Jedro

Tožnikova zahteva za izdajo t.i. odložitvene začasne odredbe temelji na uveljavljani nevarnosti nastanka težko popravljive škode kot posledico začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva. Ker tožnik me navaja v tem pogledu prav ničesar določnega, niti ne predloži nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče vsaj posredno sklepati o poseldicah izvršitve izpodbijane odločbe v smislu nastanka težko popravljive škode, temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe ni izpolnjen.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeno odločbo, s katero je Ministrstvo za pravosodje (v nadaljevanju tožena stranka) odločilo, da se A.A., v tem upravnem sporu tožniku, z dnem vročitve te odločbe začasno prepove opravljati delo sodnega izvedenstva za strokovno področje elektro stroke, podpodročje elektroenergetika (točka 1 izreka), da navedena začasna prepoved traja do pravnomočnosti sodbe, s katero se bo za tožnika končal kazenski postopek z opr. št. K 12345/0000, ki se na podlagi obtožnice Okrožnega državnega tožilstva ... vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju (točka 2 izreka), ter da mora tožnik za obdobje prepovedi pri toženi stranki takoj oziroma najkasneje v treh dneh po vročitvi te odločbe deponirati štampiljko in izkaznico sodnega izvedenca za navedeno področje in podpodročje (točka 3 izreka), pri tem pa še ugotovilo, da posebni stroški v tem postopku niso nastali (točka 4 izreka). Tožena stranka je svojo odločitev utemeljila z ugotovitvijo, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 44. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT), ker je zoper tožnika na Okrožno sodišče v Celju vložena pravnomočna obtožnica zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Iz navedenih razlogov je tožena stranka odločila tako, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

2. Tožnik se z navedeno odločitvijo tožene stranke ne strinja in zoper njo vlaga tožbo, skupaj s tožbo pa zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe v upravnem sporu odloži izvršitev izpodbijane odločbe. Tožnik v obrazložitev zahteve za izdajo začasne odredbe navaja, da bi z izvršitvijo izpodbijanega akta tožniku nastala težko popravljiva škoda zaradi tega, ker tožnik na podlagi opravljanja poklica sodnega izvedenca in plačil za pošteno opravljeno delo zagotavlja socialno varnost svoje družine in treh mladoletnih otrok, katere ne bi mogel, če bi obveljal izpodbijani akt. S tem izpodbijani akt posega v ustavno zagotovljeni pravici do dela in socialne varnosti.

3. Tožena stranka je podala odgovor na tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe, v katerem nasprotuje tožnikovim navedbam. Tožnik namreč po stališču tožene stranke ni izkazal nastanka težko popravljive škode, ker te škode ne specificira določno. Prav tako z ničemer ne izkaže konkretnih okoliščin o nastanku težko popravljive škode, kot bi bilo to zahtevano glede na 32. člen Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodno prakso. Poleg tega pa tožena stranka pojasnjuje, da opravljanje dela sodnega izvedenstva ni poklic, kot to zatrjuje tožnik, saj sodni izvedenci z Republiko Slovenijo ne sklenejo delovnega razmerja, pri tem pa je namen sodnega izvedenstva predvsem v zagotavljanju strokovne pomoči sodiščem, kadar slednje oceni, da jo v konkretnih primerih potrebuje. Izhajajoč iz tega imajo sodišča popolno diskrecijsko pravico, da izmed zapriseženih sodnih izvedencev izberejo tistega, ki ga želijo angažirati, kar tudi pomeni, da jim sodišča niso dolžna zagotavljati dela. Tožena stranka še dodaja, da iz podatkov, s katerimi razpolaga, izhaja, da je tožnik zaposlen kot direktor v družbi A. d.o.o., zato v primeru, da bi se sodišče odločilo ugotavljati obstoj težko popravljive škode pri tožniku, predlaga, da sodišče preveri tudi izpostavljeno okoliščino zaposlitve. Zaradi tega tožena stranka meni, da izpodbijani akt ne posega niti v ustavno pravico do dela niti v ustavno pravico do socialne varnosti. Sodišču predlaga, da zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena tega zakona lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

6. Glede na to zakonsko ureditev je temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. Če je tako kvalificirana škoda izkazana, mora sodišče pred izdajo začasne odredbe opraviti še presojo z vidika sorazmernosti in pri tem upoštevati prizadetost javne koristi in koristi morebitnih nasprotnih strank.

7. Sodišče je najprej presojalo, ali je v obravnavani zadevi izpolnjen zgoraj navedeni temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, ki je torej v tem, da tožnik izkaže škodo, ki bi jo povzročila izvršitev izpodbijanega akta, in težko popravljivost te škode. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) zahteva odločanje o začasni odredbi, zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, da tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi v primeru t. i. odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe državnega organa oziroma druge institucije, v primeru t. i. ureditvene začasne odredbe pa o nujnosti začasne ureditve stanja. Pri tem mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme. Šele, ko sta ta dva pogoja izpolnjena, pa je dolžnost sodišča, da mora pri odločanju upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank (tako na primer odločbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 139/2012, I Up 362/2010, I Up 515/2011 in I Up 203/2016).

8. Sodišče ugotavlja, da tožnik zahteva izdajo t. i. odložitvene začasne odredbe, s svojimi navedbami pa uveljavlja nevarnost nastanka težko popravljive škode kot posledico začasne prepovedi opravljanja dela sodnega izvedenstva. V zvezi s tem sodišče opozarja na stališče Vrhovnega sodišča, da gre za težko popravljivo škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma začasno ureditvijo stanja.

9. Glede na navedeno in upoštevajoč razloge, na katerih tožnik gradi sklep o nujnosti izdaje začasne odredbe, sodišče ugotavlja, da materialna škoda, ki jo tožnik zatrjuje v zahtevi za izdajo začasne odredbe, ne predstavlja težko popravljive škode v smislu zakonske zahteve iz 32. člena ZUS-1. Tožnik ni izkazal nevarnosti nastanka težko popravljive škode kot posledice izvršitve izpodbijanega akta. Svojih trditev namreč v ničemer ne konkretizira, saj ustrezno ne navede, do kakšne škode bi lahko prišlo in tudi ne tega, zakaj bi bila taka škoda težko popravljiva. Tako tožnik ne pojasni višine škode, ki bi izhajala iz preteklih izvedenstev, katere niti zneskovno niti številčno ne opredeli. Prav tako niti ne zatrjuje in posledično ne izkaže, da bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva v smislu edinega vira prihodka iz naslova opravljanja izvedenstva oziroma niti ne zatrjuje niti ne dokaže njegovega celovitega premoženjskega stanja, iz katerega bi izhajala nujnost zadržanja izvršitve izpodbijane odločbe, ampak zgolj pavšalno zatrjuje, da z izvedenstvom zagotavlja socialno varnost svoje družine in treh mladoletnih otrok, česar ne bi mogel v primeru, če bi izpodbijani akt ostal v veljavi. Tako tožnik po presoji sodišča v tem pogledu ne navaja prav ničesar določnega, niti ne predloži nobenih dokazov, iz katerih bi bilo mogoče vsaj posredno sklepati o posledicah izvršitve izpodbijane odločbe v smislu nastanka težko popravljive škode.

10. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik ni navedel okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da mu bo z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastala škoda v smislu 32. člena ZUS-1, in tudi ni verjetnosti nastanka take škode izkazal vsaj posredno, s predložitvijo ustreznih dokazov. To pomeni, da prej navedeni temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 ni izpolnjen, zato je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo brez nadaljnje presoje prizadetosti javne koristi.