo na začetku meseca večkrat ostane na delu dalj kot 8 ur, pri čemer je delovni dan med mesecem različno razporejen, glede na potrebe dela. Navedbe pritožbe v zvezi s tem, kdo je prevzel delo tožnice, so neresnične, saj so priče E.E., A.A., B.B. in D.D. jasno povedale, da njeno delo sedaj opravljajo oni in tudi še F.F. (izpoved priče D.D.), pri čemer E.E. opravlja le manjši del njenih del in sicer papirni prevzem blaga na zaloge. Tožena stranka je pojasnila, da prostih delovnih mest nima, kar pomeni, da zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji ni mogoča. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh, ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku upoštevaje napotila pritožbenega sodišča, zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično zavrnilo tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Sodišče je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter prečitalo zapisnik o zaslišanju tožnice, zakonite zastopnice tožene stranke G.G. in prič E.E., B.B., C.C., D.D. ter A.A. ter ponovno zaslišalo zakonito zastopnico G.G. Tožena stranka je tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po določilih 1. alineje 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008), pri čemer je poslovni razlog prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče izrecno poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa in sodišče vanj ne more posegati. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga, tako glede na navedbe strank, lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to sicer določa 6. člen ZDR. Glede na podane pritožbene ugovore ZDR ob tem določa, da mora delodajalec o nameravani odpovedi iz poslovnega razloga, delavca pisno obvestiti, kot to sicer določa 4. odstavek 83. člena ZDR, pri čemer mora redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalec delavcu vročiti osebno, praviloma v prostorih delodajalca.

Pritožba uveljavlja, da sicer ni sporno, da je tožnica osebno podpisala tako obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa navaja enako kot med postopkom pred sodiščem prve stopnje, da je tožnica oboje podpisala z dnem 25. 1. 2011 ter da so datumi tako na obvestilu o nameravani odpovedi kot na sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi antidatirani. Pritožbeno sodišče se glede na izvedene dokaze strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da pri tožnici na sestanku dne 25. 1. 2010 tožena stranka ni izvajala nad njo kakršnekoli nedopustne grožnje, in to tudi v primeru, če je bila tožnica dejansko v prostorih 3 ure, kot je sama navajala. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS št. 83/2001 s sprem. - OZ) v 45. členu določa, da je grožnja podana, če pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzroči utemeljen strah, tako da bi ta sklenila pogodbo oziroma v konkretnem primeru podpisala obvestilo in odpoved, pri čemer se strah šteje za utemeljenega, če se iz okoliščin vidi, da je grozila resna nevarnost življenju ali pa telesni ali drugi pomembni dobrini stranke. Tudi v primeru, če bi tožena stranka tožnici „grozila“, da ji bo podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to ne predstavlja nedopustne grožnje ali strahu. V postopku pa tudi ni bilo izkazano, da bi tožnica morala antidatirati datume, tako je sodišče pravilno štelo, da je tožnica podpisala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma samo odpoved pogodbe o zaposlitvi, skladno z datumi, ki so navedeni na listinah. Tožena stranka je tako dokazala, da je glede na tožničine kršitve v času odpovednega roka razmišljala, da bi tožnici podala izredno odpoved zaradi njenih hujših kršitev pogodbenih obveznosti, kar pa ni storila. Zaslišana priča C.C. zadolžena za kadrovske zadeve, je izpovedala, da je tožnici sama vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi in to konec decembra 2010. Ob tem je tudi sicer poudariti, da sam podpis odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na njeno veljavnost, dejstvo pa je tudi, da je tožnica sama podpisala vse datume in ne morda tožena stranka. Glede na to, da je bila predmetna tožba vložena dne 26. 1. 2011 in je tožnica prejela odpoved dne 27. 12. 2010, je bila tožba vložena pravočasno, skladno z določili 3. odstavka 204. člena ZDR.

Glede na podane tožbene navedbe v zvezi s sklepom o ukinitvi delovnega mesta vodje nabave skladišča, za katerega je tožnica navajala, da je bil izdan naknadno, pritožbeno sodišče navaja, da za zakonitost podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga niti ni bistveno, ali je delodajalec posamezno mesto ukinil ali ne. Za rešitev je relevantno, ali je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ne pa to, ali neko delovno mesto še obstaja ali ne. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki do večjega poslabšanja poslovnih rezultatov, zmanjšanja prodaje in prometa, da je velika pogodbena stranka A toženi stranki odpovedala sodelovanje na področju kozmetike in namerava odpovedati sodelovanje še na segmentih detergenti za posodo in detergent za perilo, da se je poslovni izid oziroma dobiček tožene stranke v enem letu zmanjšal kar za 90 % (za obdobje januar – november 2009 je tožena stranka izkazovala dobiček 337.815,00 EUR, za isto obdobje v letu 2010 pa izgubo v višini 45.135,00 EUR), je tudi po oceni pritožbenega sodišča logično, da je tožena stranka skušala urediti poslovanje tudi z zmanjšanjem stroškov, med katere pa seveda spadajo tudi stroški dela.

V postopku je bilo tudi izkazano, da je tožena stranka delo tožnice razporedila med druge delavce, tako da je v celoti pokrila tožničino delo in ob navedenem je brezpredmeten pritožbeni ugovor o tem, ali je prišlo ali ne do primopredaje poslov tožnice, oziroma kako in kdaj na druge delavce, ker da tožnica ni vedela komu kaj izročiti in na koga se bodo posli prenesli. Dejstvo, da ni bil napisan primopredajni zapisnik je za rešitev zadeve povsem brezpredmetno. Tožnica se je morala razdolžiti pri delodajalcu, delodajalec pa je nato po svoji avtonomni presoji imel pravico, da odloči komu bo zaupal posamezna dela tožnice.

Prav tako je za rešitev zadeve brezpredmetno, ali je tožena stranka predhodno tožnici zvišala plačo ali ne, ali ji je predčasno nameravala zaupati še dodatna dela, bistveno je, da je potem, ko se je odločila, da bo racionalizirala poslovanje med drugim tudi z znižanjem stroškov dela, tožnici podala obvestilo o nameravani odpovedi in v nadaljevanju tudi podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in pri tem izkazala razloge, ki jih predvideva zakon in to so ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi.

Pritožba se tudi napačno sklicuje na izpovedbo A.A., ki naj bi izrecno izpovedal, da sedaj dela cel dan, dela nadure, saj ima preveč dela, zaradi česar naj bi bilo delo tožnice potrebno. Iz zapisnika glavne obravnave ne izhaja, da je priča A.A. izpovedal, da dela cele dneve, izpovedal je le, da je potem, ko je tožnica odšla, on prevzel veliko njenega dela, to je repro nabavo, kar predstavlja 50 % njenega dela, vendar to pomeni, da večkrat ostane na delu na začetku meseca, dalj kot 8 ur in sicer še 4 do 5 ur. Navedeno nikakor ne pomeni, da je tožničino delo potrebno, saj tožnik glede na naravo dela, opravlja več ur le na začetku meseca, kot to izrecno izhaja iz njegove izpovedbe, podane na sodišču dne 4. 1. 2012. Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da bi moralo sodišče angažirati izvedenca ekonomske oziroma finančne stroke, da bi ugotovil, ali so trditve tožene stranke o poslabšanju poslovnih rezultatov, zmanjšanju prometa prodaje itd. resnične. Pritožbeno sodišče poudarja, da ima delodajalec pravico, da organizira delovni proces tako, da bo to zanj najbolj uspešno in pogoj za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni dejstvo, da bi moral delodajalec eventualno poslovati z izgubo, kot to sicer ocenjuje tožnica v pritožbi. Dejstvo, da se je pri toženi stranki zmanjšal promet, ter da se je poslovni izid oziroma dobiček tožene stranke zmanjšal za 90 % nedvomno opravičuje njegovo poslovno odločitev, da bo podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi enemu delavcu in njegovo delo razporedil med ostale zaposlene. Tako imenovanje izvedenca ekonomske oziroma finančne stroke ne bi moglo pripeljati do drugačne odločitve.

Sodišče je tudi pravilno ugotavljalo, ali so bili pri toženi stranki podani pogoji glede možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu ob uporabi določila 3. odstavka 88. člena ZDR. Glede na dejstvo, da je tožena stranka dokazala, da v drugi polovici leta 2010 ni imela prostih delovnih ustreznih mest, saj je zaposlila le eno osebo, pa še to v juliju 2010, v drugem sektorju, ter da je izkazala 90 % znižanega dobička je razumljivo, da tožena stranka ni imela prostega delovnega mesta za tožnico.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.