Jedro

Zgolj sklicevanje na posledice, ki bi revidentu lahko nastale v drugem postopku – to je v denacionalizacijskem postopku, ne zadostuje za izkazanost pogoja zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sta revidentki po odvetnici vložili revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicujeta na 1. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentki izpodbijata z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njuno tožbo zoper odločbo Upravne enote Izola z dne 12. 6. 2009, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23. 10. 2009, ki je zavrnila njuno pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. S to odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je bil X. jugoslovanski državljan in državljan Ljudske Republike Srbije od 28. 8. 1945 do smrti dne 21. 3. 1962 (1. točka izreka), da na dan podržavljenja premoženja 11. 2. 1952 ni bil državljan Ljudske Republike Slovenije (2. točka izreka) ter da se odločba Upravne enote Izola z dne 14. 11. 2000, odpravi.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 eurov. Ker spor o ugotovitvi državljanstva v zvezi z denacionalizacijo ni spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni izpolnjen niti pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

7. V obravnavani zadevi revidentki utemeljujeta obstoj zelo hudih posledic s sklicevanjem na posledice, ki bi jima lahko nastale v drugem postopku – to je v denacionalizacijskem postopku, ne pa v postopku ugotovitve državljanstva. Navajata namreč, da je od rešitve te zadeve odvisno vračilo podržavljenega premoženja oziroma plačila odškodnine za to premoženje in da se odločitev v tej zadevi neposredno nanaša na ustavni pravici do dedovanja in zasebne lastnine. Takšne pavšalne navedbe pa po presoji Vrhovnega sodišča še ne izkazujejo zelo hudih posledic v smislu 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zlasti ob upoštevanju, da gre pri denacionalizacijskih zahtevkih le za pričakovanje morebitne pridobitve nekega novega premoženja. V obravnavanem primeru bi morali revidentki upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča glede obstoja tega pogoja navesti in izkazati, katere konkretne posledice bi zanju nastale zaradi zavrnitve tožbe v postopku ugotovitve državljanstva (ne pa v denacionalizacijskem postopku), in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile te posledice zanju zelo hude, ter vse to tudi izkazati. Ker revidentki nista ne navedli ne izkazali zelo hudih posledic, ki bi izvirale iz izpodbijane odločitve, ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Ker revidentki nista izkazali nobenega izmed zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.