Jedro

Določba 115. člena ZDR, po kateri starši uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, velja tudi v primerih odpovedi PZ s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, zato tožena stranka v obravnavanem primeru tožnici ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove v času, ko je tožnica še dojila otroka.

V tem primeru je zato verjetnost terjatve izkazana, izkazana pa je tudi predpostavka za izdajo začasne odredbe po 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ (nastanek nenadomestljive škode), saj je tožnica odklonila podpis ponujene nove pogodbe o zaposlitvi in bi ji, v kolikor bi bila začasna odredba razveljavljana, prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor tožene stranke zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje pod točko I izreka z dne 13.4.2006. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 41.250,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se ugovoru tožene stranke zoper sklep sodišča prve stopnje opr. št. Pd 130/2006-2 z dne 13.4.2006 ugodi in da se citirani sklep pod točko I razveljavi ter zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da se zadrži učinkovanje vseh treh rednih odpovedi pogodb o zaposlitvi z datumom 10.3.2006, s katerimi je tožena stranka H. P. d.o.o., redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno s tožnico R. S. in sicer do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej sporni zadevi in da je tožena stranka dolžna tožnico z vsemi nespremenjenimi pravicami in obveznostmi, kot jih je tožnica imela pred nastopom bolniške odsotnosti zaradi rizične nosečnosti dne 24.8.2004, obdržati na delu za čas zadržanja učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pod pretnjo denarne kazni v višini 5.000.000,00 SIT, ki se bo v primeru kršitve te začasne odredbe izrekla na vsakokratni predlog tožeče stranke in da pritožba oziroma ugovor proti začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse njene stroške v zvezi z začasno odredbo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje prvostopne sodne odločbe dalje do plačila, v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne

13.4.2006 oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Meni, da je izpodbijani sklep v celoti nepravilen in nezakonit, saj je tožnica v celoti izkazala in dokazala vse predpostavke, ki so potrebne za izdajo predlagane začasne odredbe, ki jo je sodišče tudi izdalo in s tem preprečilo, da ji nastaja nenadomestljiva škoda. Poudarja, da ji je bila s strani tožene stranke dne

24.3.2006 vročena redna odpoved pogodbe o zaposlitvi in bi tožnici tako dne 23.4.2006 prenehala veljati pogodba o zaposlitvi, s tem pa bi ji tudi prenehalo delovno razmerje. V preprečitev najhujšega je sodišče prve stopnje dne 13.4.2006 izdalo začasno odredbo, s katero je skladno z zakonskimi določili odločilo, da se zadrži učinkovanje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka dolžna tožnico obdržati na delu za čas zadržanja učinkovanja redne odpovedbi te pogodbe.

Zgolj zaradi takega ravnanja sodišča prve stopnje in izdane začasne odredbe tožnici pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, saj se je na podlagi izdane začasne odredbe zadržalo učinkovanje njene odpovedi. Tožnica ni nikoli pristala na kakršnokoli novo ali drugo pogodbo o zaposlitvi, saj je mnenja, da ji je bila nezakonito in nedopustno odpovedana pogodba o zaposlitvi in ravno zaradi tega tožnica uveljavlja sodno varstvo.

Res je še v delovnem razmerju pri toženi stranki, vendar izključno in samo zahvaljujoč izdani sodni začasni odredbi. V kolikor pa bo začasna odredba pravnomočno razveljavljena, bo tožnica na cesti.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka pojasnjuje, da je delovno mesto, na katerem je bila tožnica zaposlena ukinjeno in gre zato v primeru tožnice dejansko za prerazporeditev na drugo ustrezno delovno mesto. Trenutno stanje pa je tako, da tožnica opravlja delo novega delovnega mesta, ker je pač staro delovno mesto ukinjeno, plačo in druge pravice pa uveljavlja na podlagi prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Vendar ob dejstvu, da je bila tožnici ponujena nova pogodba o zaposlitvi zaradi ukinitve predhodnega delovnega mesta, se sprašuje, ali glede na vsebino

115. člena ZDR delavcu zaradi organizacijskih sprememb res ni mogoče ponuditi novega ustreznega delovnega mesta.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) dolžno preizkusiti izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa mora paziti po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka (2. odst. 339. člena ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu, je sodišče na predlog tožnice s sklepom z dne 13.4.2006 izdalo začasno odredbo, s katero je zadržalo učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z datumom 10.3.2006 in naložilo toženi stranki, da tožnico obdrži na delu za čas zadržanja učinkovanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je s citiranim sklepom ugotovilo, da je tožena stranka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 1.2.2003 in ji obenem ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodja računovodstva, v odpovedi pogodbe pa tudi zapisala, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z iztekom 30 dnevnega odpovednega roka. Na podlagi listinske dokumentacije, ki jo je predložila tožnica pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi dvakrat prekršila določila 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/2002), saj je odpoved pogodbe vročila tožnici v času izrabljanja starševskega dopusta in v času, ko je tožnica še dojila otroka. Ob ugotovitvi, da po določbi 115. člena ZDR starši uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da je delavka v času nosečnosti, dojenja in v času izrabljanja starševskega dopusta zaščitena pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne le pred prenehanjem delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 13.4.2006 predlagani začasni odredbi tožnice v pretežni meri ugodilo. Sodišče je ocenilo, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena terjatev zoper toženo stranko obstoji, kar je po določbi 1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 - 96/2005) pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Ob nadaljnji ugotoviti, da v kolikor bi tožnica ostala po 23.4.2006 brez zaposlitve pri toženi stranki in s tem brez sredstev za preživljanje sebe in svoje družine, bi ji zagotovo nastajala nenadomestljiva škoda, kar pomeni, da je izkazana tudi predpostavka določena v 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo v obsegu, kot to izhaja iz izreka sklepa z dne 13.4.2006. Zoper izdani sklep sodišča prve stopnje o začasni odredbi je tožena stranka ugovarjala, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijanim sklepom ugovoru ugodilo, razveljavilo sklep z dne

13.4.2006 pod točko 1 izreka in v celoti zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe. Kot izhaja iz razlogovanja odločitve, sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu sicer še vedno ocenjuje, da je tožnica izkazala za verjetno, da njena nedenarna terjatev obstoji, saj je po pravilnem stališču sodišča določba

115. člena ZDR, po kateri starši uživajo posebno pravno varstvo pred odpovedjo, uporabljiva v primerih odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar, ne glede na ugotovljeno dejstvo, da je verjetnost terjatave izkazana, je sodišče prve stopnje na podlagi dodatnih navedb tožnice in navedb tožene stranke ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki po izteku 30 dnevnega odpovednega roka ni prenehalo in da je še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki in prejema plačo. Na tej podlagi in ob dejstvu, da tožnica po 23.4.2006 ni ostala brez zaposlitve in ni ostala brez lastnih sredstev za preživljanje sebe in svoje družine, je sodišče zaključilo, da ji ne bo nastajala nenadomestljiva škoda, kar pomeni, da tudi predpostavka, določena v 2. alinei 2. odst. 272. člena ZIZ, ni več izkazana (nastanek nenadomestljive škode). Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje ugovoru tožene stranke ugodilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odrebe.

Tak zaključek sodišča prve stopnje je materialnopravno zmoten.

Kljub dejstvu, da nove pogodbe ni podpisala, je tožnica res, kot sama navaja še vedno v delovnem razmerju pri toženi stranki.

Vendar, kot pravilno opozarja pritožba, je tožnica v delovnem razmerju izključno in samo zato, ker je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, saj bi v nasprotnem primeru tožnici v primeru nepodpisa ponujene nove pogodbe v 30 dneh po prejemu ponudbe delovno razmerje prenehalo. Zaradi tega je potrebno ugotoviti, da tožnici trenutno res ne nastaja nenadomestljiva škoda, vendar, v kolikor bi bila že izdana začasna odredba zoper toženo stranko pravnomočno razveljavljena, bi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo, to pa pomeni, da bi ji v tem primeru nenadomestljiva škoda pričela nastajati. Ravno iz tega razloga in ob pravilno ugotovljenem dejstvu sodišča prve stopnje, da je verjetnost tožničine terjatve izkazana, je potrebno zaključiti, da so vsi pogoji za izdajo začasne odredbe po določilih 272. člena ZIZ podani. Zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, je zato pravno zmoten.

Zaradi vsega navedenega je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovor tožene stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 13.4.2006. Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo za sestavo pritožbe 300 Odvetniških točk, kar glede na vrednost točke ob odmeri (110,00 SIT) in skupaj z 20% DDV znaša 41.250,00 SIT in stroške v tej višini je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.5.2006 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.