Jedro

Pogoj za izdajo odredbe, s katero sodišče dolžniku naloži, naj predloži seznam svojega premoženja, je izkazana verjetnost, da upnik ne bo mogel biti poplačan z do sedaj predlaganimi sredstvi izvršbe. Breme izkazovanja te verjetnosti je na strani upnika. Zato mora upnik v predlogu za izdajo odredbe po 31. členu ZIZ navesti dovolj konkretizirana dejstva, iz katerih je mogoče ugotoviti, da z do sedaj predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti poplačan.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in se izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka ustavilo izvršbo na dolžnikovo denarno terjatev – plačo, ker je prejšnji delodajalec sodišču sporočil, da dolžnik več ni zaposlen pri njem in da ne ve za novega delodajalca, upnik pa po pozivu sodišča v 30 dneh ni sporočil novega delodajalca. Pod točko 2 izreka je sodišče zavrglo upnikov predlog za nadaljevanje izvršbe z novim izvršilnim sredstvom tj. rubežem in prenosom dolžnikovih denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet, ker upnik v roku 30 dni od prejema poziva s strani sodišča, sodišču ni predložil podatkov o dolžnikovem računu in organizaciji za plačilni promet, pri kateri naj bi dolžnik imel odprt račun. Pod točko 3 izreka pa je sodišče zavrnilo upnikov predlog, za izdajo odredbe, po kateri bi moral dolžnik sodišču predložiti seznam svojega premoženja.

Zoper 3. točko izreka sklepa se je pritožil upnik, smiselno zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe določb Zakona o izvršbi in zavarovanju (1. in 2. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). V pritožbi je navajal, da po podatkih, s katerimi razpolaga, dolžnik ni zaposlen, niti nima računa pri organizaciji za plačilni promet, in je zaradi tega, ker ne razpolaga s podatki o dolžnikovem premoženju, dne 30.01.2007 predlagal, da dolžnik predloži seznam premoženja. Ker v 4 letih ni prišel do poplačila svoje terjatve s predlaganimi sredstvi izvršbe, upnik pritožbeno predlaga, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi in dolžniku odredi, da predloži seznam premoženja, iz katerega bi se lahko upnik poplačal. Pritožba ni utemeljena.

Predložitev seznama dolžnikovega premoženja ureja ZIZ v 31. členu. Po tej določbi mora dolžnik, kadar upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti v celoti poplačan, na upnikov predlog ali po oceni sodišča kadarkoli med izvršilnim postopkom predložiti seznam svojega premoženja z dokazili o lastninski in drugih stvarnih pravicah na tem premoženju in za svoje terjatve navesti dokazna sredstva. Pogoj za izdajo takšne odredbe je, da upnik verjetno izkaže, da s predlaganimi sredstvi izvršbe ne bo mogel biti poplačan, pri čemer je breme izkazovanja te verjetnosti na strani upnika.

V konkretnem primeru je prvostopno sodišče upnikov predlog za izdajo takšne odredbe dolžniku zavrnilo, ker je štelo, da upnik ni verjetno izkazal, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti v celoti poplačan, kar je pogoj za ugoditev takemu predlogu. Prvostopenjsko sodišče se je pri tem oprlo zlasti na dejstvo, da upnik ni niti toliko reagiral na pozive sodišča, da bi po tem, ko ga je sodišče pozivalo, naj sporoči podatke o novem delodajalcu in podatke o transakcijskem računu in organizaciji za plačilni promet, pri kateri naj bi imel dolžnik denarna sredstva, sporočil in izkazal, da je vsaj opravil poizvedbe o novem delodajalcu in transakcijskem računu. V kolikor bi upnik izkazal opravo poizvedb o dolžnikovem premoženju in pri tem ne bi pridobil zahtevanih podatkov, bi po oceni prvostopenjskega sodišča bil podan pogoj za izdajo odredbe po 31. členu ZIZ. Takšno stališče prvostopenjskega sodišča je pravilno in ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. Prav tako je pritrditi stališču prvostopenjskega sodišča, da je namen instituta iz 31. člena ZIZ omogočiti upniku, da pride do poplačila, ki ga sicer zaradi nedostopnosti podatkov o dolžnikovem premoženju sploh ne bi mogel doseči. Ta institut naj bi služil upnikom, ki so v izvršilnem postopku aktivni in med postopkom pridobivajo podatke, katerih pridobivanje jim omogoča ZIZ, pa kljub svoji aktivnosti niso mogli dobiti podatkov o dolžnikovem premoženju. Če bi sodišča nekritično izdajala odredbe, da naj dolžniki predložijo seznam svojega premoženja, bi to lahko predstavljalo toleriranje pasivnih upnikov, kar je nedopustno. Tudi izvršilni postopek je dispozitivne narave in upnik mora za uresničitev svojega interesa priti do poplačila terjatve, uporabiti vsa sredstva, ki so mu na voljo, kar pomeni, da je dolžan pridobiti vse informacije, ki jih lahko pridobi v skladu z veljavno zakonodajo. Upnik v pritožbi smiselno zatrjuje, da je v predlogu za izdajo odredbe, s katero naj sodišče dolžniku naloži, da mora predložiti seznam svojega premoženja, navedel dovolj dejstev, iz katerih izhaja verjetnost, da z do sedaj predlaganimi sredstvi ne bo mogel biti poplačan. Temu pa ni tako. V svojem predlogu z dne 30.01.2007 je upnik navajal, da izvršba zoper dolžnika ni bila uspešna in ker ne razpolaga z nobenim drugim podatkom o dolžnikovem premoženju, predlaga izdajo odredbe po 31. členu ZIZ. S tako pavšalno trditvijo upnik z ničemer ni izkazal verjetnosti, da s predlaganimi izvršilnimi sredstvi ne bo mogel biti v celoti poplačan. Svoje navedbe, da ne razpolaga z nobenim drugim podatkov o dolžnikovem premoženju bi lahko upnik verjetno izkazal s predložitvijo dokazil o tem, da je opravil poizvedbe, ki mu jih je naložilo sodišče prve stopnje, ki pa niso bile uspešne. Zato pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da bi upnik za izdajo odredbe po 31. členu ZIZ moral verjetno izkazati, da je opravil poizvedbe o dolžnikovem premoženju in pri tem ni pridobil zahtevanih podatkov. Navedbe, kot jih je v predlogu za izdajo odredbe bo 31. čl. ZIZ podal upnik, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča, tega niti verjetno ne izkazujejo. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo relevantno dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s čl. 15. ZIZ).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev prvostopenjskega sodišča štelo za pravilno in jo potrdilo, pritožbo upnika pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnik ni zahteval povračila pritožbenih stroškov, pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.