Jedro

Glede na vsebino dokumentacije, ki sta jo tožnika predložila po prvem naroku, sta toženca podala ugovor aktivne legitimacije, saj sta menila, da ta ni podana, ker so sredstva, ki naj bi jih tožnika hranila doma, namenjena poslovanju pravne osebe in tako niso last tožnikov. Ker so toženci za dokaz izvedeli šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ni mogoče govoriti, da so ugovor aktivne legitimacije, podanega na kasnejšem naroku, uveljavljali prepozno.

Na izrek o vzgojnem ukrepu pravdno sodišče ni vezano, saj ne gre za obsodilno kazensko sodbo.

Dejstvo, da sta tožnika hranila denar, ki je pripadal pravni osebi, ob tem da tožnika niti ne zatrjujeta, da sta pravni osebi denar že vrnila, kar bi kazalo na zmanjšanje njunega premoženja, ne zavezuje tožencev k povračilu škode tožnikoma, saj do zmanjšanja njunega premoženja ni prišlo, temveč kvečjemu do zmanjšanja premoženja gospodarske družbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnika in prvi toženec sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožnikoma solidarno povrniti znesek 35.705,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2005 dalje do plačila. Hkrati je odločilo, da morata tožnika povrniti prvo tožencu 2.125,65 EUR pravdnih stroškov, drugo tožencu 1.669,24 EUR in tretje tožencu 1.348,87 EUR, vsem v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Proti takšni odločitvi sta se pravočasno pritožila tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - UPB3, v nadaljevanju ZPP) in predlagata pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma sodbo spremeni tako, da njunemu tožbenemu zahtevku ugodi. Navajata, da je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana aktivna legitimacija. Aktivna legitimacija, na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti, je procesna predpostavka, s katero se zgolj ugotavlja, ali je tožeča stranka sposobna biti stranka v pravdi. V obravnavani zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Aktivno materialnopravno legitimacijo sta prvo in drugi toženec ugovarjala šele na zadnji glavni obravnavi, kar je prepozno, zato sodišče prve stopnje ugovora ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi. Tožnika nadalje menita, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Denar, ki so ga toženci odvzeli, je bil v trenutku storitve kaznivega dejanja v posesti in hrambi tožnikov. Ne glede na to, ali so bila denarna sredstva pridobljena s strani pravne osebe, je nesporno dejstvo, da sta denar hranila tožnika pri sebi doma. Takšna hramba bi pomenila, da sta tožnika dolžna pravni osebi vrniti hranjeni denar, če bi ta od njih to zahtevala. Sodišče bi moralo upoštevati, da so fizične osebe, ki hranijo denar za pravno osebo, dolžne ta denar pravni osebi tudi vrniti. Tožba pravne osebe proti fizične osebe bi tako bila utemeljena. Dejstvo, da sta tožnika imela v posesti denar, je zadostna podlaga za aktivno legitimacijo in zahtevo za povrnitev odtujenega denarja. Opozarjata, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je denar tožnikov štelo kot last pravne osebe, čeprav za to ni bilo nikakršnega objektivnega razloga. Tožnika poudarjata, da tožbenega zahtevka nista mogla drugače postaviti, kot pa v okviru že pravnomočne sodbe v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Km 190/2006. Pristojno sodišče je namreč v kazenskem postopku ugotovilo, da so toženci 9. 4. 2005 iz stanovanja prve tožnice odvzeli denar, last in na škodo M. in R. I. Torej je ugotovilo, da sta tožnika v tej pravdi oškodovanca.

Prvi toženec je na vročeno pritožbo tožnikov odgovoril in predlagal, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Priglasil je pritožbene stroške. Drugi in tretji toženec na vročeno pritožbo tožnikov nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 286. člena ZPP morajo stranke najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njihovih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njihovih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Na poznejših narokih za glavno obravnavo pa lahko stranke navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Iz tožbenih trditev tožnikov izhaja, da naj bi bil denar, odvzet iz tožnikovega stanovanja, last tožnikov. Glede na ugovor tožencev o višini ukradenih sredstev, sta tožnika na prvem naroku za glavno obravnavo (22. 10. 2007) glede tega, koliko denarja je bilo ukradenega iz njunega stanovanja, predlagali dokaz - finančno dokumentacijo, iz katere naj bi bilo razvidno njuno poslovanje v zvezi z delom na tržnici oziroma s prodajo cvetja. Zavezali sta se dokumentacijo preložiti v določenem roku. Tožnika sta takšno dokumentacijo predložila,v skladu s sklepom, sprejetim na prvem naroku, po prvem naroku (s pripravljalno vlogo 1. 11. 2007). Iz nje (priloga A4 in A5 v spisu) izhaja poslovanje gospodarske družbe M. I. in partner d. n. o. Glede na takšno vsebino predložene dokumentacije sta prvo in drugo toženec podala ugovor aktivne legitimacije (na zadnjem naroku 17. 4. 2008), saj sta menila da ta ni podana, ker so sredstva, ki naj bi jih tožnika hranila doma, namenjena poslovanju pravne osebe in tako niso last tožnikov. Ker so toženci za dokaz (iz katerega izhaja določeno dejstvo) izvedeli šele po prvem naroku za glavno obravnavo, ni mogoče govoriti, da so ugovor aktivne legitimacije, podanega na kasnejšem naroku, uveljavljali prepozno, v nasprotju s 286. členom ZPP. Zato je pritožbena navedba v tej smeri neutemeljena. Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da četudi bi sodišče prve stopnje z napačnim sklicevanje na 286. člen ZPP upoštevalo ugovor tožencev, da denarna sredstva niso bila last tožnikov, torej, da tožnika nista subjekta zatrjevane pravice, kar se nanaša na utemeljenost njunega tožbenega zahtevka, čeprav ga ne bi smelo, bi s takšnim ravnanjem storilo relativno bistveno kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki ne bi vplivala na zakonitost odločitve sodišča prve stopnje oziroma ne bi povzročila njene nezakonitosti.

Po 14. členu ZPP je pravdno sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. V kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Km 160/2006 je bil tožencem, ki so bili tedaj mladoletniki, izrečen vzgojni ukrep. Na izrek o vzgojnem ukrepu, ki ima učinek pravnomočnosti, pa pravdno sodišče glede na citirano določbo ni vezano, saj ne gre za obsodilno kazensko sodbo. Zato lahko pravdno sodišče povsem samostojno ugotavlja, čigava last je bil odtujeni denar in ni vezano na dejanske ugotovitve, ki jih glede tega v obrazložitvi vsebuje sklep v kazenskem postopku proti mladoletnikom. Ni namreč ovire, da pravdno sodišče ne bi moglo samostojno in drugače rešiti vprašanja, čigav je bil odtujen denar. Ker za obsodilno kazensko sodbo ni mogoče šteti sklepa, s katerim je bil izrečen vzgojni ukrep, se tožnika ne moreta uspešno sklicevati na ugotovitve v kazenskem postopku zoper mladoletnike. Pravdno sodišče je zato pravilno samostojno presojalo, ali je tožnikoma nastala škoda za odtujeni denar iz njunega stanovanja. Podlaga za preizkus pravilne uporabe materialnega prava je določba 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001; v nadaljevanju OZ), po kateri mora tisti, ki povzroči drugemu škodo, le to povrniti. Škoda pa je zmanjšanje premoženja (navadna škoda, 132. člena OZ). Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da so toženci vlomili v stanovanje tožnikov in vzeli denar, da pa je ukradeni denar, ki sta ga hranila tožnika, pripadal gospodarski družbi I. M. in partner, d.n.o., ki je v lasti tožnikov in zato ni šlo za njuna osebna sredstva. Da je temu tako, izhaja iz skladnih izpovedi zaslišanih prič A. P. in S. G. ter listinskih dokazov. Pri tem je sodišče prve stopnje še posebej izpostavilo zaslišanje tožnikov, ki sta izpovedala o uspešnosti poslovanja njune družbe (in zato predložila listine), in kot razlog za hrambo denarja doma navajali specifičnost plačilnega prometa pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Glede na navedeno ni nikakršnega dvoma v pravilnost dokazne ocene in zaključka sodišča prve stopnje o tem, da je šlo za denar, ki je bil v lasti pravne osebe. Nenazadnje pa tožnika v pritožbi navajata, da je bil odtujen denar v posesti in hrambi tožnikov, s čimer smiselno potrjujeta, da denar, ki je bil pri njima, le ni bil njun. Samo dejstvo, da sta tožnika hranila denar, ki je pripadal pravni osebi, ob tem da tožnika niti ne zatrjujeta, da sta pravni osebi denar že vrnila, kar bi kazalo na zmanjšanje njunega premoženja, ne zavezuje tožencev k povračilu škode (za odtujena denarna sredstva) tožnikoma, saj do zmanjšanja njunega premoženja ni prišlo, temveč kvečjemu do zmanjšanja premoženja gospodarske družbe, ki je v njuni lasti. Materialnopravno upravičenje za vložitev tožbe glede na trenutno situacijo bi pripadalo gospodarski družbi. Denimo, tudi poštar, ki je imel v posesti denar, ne more uspešno zahtevati povrnitev škode (v višini ukradenega zneska) od povzročitelja, saj z ravnanjem povzročitelja ni prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja, pač pa pošte. Pritožbene navedbe, da so fizične osebe, ki hranijo za pravne osebe določeno vsoto denarja, le-to dolžne vrniti tej pravni osebi, v kolikor bi ta od njih to zahtevala (v smislu 1. odstavka 729. člena OZ), tako ne zadoščajo za zaključek, da se je premoženje tožnikov zaradi protipravnega ravnanja tožencev zmanjšalo. Ker tožnika nista subjekta zatrjevane materialne pravice, je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tožbeni zahtevek zaradi zgrešene aktivne legitimacije zavrnilo, pravilna.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker v postopku sodišče prve stopnje tudi ni storilo kršitev absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člen ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnika s pritožbo nista uspela, zato krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).

Ker odgovor na pritožbo prvega toženca ni prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek, krije prvo toženec sam svoje stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).