Jedro

Tožnik je kršil delovne obveznosti s tem, da je iz poslovnih prostorov tožene stranke odtujil vrtalno glavo oz. vrtalnik, last tožene stranke. S svojim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Kršitev ima vse znake kaznivega dejanja tatvine, zaradi česar je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika, da se kot nezakonita razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 5. 2011 in da se ugotovi, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi ter mu delovno razmerje še traja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo v 8 dneh, da ne bo izvršbe; da je tožena stranka dolžna tožnika od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in naprej prijaviti v zdravstveno in pokojninsko ter invalidsko zavarovanje ter mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal in od njih poravnati vse davke in prispevke, ki se plačajo od bruto plače in mu izplačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od posamičnih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti le-teh v plačilo, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo (pravilno izpodbijani del) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izjavo delavcev tožene stranke in sicer izjavo A.A., da ga je tožnik na dan dogodka prosil za pomoč pri nalaganju vrtalne glave. Priča B.B. je v zagovoru povedal, da je pomagal pri umiku vrtalne glave iz barake, ko je bila ta naložena na viličar pa se je odstranil. Voznik viličarja C.C. pa je izpovedal, da je prevoz naročil tožnik in da mu je tožnik naročil naj stroj naloži v kombi. Stroja pa zaradi dimenzij vilic na viličarju, ki so bile širše od vrat prtljažnika kombija ni mogel naložiti, zato je napravo (vrtalno glavo) odložil blizu mehanične delavnice. Ker sta priči B.B. in A.A. na zaslišanju pred sodiščem izpovedala drugače, kot na zaslišanju pri delodajalcu, je sodišče njuni izjavi štelo za manj verodostojni, takšna razlaga sodišča pa je po mnenju tožnika nenavadna in pavšalna. Priči sta se pri delodajalcu očitno poskušali oprati krivde in sta verjetno ravnali po navodilih delodajalca. Malo verjetno je, da priče pred sodiščem ne bi govorile resnice. Priče so že pred vložitvijo tožbe dne 24. 5. 2011 podpisale izjavo, s katero so potrdile, da jim tožnik ni dajal nobenih navodil v zvezi z odtujeno vrtalno glavo. Njihove izjave, ki niso bile podane neposredno pred delodajalcem in pod njegovim vplivom so drugačne in zato bolj verodostojne, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče naj obrazloži, kako bi lahko tožnik sam naložil in odpeljal vrtalno glavo, ki je bila težka od 150 do 200 kg, prav tako pa priča C.C., voznik viličarja, ni znal pojasniti, kaj se je s sporno vrtalno glavo kasneje, ko jo je odložil pred barako, dejansko zgodilo. Tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očita odtujitev vrtalnika, kršitev pa naj bi imela tudi znake kaznivega dejanja velike tatvine po 212. členu Kazenskega zakonika, ker naj bi bil vrtalnik odtujen iz zaprtih prostorov in odpeljan neznano kam. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik izpolnil dejanski stan kaznivega dejanja velike tatvine, s tem, da je prišel v zaprt prostor, last tožene stranke in pri tem se je sodišče oprlo na priči C.C. in D.D.. Samo dejstvo, da je bil vrtalnik last tožene stranke prestavljen iz barake pred barako na zemljišču, ki je tudi last tožene stranke, še ne pomeni izpolnitve vseh znakov kaznivega dejanja tatvine. Iz izvedenih dokazov tudi ne izhaja, da je vrtalnik iz dvorišča odpeljal tožnik in si ga tako protipravno prilastil, saj to ni potrdila nobena priča in to tudi ne izhaja iz drugih dokazov. Tudi ni jasno, kako bi tožnik sploh lahko odpeljal vrtalnik, saj ga sam v vozilo ni mogel naložiti, glede na izpoved priče D.D., da je vrtalnik bil težek med 150 in 200 kg. Nobeden od zaslišanih prič tudi ni izpovedal, da bi videl tožnika pri nalaganju vrtalnika v vozilo, prav tako tožnik ni upravljal z viličarjem, ampak je to delo opravljal priča C.C., ki je najbolj obremenil tožnika, sam pa bi lahko naložil vrtalnik z viličarjem, saj je izpovedal, da naj bi mu tožnik naročil naj vrtalnik naloži v kombi. Iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik iz dvorišča v lasti tožene stranke odpeljal sporno vrtalno glavo, sodišče niti ne obrazloži kdaj in kako bi to tožnik sploh izvedel, zaradi česar ne more šteti, da je tožnik vrtalnik odtujil, tožnik pa vztraja da tega ni storil. Višje delovno in socialno sodišče je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje z dne 8. 5. 2012 ter sodišču prve stopnje naložilo, da dopolni dokazni postopek zaradi razjasnitve določenih dejstev, vendar pa nova zaslišana priča, kot tudi ponovno zaslišane priče niso izpovedali nič takšnega, kar bi izhajalo iz prej predloženih dokazov, tožena stranka pa tudi ni predlaga novih dokazov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnika v pritožbi in navedla, da so priče na zaslišanju potrdile resničnost svojih izjav in podpisov na zapisnik pred delodajalcem in niti ena priča tega ni prerekala. V zvezi z izjavo, ki jo je v sodnem postopku predložil tožnik in bi jo naj podpisali delavci z vsebino, da tožnik ni ničesar naročal, pa je E.E. izpovedal, da ne ve kaj je podpisal, ker tega ni prebral. Priča C.C., ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo je izpovedal enako na zaslišanju pred delodajalcem, kot tudi pred sodiščem. Neutemeljene so tudi trditve tožnika, da odstranitev vrtalne glave iz zaprte in zaklenjene barake še ne pomeni izvršitev kaznivega dejanja tatvine in ker je bila vrtalna glava puščena na dvorišču tožene stranke, da s tem kaznivo dejanje ni bilo izvršeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi enkrat že odločilo in ugodilo zahtevku tožnika, vendar je po pritožbi tožene stranke Višje delovno in socialno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 914/2012 z dne 13. 12. 2012, sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje, po skrbni oceni vseh dokazov, tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Pritožbeno sodišče se z dokazno oceno sodišča prve stopnje v celoti strinja. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 1. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Po tej določbi se delavcu izredno odpove pogodba o zaposlitvi, če je kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Tožena stranka je tožnika spoznala za odgovornega storitve kršitve delovnih obveznosti s tem, ko je dne 24. 2. 2002, iz njenih poslovnih prostorov na A. cesti 5 na B., odtujil vrtalno glavo ..., z oznako ..., v vrednosti med 10.000,00 EUR in 15.000,00 EUR, last tožene stranke. Tožena stranka je predhodno tožnika vabila na zagovor dne 17. 5. 2011, katerega se je tožnik tudi udeležil, nato pa tožniku izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik v pritožbi graja predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnika, da sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo, da so zaslišane priče v sodnem postopku izpovedale drugače kot predhodno v postopku pri delodajalcu in da je očitno, da se priče bojijo posledic, saj so zaposlene pri toženi stranki. Trditve tožnika v pritožbi, da so delavci (priče), v postopku pred delodajalcem, poskušali oprati predvsem svojo krivdo in so zato verjetno ravnali po navodilih delodajalca, so neutemeljene, saj samo dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki še ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Priče so na zaslišanju v sodnem postopku potrdile resničnost svojih izjav in podpisov na zapisniku v postopku, ki ga je vodil delodajalec in nobena priča svoje izpovedi ni spremenila. Priča C.C. je tudi na sodišču izpovedal enako kot na zaslišanju pri delodajalcu in potrdil, da mu je odstranitev vrtalne glave iz barake naročil tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno, na podlagi izpovedi prič (predvsem D.D. in C.C.) ter po vpogledu posnetkov video nadzorne kamere zaključilo, da je tožnik kritičnega dne odklenil zaklenjeno barako, delavcem naročil da iz barake odstranijo vrtalno glavo ter vozniku viličarja C.C. naročil, da vrtalno glavo naloži na kombi, od koder bi jo odpeljali neznano kam. Pri tem so neutemeljene pritožbene trditve tožnika, da iz izvedenih dokazov ne izhaja, da je tožnik iz dvorišča tožene stranke odpeljal sporni vrtalnik in da sodišče tudi ni obrazložilo, kako bi lahko tožnik dejanje sploh izvedel, glede na težo vrtalnika. Kot je izpovedal priča D.D. tožniku nihče ni naročil, da bi vrtalno glavo kam odpeljal in prav tako tožnik ni bil pristojen, da bi lahko sam navedeno storil. Tožnik pa je istega dne, od delavca F.F. prevzel kombi, za katerega je bil zadolžen ta delavec in ga nato kasneje od 14:00 uri tudi vrnil F.F.. Po vrnitvi kombija vrtalne glave več ni bilo na območju tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je izpovedi prič B.B., A.A. ter E.E., ki so na naroku dne 8. 5. 2012 izpovedali, da se ne spomnijo, da bi jih tožnik prosil za pomoč pri nalaganju vrtalne glave, hkrati pa tudi potrdili, da so prostovoljno podpisali izjave pri delodajalcu, pravilno dokazno ocenilo v smislu 8. člena ZPP. Dokazna ocena je namreč v prvi vrsti pridržana sodišču prve stopnje, ki se lahko o verodostojnosti posameznih dokazov prepriča tudi z neposrednim vtisom. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da tožnik ni izvršil kaznivega dejanja tatvine, ker je bila vrtalna glava odtujena le iz zaprte in zaklenjene barake, ki je bila v lasti tožene stranke, nato pa puščena na dvorišču tožene stranke, ob baraki. S svojim ravnanjem je tožnik nedvomno kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, saj ZDR v 35. členu določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škoduje, ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika (Ur. l. RS, št. 55/2008 - KZ-1). Kaznivo dejanje tatvine stori, kdor vzame komu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. V skladu s aprehenzijsko teorijo kazenskega prava pa je kaznivo dejanje tatvine dokončano, ko storilec z odvzemom stvari le-to dobi v svojo posest in onemogoči drugemu, ki jo je do tedaj posedoval, da z njo še naprej razpolaga, sebi pa omogoči dejansko razpolaganje s to stvarjo. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 50/2012 z dne 7. 1. 2013 zapisalo, da zadošča, da je stvar izločena od drugih stvari in ni potrebno, da bi jo storilec odnesel iz prostora, v katerem je bila.

Glede na navedeno je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, zaradi česar je bila podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, na podlagi 1. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, zakonita. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka utemeljeno tožniku ne more več zaupati v tolikšni meri, da bi bilo delovno razmerje z njim mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Po določbi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.