Jedro

Okoliščine, ki kažejo na fiduciarno razmerje (količina delnic, zamik plačila ob takojšnjem prenosu glasovalnih pravic in obenem ob zadržanju pravice tožnika do nezadržanih dobičkov, odsotnost zavarovanj, dogovor nagrade zgolj za sklenitev posla in za uspešnost celo v primeru, ko bi kupca našla oseba, ki je angažirala dr. B.B. in ki je obenem bila obvladujoča oseba tožeče stranke) dovolj prepričljivo kažejo na obstoj fiduciarnega razmerja v smislu prevzemne zakonodaje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju tožena stranka) ugotovila, da osebi: 1. A. d.d., in 2. dr. B.B., dosegata in presegata prevzemni prag v ciljni družbi C. d.d., saj je družba A. d.d. imetnica 55.764 delnic z oznako D. oziroma 32,94-odstotnega deleža glasovalnih pravic, dr. B.B. pa imetnik 21.300 delnic z oznako D. oziroma 12,75-odstotnega deleža glasovalnih pravic, skupaj torej 77.064 delnic z oznako D. oziroma 45,51-odstotnega deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi (točka I. izreka). Nadalje je odločila, da se z dnem dokončnosti izpodbijane odločbe prepove uresničevati glasovalne pravice v ciljni družbi C. d.d. in sicer se osebi: 1. A. d.d., prepove uresničevati glasovalne pravice iz 55.764 delnic z oznako D. oziroma 32,94-odstotnega deleža izdajatelja C. d.d., z glasovalno pravico; 2. dr. B.B., prepove uresničevati glasovalne pravice iz 12300 delnic z oznako D. oziroma 12,57-odstotnega deleža delnic izdajatelja C., d.d., z glasovalno pravico, dokler A. d.d. ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe C. d.d, v skladu z Zakonom o prevzemih ali dokler A. d.d. oziroma dr. B.B. ne odtuji delnic D., tako, da prevzemnega praga skupaj ne bosta več dosegala (točka II. izreka). Ciljni družbi C. d.d. je z dnem dokončnosti te odločbe prepovedala uresničitev glasovalnih pravic osebam: 1. A. d.d. iz 55764 delnic z oznako D. oziroma 32,94-odstotnega deleža delnic izdajatelja C. d.d., z glasovalno pravico in 2. dr. B.B. iz 21300 delnic z oznako D. oziroma 12,57-odstotnega deleža delnic izdajatelja C. d.d. z glasovalno pravico, dokler A. d.d. ne da prevzemne ponudbe za delnice ciljne družbe C. d.d., v skladu z Zakonom o prevzemih ali dokler A. d.d. oziroma dr. B.B. ne odtuji delnic D., tako da prevzemnega praga skupaj ne bosta več dosegala (točka III. izreka).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja podatke o ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi katerega je zaključila, da je B.B. imetnik 21.300 delnic z oznako D. izdajatelja C. d.d. sporne delnice pridobil v svojem imenu za račun družbe A. d.d. in sicer iz razloga, da bi se le ta izognila obveznosti podati prevzemno ponudbo. Družba A. d.d. je namreč od 28. 11. 2012, ko je nase preknjižila 34.739 delnic z oznako D. iz družbe E. presegla prevzemni prag v ciljni družbi C. d.d., saj je ob upoštevanju že navedenih delnic, katerih imetnik je dr. B.B. za njen račun, upoštevaje 2. točko prvega odstavka 6. člena Zakona o prevzemih (v nadaljevanju ZPre-1) imetnica 45,53-odstotnega deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi C. d.d. Navedeno pomeni, da bi morala družba A. d.d. na podlagi prvega odstavka 12. člena ZPre-1 dati prevzemno ponudbo, pri čemer je nastala obveza za začetek postopka s prevzemno ponudbo dne 28. 11. 2011, ko je pridobila že navedene delnice družbe E. Ker tožeča stranka na podlagi določbe tretjega odstavka 24. člena ZPre-1 do dne 3. 12. 2012 ni objavila prevzemne namere je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 64. člena ZPre-1 odločila tako, kot izhaja iz I., II. in III. točke izreka izpodbijane odločbe.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo tožene stranke iz razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Toženi stranki očita, da je zgolj na podlagi nepotrjenih indicev zaključila, da je dr. B.B. imetnik delnic za račun tožeče stranke. V nadaljevanju pojasnjuje razloge, zaradi katerih je prišlo do sporne prodaje delnic z oznako D. in pojasnjuje, zakaj dr. B.B. ni bil pripravljen razkriti svojega razloga za nakup spornega paketa delnic. Pojasnjuje tudi, zakaj je prišlo do zamika plačila delnic in do takojšnega prenosa glasovalnih upravičenj. Sodišču predlaga, da njeni tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje toženi stranki in ji povrne stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču posredovala upravne spise. V odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in navaja dodatne razloge za njeno odločitev. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe, iz katerih je razvidno, katere okoliščine je upravni organ prve stopnje upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede ugovorov tožeče stranke pa še dodaja: V zadevi je za tožečo stranko sporno ali je zakoniti imetnik 21300 delnic z oznako D. izdajatelja C. d.d. (v nadaljevanju delnice ciljne družbe) imetnik teh delnic za svoj račun ali pa deluje v svojem imenu za račun družbe A. d.d. (v nadaljevanju tožeča stranka).

Po določbah 2. točke prvega odstavka 6. člena ZPre-1 se pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi za namen tega zakona upoštevajo glasovalne pravice, ki izhajajo iz vrednostnih papirjev, katerih zakoniti imetnik je tretja oseba (fiduciar) a za račun te osebe (beneficiarja).

Za opravljanje nadzora nad izvajanjem ZPre-1 se smiselno uporabljajo določbe o opravljanju nadzora iz Zakona, ki ureja trg vrednostnih papirjev (tretji odstavek 70. člena ZPre-1), to je Zakon o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI). Postopek sodnega varstva po ZTFI je spor o zakonitosti odločbe Agencije, za katerega je značilno, da je dejansko stanje ugotovljeno že v postopku pred agencijo, ki je na ugotovljeno dejansko stanje uporabila materialno pravo in v predpisanem postopku izdala odločbo, ki je predmet izpodbijanja v sodnem postopku (tako tudi sodba VSRS G1/2013).

V upravnem sporu o zakonitosti sodišče preizkusi odločbo Agencije glede pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava ter glede pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, po uradni dolžnosti pa pazi le na bistvene postopkovne kršitve iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. Izpodbijana odločba Agencije materialno pravno temelji na zakonski domnevi iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZPre-1, ki predpostavlja pri ugotavljanju deleža glasovalnih pravic v ciljni družbi tudi vrednostne papirje, katerih zakoniti imetnik je druga oseba v imenu in za račun te osebe. Kot je Agencija poudarila v 19. točki izpodbijane odločbe, je bilo za odločitev bistveno, ali dr. B.B. deluje v svojem imenu in za svoj račun ali v svojem imenu in za račun tožeče stranke. Iz upravnega spisa in iz izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je dne 28. 12. 2008 družba A. d.d. z družbo E. sklenila pogodbo o prodaji delnic, na podlagi katere je E. postala imetnica 34.739 delnic z oznako D. oziroma 20,05-odstotnega deleža delnic z glasovalno pravico, pri čemer je družba A. d.d. ostala imetnica 24.307 delnic oziroma 24,99-odstotnega deleža. Rok za plačilo kupnine je bil sicer določen na 30 dni, vendar sta družbi A. d.d. in E. z aneksi št. 1, 2 in 3, rok za plačilo kupnine večkrat podaljšali, nazadnje do 31. 12. 2013 in določili opcijsko pravico prodajalca do povratnega nakupa (5.a člen), pravico prodajalca do zadržanja vseh upravljalskih upravičenj iz delnic (5.b člen), pravico do udeležbe na skupščini, uresničevanje glasovalne pravice in pravice do obveščanja itd. ter pogodbeno kazen za kršitev obveznosti ter pravico do nadaljnjega prenosa pravic na tretjo osebo s strani prodajalca in odstopno pravico (5.d člen aneksa pog. št. 3 z dne 12. 4. 2011).

Dne 23. 10. 2012 je družba A. sklenila kupoprodajno pogodbo z B.B., po kateri je družba A. na le tega prenesla lastništvo nad 21.300 delnicami z oznako D. in istega dne še aneks k tej prodajni pogodbi, ki v zvezi z nakupno ceno dodaja dve klavzuli; da v primeru, da kupec proda delnice pred 22. 10. 2014, pripada prodajalcu celoten presežek (agio) med nakupno in prodajno ceno (točka 2. 3. aneksa), ter da se za zagotovitev plačila presežka in kupnine v korist prodajalca lahko vpiše prepoved obremenitve in odsvojitve v registru nematerializiranih vrednostnih papirjev (točka 2. 4. aneksa). V zadevi ni sporno, da v KDD prepoved obremenitve in odsvojitve ni bila vpisana. Dne 19. 9. 2011 pa sta B.B. in F.-GMBH, ki je tako kot G. GMBH posredna lastnica družbe A. članica skupine H. sklenili „Engagement letter“ (v nadaljevanju pismo o nameri) po katerem bo dr. B.B. kupil 21.300 delnic C., raziskal trg in delnice prodal naprej skladu zasebnega kapitala ali strateškemu investitorju (tč.1) za kar naj bi dobil pavšalno nagrado v višini 25.000 EUR (tč.13.1.a) letno nagrado za upravljanje v višini 10.000 EUR (tč.3.1.b) in še nagrado za uspešnost ob nadaljnji prodaji v višini 5 % prodajne cene, v primeru da kupca najde sam, oziroma 3 % prodajne cene, v primeru če kupca najde H. (tč. 3.1.c). B.B. pa bo sicer izvrševal pravice iz delnic po svoji lastni presoji (točka 4). Tudi po oceni sodišča količina delnic, ki jih je pridobil s strani tožeče stranke B.B. do višine, ki ne dosega prevzemnega praga na podlagi katerega bi morala tožeča stranka opraviti prevzemno ponudbo je okoliščina, ki kaže na obstoj fiduciarnega razmerja iz 2. točke prvega odstavka 6. člena ZPre-1, vendar ne edina. Okoliščine, ki kažejo na fuduciarno razmerje (količina delnic, zamik plačila ob takojšnjem prenosu glasovalnih pravic in obenem ob zadržanju pravice tožnika do nezadržanih dobičkov, odsotnost zavarovanj, dogovor nagrade zgolj za sklenitev posla in za uspešnost celo v primeru, ko bi kupca našla oseba, ki je angažirala dr. B.B. in ki je obenem bila obvladujoča oseba tožeče stranke) namreč dovolj prepričljivo kažejo na obstoj fiduciarnega razmerja v smislu prevzemne zakonodaje.

Istočasnost izpolnitve je v pravu eden izmed institutov, ki zagotavlja, da bosta stranki izpolnili svoji obveznosti. V primeru ko istočasnost izpolnitve ni dogovorjena, kot v primeru prenosa glasovalnih upravičenj spornih delnic na dr. B.B. brez istočasnega plačila je povsem običajno, da bi se obveznost, ki kasneje zapade v plačilo, zavarovala. Odsotnost institutov, ki so za pravna razmerja določene vrste povsem običajna vzbuja tudi po mnenju sodišča utemeljen dvom v to, da je dejanska vsebina pravnega razmerja resnično takšna, kot se predstavlja. Pismo o nameri pa ta zaključek tudi potrjuje. B.B. je poleg ostalega kupil ravno tolikšen delež delnic z oznako D. (21.300), da A. ob uresničitvi opcije do povratnega odkupa do katerega je prišlo pred uvedbo stečaja nad družbo I., ki je lastnica E., ni presegel prevzemnega praga.

Neutemeljena je tudi navedba tožeče stranke, da dr. B.B. razloga za nakup ni bil pripravljen razkriti, zaradi varovanja poslovne skrivnosti. Dr. Nikolaus Requat je bil namreč v pozivu, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev z dne 16. 7. 2013 izdanem na podlagi 501. člena ZTFI izrecno poučen, da lahko v svoji izjavi navaja relevantna dejstva in predlaga dokaze (tretji odstavek 501. člena ZTFI), da Agencija upošteva samo tiste dokaze, ki so priloženi izjavi (četrti odstavek 501. člena ZTFI) in da po poteku roka za izjavo nima pravice navajati novih dejstev in dokazov (peti odstavek 501. člena ZTFI). Šlo je torej za avtonomno odločitev stranke, ki je očitno presodila, da ji poslovna skrivnost glede razlogov za pridobitev delnic ciljne družbe pomeni več od morebitne negativne posledice opustitve navajanj relativnih dejstev in predlaganih dokazov. Pri tem sodišče dodaja, da je Agencija v skladu s 488. členom ZTFI in dodatne avtonomne zaveze skladne z mednarodnim standardom varovanja informacije ISO/IEC 27001:2005 zavezana dolžnosti varovanja informacij.

Tožeča stranka v tožbi predlaga tudi izvedbo nekaterih novih dokazov, kar je v nasprotju z odločbo 511. člena ZTFI, po katerem tožnik v postopku sodnega varstva ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je tekom postopka ugotovilo, da je bil B.B. v postopku izdaje izpodbijane odločbe priznan status stranke. Stranka v upravnem sporu pa je poleg tožeče in tožene stranke tudi prizadeta stranka s položajem stranke, če tako določa zakon (16. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 19. člena ima položaj stranke (prizadete stranke) oseba, ki bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo, pa ne gre za osebo, ki v skladu s šestim odstavkom 143. člena in drugim odstavkom 229. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta, ne bi mogla biti stranski udeleženec v upravnem postopku. Dr. B.B. je bil stranka v postopku izdaje izpodbijane odločbe, zato je upoštevaje prvi odstavek 17. člena ZUS-1 lahko le tožeča stranka v postopku, ne pa tudi prizadeta stranka s položajem stranke. Kakor izhaja iz vpisnika Upravnega sodišča RS je tožeča stranka svojo pravico do pravnega varstva tudi izkoristila in v zadevi opr. št. I U 1846/2013 Upravnega sodišča Republike Slovenije vložila tožbo zoper isto izpodbijano odločbo. Glede na navedeno in tudi upoštevaje določbe 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) dr. B.B. ne more uveljavljati svojih pravic kot prizadeta stranka v tem postopku.

K točki II. izreka: Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.