Jedro

Navedbe o nepravilni uporabi predpisov glede obveznosti pridobitve lokacijskega dovoljenja, ki so veljali v času gradnje, ne utemeljujejo okoliščin uveljavljenega obnovitvenega razloga. Enako velja glede zakonitosti izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo inšpekcijskega postopka v zadevi nelegalne gradnje počitniškega objekta na zemljišču s parc. št. 895/2 k. o. ... Iz obrazložitve je razvidno, da je gradbeni inšpektor zaradi nelegalne gradnje izdal odločbo št. 06122-3550/2005 z dne 18. 11. 2011, s katero je izrekel inšpekcijske ukrepe po 152. členu Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1). Tožnik pa vlaga predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki ga utemeljuje z navajanjem, da po Zakonu o urbanističnem planiranju, ki je veljal v času gradnje, za obravnavani počitniški objekt ni bilo treba pridobiti lokacijskega temveč gradbeno dovoljenje, in ker v letu 1973 za ukrepanje ni bil pristojen urbanistični temveč gradbeni inšpektor.

Prvostopenjski upravni organ je tožnikov predlog zavrnil, ker je ugotovil, da je bilo po tedanjih predpisih za obravnavani objekt treba pridobiti tako lokacijsko kot gradbeno dovoljenje, ki ga investitor ni pridobil, zato razlogi, ki jih tožnik navaja v predlogu za obnovo postopka, ne bi mogli privesti do drugačne odločitve (tretji odstavek 267. člena ZUP).

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in pojasnil, da okoliščine, da v postopku niso bili upoštevani materialnopravni predpisi, niso razlog za obnovo postopka ne iz 1. ne iz katerekoli druge točke 260. člena ZUP.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi upravnemu organu očita, da se ni spuščal v pravno presojo predloga za obnovo postopka. Inšpekcijska odločba naj bi bila materialnopravno zmotna in v nasprotju z resničnim dejanskim stanjem, zato tožnik v upravnem sporu uveljavlja, da po Odloku po urbanističnem programu občine Radovljica (Vestnik Gorenjske št. 21/68) in drugem odstavku (verjetno 17. člena – op. sodišča) Zakona o urbanističnem planiranju, lokacijsko dovoljenje za obravnavano gradnjo ni bilo potrebno, potrebno je bilo gradbeno dovoljenje, ki so ga tožnikovi predniki skušali dobiti.

Navaja tudi, da v primeru gradnje brez gradbenega dovoljenja v letu 1973 za ukrepanje ni bil pristojen urbanistični inšpektorat temveč gradbeni inšpektor, ki je lahko izrekel le ustavitev gradnje, ne pa tudi rušenja objekta. Upravnemu organu očita, da se o tem vprašanju sploh ni izrekel, čeprav naj bi šlo za očitno nezakonitost. Sklicuje se na načelo zakonitosti, ki terja, da so kršitve, postopek in pravne posledice kršitev popolno in v naprej določene. Zato meni, da objektov, ki so bili brez gradbenega dovoljenja zgrajeni do leta 1984, ni mogoče obravnavati po 152. členu ZGO-1. Zaradi kršitev pravil postopka, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče najprej pojasnjuje, da je predmet tega upravnega spora odločitev o zavrnitvi predloga za obnovo postopka in ne inšpekcijska odločba, ki je bila izdana v postopku, katerega obnovo tožnik predlaga.

Po 1. točki 260. člena ZUP se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi ali uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bili navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V obravnavani zadevi je zato bistveno, ali obstaja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, ki ga je tožnik uveljavljal, torej novo dejstvo ali nov dokaz.

Ta obnovitveni razlog je tožnik utemeljeval s sklicevanjem na določbe ZUreP in Odloka o urbanističnem programu občine Radovljica. Morebitna napačna uporaba predpisov pa, kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski upravni organ, ni obnovitveni razlog ne po 1. točki niti po katerikoli drugi točki 260. člena ZUP. Okoliščina, da je tožnik šele po pravnomočnosti inšpekcijske odločbe izvedel za predpise, ki bi po njegovem mnenju morali biti uporabljeni, pa niso bili ali so bili uporabljeni nepravilno, namreč ne pomeni, da je izvedel za novo dejstvo, pridobitev predpisa pa ne pomeni pridobitve novega dokaza.

Navedbe o nepravilni uporabi predpisov glede obveznosti pridobitve lokacijskega dovoljenja, ki so veljali v času gradnje, torej ne utemeljujejo okoliščin uveljavljanega obnovitvenega razloga. Enako velja glede zakonitosti izrečenih inšpekcijskih ukrepov.

Zato se tako prvostopenjski kot drugostopenjski upravni organ z vprašanjem, ali bi po bilo po določbah Zakona o urbanističnem planiranju treba za objekt, ki je predmet inšpekcijske odločbe, pridobiti lokacijsko dovoljenje ali le gradbeno, ne bi smela ukvarjati, saj to niso okoliščine, ki bi utemeljevale uveljavljani obnovitveni razlog. Na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP je namreč treba predlog, ki ne izkazuje obnovitvenega razloga (okoliščine, na katero predlog opira, tj. v konkretnem primeru novo dejstvo ali nov dokaz), zavreči. Ne glede na navedeno pa je sodišče tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo po prvi alineji drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), saj zavrnitev predloga za obnovo postopka, namesto njegovega zavrženja, ni poseglo v tožnikovo pravico ali pravno korist. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.