Jedro

Odločitev v postopku, v katerem cedent izpodbija cesijsko pogodbo zoper cesionarja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku, v katerem cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od dolžnika – cesusa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz pritožbenega razloga po 1. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožene stranke za prekinitev postopka ugodi in predmetni pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve v postopku VII Pg 392/2011, ki poteka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in predlagala višjemu sodišču, da pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za prekinitev postopka oprlo na zaključek, da odločitev v postopku, v katerem cedent (G. d.d.) izpodbija pogodbo o globalnem fiduciarnem odstopu terjatev z dne 27. 09. 2010, s katero je tožeči stranki kot cesionarju oziroma fiduciarju odstopil svoje terjatve do tožene stranke (cessus), ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem postopku, v katerem tožeča stranka kot cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od tožene stranke-cessusa. Navedeni zaključek prvostopnega sodišča je materialnopravno pravilen in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, s katerim ga je prvostopno sodišče argumentiralo. Načelo nevtralnosti dolžnikovega položaja pri cesiji (421. člen OZ), na katerega se sklicuje pritožba, razlogom prvostopnega sodišča kvečjemu pritrjuje in ne obratno. Prav zaradi nevtralnosti dolžnikovega položaja je razmerje med cedentom in cesionarjem (t.j. med G. d.d. in tožečo stranko) za dolžnika tuje razmerje in se dolžnik lahko sklicuje na njegovo neveljavnost le v obsegu splošnih pravil. Slednje pomeni, da bi lahko uveljavljal ničnost cesije, če bi izkazal pravni interes za njeno uveljavljanje. Dolžnik terjatve pa se ne more sklicevati na izpodbojnost cesije, in zato tudi ne na spor, ki glede njene veljavnosti poteka med cedentom in cesionarjem, saj ga ta v ničemer ne zadeva in tudi ne vpliva na njegov pravni položaj.

6. Drži sicer, da bi, če bi sodišče ugotovilo, da je cesijska pogodba neveljavna, to imelo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka v predmetnem sporu, saj cedent postane ponovno upnik neposredno na podlagi ugotovitve neveljavnosti cesijske pogodbe (in ni potrebna povratna cesija). Vendar pa ne gre za predhodno vprašanje v tem sporu, pač pa za nastop določenih odločilnih okoliščin, ki v trenutku odločanja o zadevi obstajajo ali pa ne. Vsekakor pa nanje ni treba čakati. Dolžnik je dolžan plačati upniku, ki se mu je pravilno naznanil; ker se ga razmerje med cedentom in cesionarjem ne tiče, glede osebe upnika zaradi njunega spora o veljavnosti cesije ni v negotovosti tudi, če za spor ve. Tožeča stranka ima polno pravico zahtevati od njega plačilo odstopljene terjatve in okoliščina, da jo utegne kdaj v bodočnosti izgubiti (končno bi lahko terjatev tudi sama odstopila), ne more biti razlog za prekinitev postopka v smislu 13. čl. ZPP.

7. Ker pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Pravdni stranki sami nosita svoje pritožbene stroške; tožeča, ker s pritožbo ni uspela, tožena pa, ker z odgovorom na pritožbo po mnenju pritožbenega sodišča ni prispevala k rešitvi zadeve.