Jedro

Oškodovanec je upravičen do odškodnine tudi za škodo, ki je ob koncu glavne obravnave še ni, po normalnem teku stvari pa je gotovo, da bo nastopila (t.i. samostojna bodoča škoda).

Izrek

Tožnikovi pritožbi se delno ugodi in se zavrnilni del sodbe: a) V odločbi o odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti spremeni tako, da mora tožena stranka tožniku v 15 dneh plačati še 105.000,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.3.1993 dalje.

b)Razveljavi v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za povrnitev gmotne škode do višine 45.232,00 SIT, višji zahtevek za odškodnino za telesne bolečine, zahtevek za odškodnino za strah do višine 100.000,00 SIT in zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti do višine 300.000,00 SIT ter v odločbi o stroških postopka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ob reševanju pritožb obeh pravdnih strank se tisti del sodbe, s katerim je odločeno o zahtevku za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, po uradni dolžnosti razveljavi in se zadeva tudi v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 1,816.578,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 1,786.505,00 SIT od 25.3.1993 dalje, od zneska 19.573,00 SIT od 29.1.1992 dalje, od zneska 84,00 SIT od 8.5.1992 dalje in od zneska 10.500,00 SIT od 15.4.1992 dalje.

Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku plačati 16.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29.1.1992 dalje ter ji naložilo, da mora tožniku povrniti stroške postopka v znesku 44.562,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo.

Zoper dajatveni del sodbe se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo. Zatrjuje, da tožnik ni upravičen do odškodnine, saj je izključni krivec prometne nesreče. Zavarovancu ni mogoče očitati nikakršne odgovornosti.

Zoper zavrnilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožnik in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je morda res kršil predpise o varnosti cestnega prometa, saj je prečkal cesto tam, kjer to ni dovoljeno, vendar to ne bi smelo vplivati na soodgovornost. Glede na to, kako je vozil zavarovanec tožene stranke, je bila nesreča neizbežna. Tudi tožnikova alkoholiziranost na nastanek nesreče ni mogla vplivati. Ker mu tako ni mogoče očitati, da je deloma kriv za škodo, mu mora tožena stranka plačati celotno odškodnino. Zmotna je tudi odločitev glede višine odškodnine. Tožnik je trpel zelo hude bolečine, pred nedavnim pa so mu operativno odstranili osteosintetski material. Tega sodišče pri odmeri odškodnine za telesne bolečine ni upoštevalo. Neutemeljeno je zavrnjen tudi višji zahtevek za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj tako iz mnenja izvedenca kot iz tožnikove izpovedbe izhaja, za kaj vse je tožnik prikrajšan v življenju. Ocenjen je kot 20 % invalid. Prenizka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti. Končno je nepravilna še odločba o stroških postopka, saj sodišče tožniku ni priznalo vseh stroškov. Tožnik je tudi odgovoril na pritožbo tožene stranke, pri čemer opozarja na njeno neprimernost in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in v dajatvenem delu potrdi sodbo prve stopnje.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Prvostopno sodišče je sicer pravilno izhajalo iz objektivne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke in s tem tožene zavarovalnice, ki odgovarja zanj. Vendar je pri ugotavljanju oškodovančevega (tožnikovega) prispevka k nastanku škode prezrlo pomen morebitnega krivdnega ravnanja zavarovanca tožene stranke.

Njegovo krivdno ravnanje resda ni pomembno za njegovo odškodninsko odgovornost, ki je objektivna, pač pa je pomembno za oceno deleža odgovornosti oškodovanca. Če so povzročile nesrečo napake obeh, potem oškodovančevega deleža ni mogoče ugotoviti iztrgano iz celote. V tej zvezi bi zato moralo sodišče prve stopnje obravnavati tudi morebitno krivdno ravnanje sicer objektivno odgovornega zavarovanca.

Upoštevanje njegove morebitne krivde pri oceni oškodovančevega deleža je tožniku v prid, saj je oškodovančev delež odgovornosti v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem drugega udeleženca nesreče. Le na podlagi celovite ocene dogajanja je potemtakem mogoče ugotoviti oškodovančev delež odgovornosti. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je prišlo do nesreče tudi zaradi krivdnega ravnanja zavarovanca, tožnikova pritožba glede podlage odškodninskega zahtevka (vsaj smiselno) pravilno opozarja na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno tudi glede obsega telesnih bolečin. Tožnik je namreč že v tožbi zatrjeval, da bo imel bolečine in druge nevšečnosti tudi zaradi pričakovane odstranitve osteosintetskega materiala, njegove trditve o bodoči škodi zaradi še ene operacije pa je potrdil tudi izvedenec. Četudi ta škoda do konca glavne obravnave še ni nastala (tožnik zatrjuje, da so mu osteosintetski material odstranili šele sedaj, oziroma ob vložitvi pritožbe), je tožnik vseeno upravičen zahtevati odškodnino tudi za to bodočo škodo, ki se lahko kaže ne le v t.i. kontinuirani bodoči negmotni škodi, marveč tudi kot škoda, ki je ob koncu glavne obravnave še ni, po normalnem teku stvari pa je gotovo, da bo nastopila (t.i. samostojna bodoča škoda).

Tožnik tudi utemeljeno opozarja, da mu je sodišče prve stopnje dosodilo prenizko odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Glede na vse spremembe zunanjosti, njihovo opaznost, možnost oz.

nemožnost zakrivanja, starost in spol tožnika i.t.d. in glede na vpliv teh elementov na tožnikovo duševno ravnotežje, kar vse je sodišče prve stopnje dovolj izčrpno ugotovilo, bi bil tožnik (ob popolni odgovornosti tožene stranke) iz tega naslova upravičen do 300.000,00 SIT zadoščenja (200. in 203. čl. ZOR). Ker znaša odgovornost tožene stranke za škodo vsaj 70 % (kot bo pojasnjeno kasneje, je pritožba tožene stranke, kar zadeva podlago odgovornosti, neutemeljena), je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti plačati še 105.000,00 SIT odškodnine (4. točka 373. čl. ZPP). Iz razlogov, ki so navedeni v prejšnjih odstavkih, pa je izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek za povrnitev gmotne škode do višine 45.232,00 SIT, višji zahtevek za odškodnino za telesne bolečine, zahtevek za odškodnino za strah do višine 100.000,00 SIT in zahtevek za duševne bolečine zaradi skaženosti do višine 300.000,00 SIT (prvi. odst. 370. čl. ZPP). Ob reševanju pritožb obeh strank pa je bilo treba po uradni dolžnosti razveljaviti tudi tisti del sodbe, s katerim je odločeno o zahtevku o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. V tem delu je namreč sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, t.j. o trajanju in intenzivnosti duševnih bolečin. Zgolj skop in nekonkretiziran opis omejitev tožnikovih življenjskih aktivnosti, je premalo, da bi bilo mogoče preizkusiti, zakaj je sodišče dosodilo ravno tolikšen (in ne višji ali nižji) znesek zadoščenja. Odškodnina se namreč ne dosoja za same omejitve življenjskih aktivnosti, marveč za duševne bolečine, ki so njihova posledica. Tako je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi ta del sodbe (drugi odst. 365. čl. ZPP), hkrati pa tudi odločbo o stroških postopka, saj je ta odvisna od končnega uspeha strank (tožnikove pritožbe zoper to odločbo zato ni bilo treba obravnavati). Sicer pa je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP). Kot je že rečeno, je neutemeljeno stališče tožene stranke, da ni odškodninsko odgovorna.

Tudi če objektivno odgovornemu zavarovancu ne bi mogli očitati krivdnega ravnanja (tožena stranka ne zatrjuje nič, kar bi jo razbremenilo odgovornosti - prvi in drugi odst. 177. čl. ZOR), tožnikov krivdni prispevek k nastanku škode, ker je v alkoholiziranem stanju ter neprevidno in manj kot 100 m od prehoda za pešce prečkal cesto, nikakor ne bi presegal 30 % (tretji odst. 177. čl. ZOR).

Ob ponovnem obravnavanju naj sodišče prve stopnje ugotovi, ali ni zaradi zavarovančevega krivdnega ravnanja tožnikov delež odgovornosti nižji od 30 %. V ta namen naj uporabi dokazno gradivo v kazenskem spisu Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Domžalah, opr. št. K 13/92, zlasti mnenje izvedenca prometne stroke in rezultate alkoholometrične preiskave zavarovanca. Razen tega naj z zaslišanjem tožnika in z izvedencem medicinske stroke ugotovi, kolikšne telesne bolečine je trpel tožnik zaradi odstranitve osteosintetskega materiala, glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa naj navede stopnjo in intenzivnost teh bolečin ter podrobneje opiše omejitve oškodovančevih življenjskih aktivnosti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem in četrtem odst. 166. čl. ZPP.