Jedro

Pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, kar pomeni, da so odločbe gradbenega inšpektorja izvršljive praviloma takoj, zaradi česar je odložitev izvršitve odločbe v teh zahtevah načeloma v nasprotju z javnim interesom in je zato potrebno okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršitve odločbe, določno izkazati.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. 2. Zahteva tožeče stranke za povračilo stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka je zahtevala izdajo sklepa, s katerim bi sodišče prve stopnje do izdaje pravnomočne odločbe odložilo izvršitev odločbe Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Murska Sobota z dne 4.4.2007, in odločbe Republike Slovenije, Ministrstva za okolje in prostor z dne 22.10.2007. Zahtevo je vložila v zvezi z upravnim sporom, v katerem izpodbija obe navedeni odločbi. Z navedeno odločbo prve stopnje je upravni organ odločil, da mora tožeča stranka takoj po vročitvi te odločbe ustaviti rekonstrukcijo pritličja obstoječega večstanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 15 k.o..., ki jo izvaja brez gradbenega dovoljenja (1. točka izreka). V izpodbijanem aktu je odločil tudi, da mora (2. točka izreka) tožeča stranka odstraniti dvoje PVC vrat, vgrajenih v preboj nosilnega zidu med stopniščem in stanovanjem v pritličju večstanovanjskega objekta ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. V 3. točki izreka je tožečo stranko opozoril, da bo vzpostavitev prejšnjega stanja opravljena v izvršilnem postopku po drugi osebi na stroške zavezanca, če investitorica v odrejenem roku ne bo izvršila 2. točke izreka te odločbe. V 4. točki izreka je navedel prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1). V 5. točki izreka pa odločil, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom. V 6. točki izreka pa je navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala na način, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe.

V primeru, kot je konkreten, torej v primeru izvršitve inšpekcijskih ukrepov, je tehtanje javnega interesa in interesov investitorjev opravil že zakonodajalec s tem, ko je v določbi 3. odstavka 146. člena ZGO-1 določil, da pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, kar po mnenju sodišča prve stopnje pomeni, da so odločbe gradbenega inšpektorja izvršljive praviloma takoj. To po že uveljavljenem stališču upravnosodne prakse pomeni, da je odložitev izvršitve odločbe v teh zadevah načeloma v nasprotju z javnim interesom. Zato je, glede na navedeno, po mnenju sodišča prve stopnje, potrebno okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršitve odločbe, določno izkazati, česar pa tožeča stranka ni storila.

Ker torej tožeča stranka ni konkretno pojasnila, niti ni predložila dokazil za svojo trditev, da ji bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, po mnenju sodišča prve stopnje pogoji za izdajo začasne odredbe niso izkazani, zato je sodišče prve stopnje zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijani sklep uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da odloži izvršitev izpodbijanih aktov do izdaje pravnomočne odločbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se tudi na to, da ne gre za nelegalno gradnjo in da je izpodbijana odločba nevzdržna in nezakonita, saj ji kot lastnici (lastninska pravica pa je ena izmed temeljnih ustavnih pravic in omogoča lastniku prosto uporabo nepremičnin ali premičnin) preprečuje obnovo nečesa, kar je že obstajalo prej. Tudi sama izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da, kolikor gre za zamenjavo obstoječih vrat z novimi, ni potrebno pridobiti niti lokacijske informacije. Poseg v konstrukcijo je podan le takrat, kolikor gre za vgradnjo novih vrat, torej takšnih, ki na tem mestu prej sploh nikoli niso obstajala. Opozarja tudi, da je lastnica spornega objekta in da ima tudi uporabno dovoljenje. Meni, da ni storila ničesar nezakonitega. Zato ji izpodbijana odločba s svojim izrekom povzroča nastanek hude škode, saj je v odločbi določeno, da mora takoj ustaviti vsa dela na objektu ter da mora tudi odstraniti vrata. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo prizadetost javne koristi. Meni, da je zahteva za izdajo začasne odredbe povsem utemeljena, saj ji izpodbijana odločba prepoveduje izvajanje del na njeni lastnini ter nalaga, da mora odstraniti nekaj, kar je izvedla povsem v skladu s pravili.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi v upravnem sporu je možno zahtevati in izdati začasno odredbo. Namenjena je začasnemu varstvu tožeče stranke. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja pogoje za njeno izdajo. Če ti niso izpolnjeni, zahtevo zavrne.

V konkretnem primeru je tožeča stranka zahtevala začasno odredbo po določbi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), v kateri je določeno, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda, upoštevajoč pri tem, v skladu z načelom sorazmernosti, prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Le, če so navedeni pogoji izpolnjeni, sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča prvi pogoj, to je nastanek težko popravljive škode za tožečo stranko, v konkretnem primeru ni izkazan. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče presodilo zatrjevane okoliščine, ki jih je tožnik uveljavljal kot težko popravljivo škodo. Presoja sodišča prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tožeča stranka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode zgolj v zahtevi za izdajo začasne odredbe zapisano trditvijo, da bi ji z izvršitvijo izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda. Tudi pritožbeno sodišče meni, da okoliščin, ki bi takšno škodo izkazovale, tožeča stranka ni navedla, niti se ni nanje sklicevala. Tudi pritožbeno sodišče meni, da zahteve za odložitev izvršitve izpodbijanega akta v konkretnem primeru ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem, da izvršitev izpodbijane odločbe posega v svobodo tožeče stranke in varstvo lastninske pravice, saj v konkretnem primeru, torej v primeru inšpekcijskega ukrepanja zaradi nelegalne gradnje, takšen poseg (omejen) dopušča ZGO-1, seveda po predhodno popolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Ne drži navedba tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijani sklep, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo prizadetost javne koristi. Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da po že uveljavljenem stališču upravnosodne prakse, ker pritožba zoper odločbo gradbenega inšpektorja ne zadrži njene izvršitve, kar pomeni, da so odločbe gradbenega inšpektorja izvršljive praviloma takoj, zaradi česar je odložitev izvršitve odločbe v teh zahtevah načeloma v nasprotju z javnim interesom in je zato potrebno okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi utemeljeno opravičevale odložitev izvršitve odločbe, določno izkazati, česar pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka ni storila.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni konkretno pojasnila, niti ni predložila dokazil za svojo trditev, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala težko popravljiva škoda, zaradi česar že prvi pogoj za izdajo zahtevane začasne odredbe ni bil izpolnjen. Zato po mnenju pritožbenega sodišča ugotavljanje drugih pogojev niti ni potrebno.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje (do stopnje verjetnosti) je bilo po mnenju pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena in 6. odstavkom 32. člena ZUS-1, pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela. Zato v skladu z določbo 1. odstavka 25. člena ZUS-1, v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 165. člena Zakona o pravdnem postopku, nima pravice do povračila stroškov pritožbenega postopka, ki jih zahteva v pritožbi.