Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen ZSPJS pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je v roku 15 dni dolžna plačati stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od junija 2017 do julija 2021 plačati v točki I izreka opredeljene zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov. Odločilo je še, da mu mora povrniti stroške postopka v višini 1.539,63 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov toženka. Glede višine plačila za čas pripravljenosti navaja, da je urejena v 46. členu KPJS v višini 50 odstotkov osnove, sklicuje se še na 97.e člen ZObr; predpisa ne poznata pripravljenosti za delo znotraj delovnega časa. Iz sodbe C‑742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja. Trdi, da vertikalni neposredni učinek direktive ne pomeni, da nacionalna pravila nehajo veljati, temveč da se namesto nacionalnega pravila uporabi le tista določba direktive, s katero je nacionalno pravilo v nasprotju, kar pomeni, da se uporabljajo pravila za plačilo pripravljenosti po 46. členu KPJS. Trdi, da stališča iz odločitve VIII Ips 196/2018 v tej zadevi niso uporabljiva, saj se nanaša na pravno podlago pred veljavnostjo 9. aneksa h KPJS, ko je javnemu uslužbencu za čas pripravljenosti pripadal dodatek v višini 20 odstotkov urne postavke. Nasprotuje ugotovitvam v zvezi z dostopnostjo objekta varovanja A., saj nimajo podlage v izvedenih dokazih, sodišče prve stopnje ni izvedenec za organizacijo dela v vojski niti ni pristojno sprejemati odločitev o tem, to je v izključni pristojnosti SV. Opisuje okoliščine v zvezi z objektom A., ki sodi med izjeme z večdnevno rotacijo (oddaljenost, otežen dostop, poseben pomen, nedoločena meja s sosednjo državo), in vztraja, da dnevna rotacija za ta objekt ni primerna, o čemer je izpovedal B. B., katerega izpovedi sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo. Meni, da je varovanje objekta A. drugačno od varovanja skladišča C., česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Navaja, da je dejavnost varovanja državne meje izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES predvsem zato, ker gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede oziroma izredno nalogo ter se sklicuje na pisni izjavi D.D. in E. E., ki ju sodišče prve stopnje ni ustrezno upoštevalo. Meni, da iz sodbe sodišča EU v zadevi C-742/19 ne izhaja, da mora biti vojaška operacija posledica nekega izrednega dogodka; vsaka operacija je vnaprej načrtovana; sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Nasprotuje ugotovitvi, da operacija Odboj ni vojaška operacija v pravem pomenu besede, ker naj bi bila organizacija dela v celoti odvisna od toženke; pripravljenost je bila odrejena zaradi potrebe po naraščanju sil, zadeve se je vodilo po vojaško, spoštovala se je linija F., vzpostavili TOC, operacija je imela operativni cilj, sprejet je bil operativno taktični načrt. Pove, da vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času, kar izključuje bitke in boje. Sklicuje se na sklepne predloge generalnega pravobranilca v navedeni zadevi, med njimi ugotovitev, da so vojaške sile lahko vpoklicane v podporo mehanizma, vzpostavljenega s strani civilnih organov, kadar zaradi izrednih dogodkov civilna sredstva ne zadoščajo ter so potrebni ukrepi za zagotovitev javnega miru in varovanja skupnosti. Meni, da je pojav množičnih migracij ne glede na njihovo trajanje izredna situacija, v točki 53. sodbe C-742/19 so te le primeroma naštete. Trdi, da je dokazala, da je vojaška operacija varovanja državne meje posledica izrednih okoliščin. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena tožniku, ki nanjo odgovarja, konkretizirano nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki se uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS‑1), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, sodba je ustrezno obrazložena in v njej ni protispisnosti, dokazna ocena pa je sledila metodološkemu napotku ter je prepričljiva in argumentirana. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča EU C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljevanju: Direktiva 2003/88/ES) v povezavi s členom 4(2) PEU razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je utemeljena zahteva za plačilo razlike v plači. Posamezna vojaška dejavnost se izključi iz uporabe Direktive 2003/88/ES: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede. Sodišče prve stopnje je v zadevi ugotavljalo, ali se dejavnosti varovanja državne meje in straže glede na navedene izjeme lahko izključita s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, pri čemer je presojalo, kako sta potekali dejavnosti varovanja državne meje in straže, ki ju je opravljal tudi tožnik.

7.Tožnik je pri toženki opravljal naloge oddelčnega strelca v taktični enoti G. pehotne čete H. pehotnega polka v sestavi I. brigade in mu je bila odrejena pripravljenost na določenem kraju v zvezi z izvajanjem straže oziroma varovanjem vojaških objektov (A. in C.), ki ju ni smel zapustiti, ter v zvezi z varovanjem državne meje. Zahteva plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in za to navedlo pravilne in izčrpne razloge, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ter se v nadaljevanju opredeljuje do odločilnih navedb pritožbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8.Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da za čas odrejene pripravljenosti v času straže in varovanja državne meje ni podana nobena od navedenih izjem, zato je ta čas na podlagi neposredne uporabe Direktive 2003/88/ES utemeljeno štelo za delovni čas in ni uporabilo 97.e člena ZObr. Sodišče EU je dopustilo različno plačilo za čas razpoložljivosti za obdobje, v katerem se delo dejansko opravi, in obdobje, v katerem se ne opravi nobeno dejansko delo, vendar ne ZObr ne KPJS ne urejata posebnega plačila za čas pripravljenosti, ki se šteje v delovni čas. KPJS ureja zgolj plačilo dodatka za pripravljenost in ne loči, ali gre za pripravljenost v okviru delovnega časa, ali pripravljenost, ki se ne šteje v delovni čas. Ker ZObr določa, da se čas pripravljenosti ne šteje v število ur tedenske oziroma mesečne obveznosti in s tem v delovni čas, pripadniku pa v tem času glede na 32. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) pripada le dodatek v višini iz 46. člena KPJS, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo splošna pravila o plačilu za delo in toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači, to je še 50 % urne postavke.

9.Sodišče prve stopnje je pri presoji izjem pravilno uporabilo merila iz sodbe EU C‑742/19 in pri odločanju ustrezno upoštevalo tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu VIII Ips 196/2018 ter v več drugih odločitvah (npr. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024 in VIII Ips 15/2024). To stališče, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe v okviru straže, je relevantno tudi za odločitev v obravnavanem primeru, ki jo je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo z ugotovljenimi dejanskimi okoliščinami v obravnavanem primeru.

10.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je dejavnost varovanja državne meje potekala na način, da je tožnik iz vojaškega objekta, v katerem je bil nastanjen, odhajal na določene točke na južni meji, kjer je skupaj s policistom opravljal patruljo oziroma izvajal opazovanje na opazovalnicah. To nalogo je opravljal 12 ur, nato pa je bil v 12 urni pripravljenosti. Glede na opisano vsebino dela pripadnikov SV v okviru varovanja državne meje se pritožbeno sodišče strinja s sodiščem prve stopnje, da ni šlo za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Skladno s sodno prakso gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede le, kadar gre za operacijo, pri kateri zaradi teže ali izrednosti ni mogoče načrtovati delovnega časa oziroma bi to pomenilo precejšne tveganje za uspeh operacije. Nanaša se predvsem na vojaško posredovanje, bojno delovanje, bitke oziroma delovanja, ki vključujejo takšne elemente. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo, da je šlo za vnaprej načrtovano in usklajeno dejavnost z organi policije v mirnodobnem času, kjer je SV nudila le podporo pri varovanju državne meje in obvladovanju ilegalnih prehodov in ne za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. Takšno je tudi sicer stališče sodne prakse v istovrstnih sporih (prim. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 12/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024, VIII Ips 17/2024). Organizacijske posebnosti od leta 2019 zaradi povečanja migracij (namenske enote, linija poveljevanja F., organizacija TOC, preimenovanje operacije v Odboj itd.) ne spremenijo vsebine nalog SV in s tem narave te dejavnosti. Vsebina dela pripadnikov (skupne patrulje in opazovanje) se ves čas ni bistveno spremenila, kar je potrdil tudi E. E. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do navedb toženke, da so migracije predstavljale izreden dogodek, ni pa štelo, da gre lahko za vojaško operacijo v pravem pomenu besede zgolj v primeru napada na državo.

11.Na to, ali je posamezna dejavnost vojaška operacija v pravem pomenu besede, ne vpliva mnenje prič (D. D. in E. E.) ter poimenovanje operacije. Gre za pravno vprašanje, na katero mora odgovoriti sodišče, zato so neutemeljene navedbe, da je sodišče prve stopnje s sprejeto razlago poseglo v suvereno pravico države, da opredeli določeno dejavnost kot vojaško operacijo.

12.Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da sodelovanje SV pri varovanju državne meje s policijo vse od leta 2015 ne predstavlja izredne naloge. Za izredno nalogo v smislu izjeme po tretji alineji izreka sodbe C-742/19 gre v primeru, ko izredni dogodki zaradi resnosti in obsega, kot npr. pri naravnih in tehnoloških nesrečah, atentatih ali hudih nesrečah, zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, katerih izvedba bi bila ogrožena, če bi se spoštovala pravila o delovnem času. Takšnih izrednih okoliščin toženka ni dokazala ne glede na večjo intenzivnost migracij v letu 2019, pri čemer sodišče prve stopnje ni štelo, da so lahko izredne le okoliščine, ki jih je navedlo Sodišče EU v 59. točki sodbe C-742/19.

13.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so rotacije pri varovanju državne meje primerne glede na to, da so se izvajale več let, vsebina nalog pa se ni spremenila. Ker so bile rotacije primerne na začetku sodelovanja, očitno ne gre za takšno posebno dejavnost, pri kateri bi lahko prišlo do težav v primeru rotacij zaradi zahteve po posebni usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti naloge. Za obstoj izjeme ni bistveno, kateri sistem je bolj učinkovit. Toženka tudi pri izvajanju straže ni dokazala, da gre za tako specifično dejavnost, kjer bi zaradi potrebe po visoko usposobljenemu kadru ali zaradi izjemne občutljivosti naloge lahko le s težavo nadomestila posameznega pripadnika.

14.Tožnik je stražo opravljal na A. in v skladišču C. Delo je potekalo na način, da je 7 dni zaporedoma izmenično izvajal stražo in pripravljenost na stražo. Nahajati se je moral v objektu, ki ga ni smel zapuščati. Toženka stražo na posameznih vojaških objektih opravlja ali v sistemu rotacij ali stalne pripravljenosti, kot to izhaja iz izjave K. K., kar tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazuje, da so rotacije primerne. Kateri način je bolj kvaliteten oziroma smotrn, za presojo obstoja izjeme po Direktivi 2003/88/ES ni pomembno, zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno oceniti kakovost varovanja različnih sistemov izvajanja straže v primeru naraščanja sil. Prav tako na primernost rotacij ne morejo vplivati kadrovske in druge organizacijske težave zaradi oddaljenosti objekta, števila pripadnikov, težje dostopnosti, trajanja primopredaje, kot tudi ne mnenje prič, da so zaradi teh težav rotacije slabe oziroma neustrezne. Gre za organizacijske težave toženke, ne pa posebno naravo vojaške dejavnosti, ki edina pogojuje obstoj izjeme, do pravno relevantnih dejstev in dokazov v zvezi s tem (vključno z izpovedjo B. B.) pa se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo. Toženka se v pritožbi sklicuje na poseben pomen objekta glede na njegovo umeščenost ob državni meji, vendar pa tudi s takimi trditvami ni uspela dokazati, da bi imelo varovanje prav tega objekta tako posebno naravo vojaške dejavnosti, da bi utemeljevalo obstoj izjeme po direktivi.

15.Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje presojalo vprašanja sistemizacije delovnih mest oziroma formacije toženke oziroma ni zahtevalo, da ju toženka prilagodi. Tega ni storilo s stališčem, da kot upoštevnega razloga za neprimernost rotacij ni mogoče upoštevati kadrovskih težav, ki jih ima toženka z zagotavljanjem rotacij, niti z odgovorom na trditev toženke, da traja vožnja iz L. predolgo, tj. da bi lahko na to delo razporedila pripadnike iz bližnjih enot, prav tako ne z zavrnitvijo utemeljevanja izjeme s trditvijo, da kadar je varovanje dodeljeno eni enoti, varovanja ne more opraviti druga enota.

16.Glede na to, da se tožnikova pripravljenost za delo obravnava tako, da se šteje v delovni čas, za takšen primer pa ZObr in KPJS ne določata posebne višine plačila, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo splošna pravila o plačilu in mu priznalo plačilo, ki izhaja iz njegove pogodbe o zaposlitvi za delo v polnem delovnem času oziroma razliko med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 odstotkov urne postavke osnovne plače in plačo v višini 100 odstotkov urne postavke. Določbi drugega in tretjega odstavka 46. člena KPJS je treba tolmačiti v povezavi s 97.e členom ZObr, ki opredeljuje stalno pripravljenost in iz katere izrecno izhaja, da se pripravljenost za delo ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti (torej v delovni čas). Pritožba se tako neutemeljeno sklicuje na to, da iz sodbe C-742/19 izhaja, da je za čas razpoložljivosti za delo s prisotnostjo v vojašnici dopustno različno plačilo v odvisnosti od tega, ali delavec delo dejansko opravlja.

17.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18.Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. in 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Tožniku je dolžna povrniti njegove stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR (glede na vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku 375 točk nagrade za sestavo in 2 odstotka materialnih stroškov po Odvetniški tarifi (OT) ter 22‑odstotni DDV).

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 196/2018, VIII Ips 11/2024.

2Sodba VSRS VIII Ips 196/2018 prav tako ureja vprašanje plačila za čas pripravljenosti vojaške osebe. V obeh primerih gre za enako pravno podlago, čeprav je v času sprejema odločitve v zadevi VIII Ips 196/2018 znašal dodatek za stalno pripravljenost po takrat veljavni KPJS 20 %, sedaj pa 50 %. Višina dodatka ni bistvena, bistvena je ureditev pripravljenosti v ZObr, ki določa, da se ta čas ne šteje v delovni čas.

3Prim. C-742/19, VIII Ips 11/2024.