Jedro

Ker je bila obveznost toženca glede sklenitve pogodbe o zaposlitvi po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu za čas trajanja pripravništva in za ustrezno delovno mesto določena v pogodbi o zaposlitvi, ki jo je sklenil kot sodniški pripravnik, toženec pa je po opravljenem državnem pravniškem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto zavrnil, je dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del (1. 3., 4. in 5. odstavek izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo: - obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v znesku 13.890,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3.328.790,49 SIT od 2. 8. 2006 da 31. 12. 2006 oziroma od zneska 13.890,80 EUR od 1. 1. 2007 do prenehanja, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (1. odstavek izreka); - obstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 70,25 EUR (2. odstavek izreka); - neobstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke v znesku 13.929,75 EUR (3. odstavek izreka). Razsodilo je, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki poravnati znesek 13.820,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.311.950,50 SIT od 2. 8. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 13. 820,52 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo (4. odstavek izreka) ter ji poravnati stroške postopka v znesku 643,74 EUR v roku 8 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izreka tega roka do plačila, pod izvršbo (5. odstavek izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožeči stranki naloži v plačilo poleg priglašenih stroškov postopka ne prvi stopnji še pritožbene stroške, skupaj z zakonskimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, oziroma podrejeno, da postopek prekine in vloži zahtevo pri Ustavnem sodišču RS za presojo ustavnosti Zakona o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 83/2003 - ZPDI), odločitev o tožbenem zahtevku pa pridrži do odločitve Ustavnega sodišča RS, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba v prvi vrsti graja odločitev sodišča prve stopnje, da postopka ne prekine zaradi vložitve zahteve za presojo ustavnosti 11a. člena ZPDI, s čimer naj bi kršilo 20. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 (načelo pospešitve postopka). Ustava Republike Slovenije (URS) v 165. členu določa, da mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, neustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem. Sodišče prve naj bi sicer ugotovilo, da so navedbe tožene stranke z zvezi s prisilnim delom, kot ga opredeljuje Konvencija MOD št. 29, resnične, vendar tega ni upoštevalo, ker da naj še ne bi bila znana odločitev Ustavnega sodišča RS glede presoje ustavnosti 11.a člen ZPDI. Ker je sodišče prve stopnje po mnenju tožene stranke nakazalo, da je sporna zakonska ureditev v nasprotju z ustavo, vendar ni prekinilo postopka, je absolutno bistveno kršilo določbe postopka. Opisano ravnanje krši pravico tožene stranke, da o njenih pravicah odloča neodvisno in nepristransko sodišče (23. člen URS) in načelo enakega varstva pravic (22. členom URS). Nadalje tožena stranka izpostavlja, da 11.a člen ZPDI omejuje svobodo izbire zaposlitve, sodišče prve stopnje pa v zvezi s tem nelogično ugotovi, da je ta omejitev časovno omejena in traja toliko časa, kolikor časa traja zaposlitev pri toženi stranki. Nadalje se ne strinja z odločitvijo glede dela na domu in s tem povezanih stroškov. Sodišče prve stopnje se je oprlo izključno na pogodbo o zaposlitvi ter ni ugotavljalo odločilnega dejstva, ali se je delo na domu dejansko opravljalo ali ne. Opozarja na določbe ZPP, po katerih mora sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložiti, pri čemer se sklicuje in navaja sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke, niti ni pojasnilo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni bistveno kršilo določb postopka. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsa sporna vprašanja, upoštevalo celotno gradivo v spisu ter sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo. Sodba torej nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zato v pritožbi uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Zakon o pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 13/94, s spremembami; v nadaljevanju: ZPDI) v 1. odstavku 11.a. člena določa, da mora sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, ter državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik z opravljenim pripravništvom v okviru izobraževanja, ki ga zagotavlja delodajalec, ki je državno tožilstvo oziroma državno pravobranilstvo, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu skleniti delovno razmerje za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, državnem tožilstvu oziroma državnem pravobranilstvu, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje. Po določbi 6. odstavka 11.a člena ZPDI je sodniški, državnotožilski in državnopravobranilski pripravnik, če ne sklene delovnega razmerja na poziv iz drugega odstavka tega člena, dolžan povrniti stroške izobraževanja v višini seštevka bruto plač, prejetih v času sodniškega pripravništva.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila takšna obveznost toženca opredeljena v XIII. točki pogodbe o zaposlitvi, št. 56/1100/03 z dne 1. 12. 2003 (priloga A1), saj se je toženec zavezal, da bo po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu sklenil delovno razmerje za čas trajanja pripravništva za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje, le da je bila za razliko od določbe 6. odstavka 11.a člena ZPDI obveznost določena v seštevku neto in ne bruto plač. Toženec je izpostavljal neustavnost 11.a člena ZPDI predvsem z vidika poseganja v pravico do svobodne izbire zaposlitve iz 49. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; v nadaljevanju: URS), takšna ureditev pa naj bi bila v nasprotju s Konvencijo MOD št. 105 o odpravi prisilnega dela (Uradni list RS-MP, št. 10/97), oziroma naj bi sporni 11.a člen ZPDI uzakonjal obvezno delo, kot ga opredeljuje 2. člen Konvencije MOD št. 29, sodišče prve stopnje pa je glede tega vprašanja zaključilo, da 11.a člen ZPDI sicer omejuje svobodno izbiro poklica, ki pa je časovno omejena. Kljub sicer skromni obrazložitvi prvostopenjskega sodišča je mogoče to razumeti le tako, da je sodišče prve stopnje štelo tak poseg, zaradi časovne omejenosti, za dopustnega, oziroma ureditve v ZPDI ni ocenilo kot protiustavne. Zato ni bilo dolžno prekiniti postopka ter predlagati presojo ustavnosti navedenega člena pred Ustavnim sodiščem RS, v skladu s 156. členom URS, ki določa, da mora sodišče, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in začeti postopek pred ustavnim sodiščem, postopek pred sodiščem pa se nadaljuje po odločitvi ustavnega sodišča. Pritožnik zmotno meni, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v obrazložitvi navedlo, da so „navedbe tožene stranke v delu odgovora na tožbo, v katerem povzema definicijo prisilnega dela iz 1. odstavka 2. člena Konvencije MOD št. 29 o prisilnem delu resnične“ ugotovilo, da je ureditev v ZPDI v neskladju z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, zaradi česar naj bi nastal pravni položaj, ko bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z 87. členom Zakona o zunanjih zadevah (Uradni list RS, št. 45/2001, s spremembami; v nadaljevanju: ZZZ-1), do odločitve pristojnega organa uporabljati mednarodno pogodbo. Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče prve stopnje omejitev zaposlovanja štelo za časovno omejeno in s tem za dopustno. Zato razlogi sodbe niso sami s seboj v nasprotju, zaradi česar naj bi bila po mnenju tožene stranke podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba tožene stranke v tem delu ni utemeljena.

Pritožba nadalje ni utemeljena v delu, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da postopek prekine in vloži zahtevo pri Ustavnemu sodišču RS za presojo ustavnosti ZPDI. URS v 49. členu določa, da je zagotovljena svoboda dela, da vsakdo prosto izbira zaposlitev, da je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto in da je prepovedano prisilno delo. Ureditev v 11.a členu ZPDI sicer predstavlja poseg v prosto izbiro zaposlitve, saj sodniške pripravnike, ki so v delovnem razmerju na sodišču, ter državnotožilske in državnopravobranilske pripravnike zavezuje k sklenitvi delovnega razmerja za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali ministrstvu, pristojnem za pravosodje, za toliko časa, kolikor je trajalo pripravništvo s sklenjenim delovnim razmerjem na sodišču, državnem tožilstvu oziroma državnem pravobranilstvu, ali za krajši čas, kakor v pozivu določi ministrstvo, pristojno za pravosodje, vendar s tem ne posega v svobodo dela, ki je pod enakimi pogoji dostopno vsakomur, ki se odloči sodniško pripravništvo opravljati kot oseba v delovnem razmerju pri sodišču. Zato ni mogoče govoriti o uvajanju prisilnega dela. Ker ZPDI določa enaka izhodišča za vse pripravnike, ki sklenejo delovno razmerje pri sodišču, tudi ni mogoče šteti, da krši načelo enakosti pred zakonom oziroma da je s tem kršeno načelo pravne varnosti. Ureditev v ZPDI torej ne izkazuje takšnih ustavnopravnih vprašanj, ki bi zahtevala intervencijo sodišča po 156. členu URS, torej prekinitev postopka in sprožitev pobude za oceno ustavnosti pri Ustavnem sodišču RS.

Ker je bila obveznost tožene stranke glede sklenitve delovnega razmerja, po uspešno opravljenem pravniškem državnem izpitu, za čas trajanja pripravništva za ustrezno delovno mesto na sodišču, pri državnem tožilstvu, državnem pravobranilstvu ali pri Ministrstvu za pravosodje, določena v pogodbi o zaposlitvi, toženec pa je po opravljenem pravniškem državnem izpitu sklenitev pogodbe o zaposlitvi zavrnil, kar med pravdnima strankama ni sporno (obvestilo ... z dne 20. 6. 2006 (priloga A3), niti ni povrnil stroškov izobraževanja v višini seštevka neto plač, prejetih v času pripravništva, po 4. odstavku XIII. člena pogodbe o zaposlitvi (dopis toženca z dne 6. 10. 2006 - priloga A8), oziroma 6. odstavka 11. a člena ZPDI, je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke v višini seštevka neto plač v znesku 13.890,80 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2006 dalje, saj se je iztekel rok za prostovoljno povračilo stroškov iz zahtevka tožene stranke z dne 11. 7. 2006 dne 1. 8. 2006 (priloga A4), oziroma je nastopila zamuda dolžnika v smislu 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami – OZ). Po medsebojnem pobotanju terjatve tožeče stranke s terjatvijo toženca v znesku 70,25 EUR iz naslova stroškov predhodnega zdravstvenega pregleda je sodišče prve stopnje pravilno naložilo toženi strank plačilo zneska 13.820,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.311.950,50 SIT od 2. 8. 2006 do 31. 12. 2006 in od zneska 13. 820,52 EUR od 1. 1. 2007 do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Pri tem pritožbeno sodišče le še dodaja, da obrestnega dela zahtevka ni bilo potrebno ločevati na tolarski in evrski del, kar pa ne predstavlja takšne kršitve postopka, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno glede pobotnega ugovora toženca v zvezi z delom na domu. Po določbi 67. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju ZDR) se kot delo na domu šteje delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven delovnih prostorov delodajalca (1. odstavek 67. člena ZDR). S pogodbo o zaposlitvi se delodajalec in delavec lahko dogovorita, da bo delavec na domu opravljal delo, ki sodi v dejavnost delodajalca ali ki je potrebno za opravljanje dejavnosti delodajalca (2. odstavek 67. člena ZDR), delodajalec pa je dolžan o nameravanem organiziranju dela na domu, pred začetkom dela delavca, obvestiti inšpekcijo za delo (3. odstavek 67. člena ZDR). Po določbi 1. odstavka 69. člena ZDR se pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od narave dela na domu, uredijo med delodajalcem in delavcem s pogodbo o zaposlitvi (68. člen ZDR). Delavec pa ima pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu, višino nadomestila določita delavec in delodajalec s pogodbo o zaposlitvi (1. odstavek 69. člena ZDR).

Po izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama delo na domu ni bilo dogovorjeno, zato o tem tudi nista sklenila pogodbe v smislu 68. in 69. člena ZDR. Sprejelo je pravilno ugotovitev, da je sodišče tožencu zagotavljalo prostor za študij spisov in pisanje osnutkov sodnih odločb, v tehnično vzdrževalni službi sodišča pa bi lahko vedno dobil potreben pisarniški material. Toženec bi torej lahko izpolnjeval svoje delovne obveznosti kot sodniški pripravnik v prostorih sodišča, v kolikor pa je delal doma, mu za to ne pripada nadomestilo po 69. členu ZDR. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da sodišče ni ugotovilo odločilnega dejstva in sicer, ali je delo opravljal na domu. Odločilno je le, da bi lahko toženec delo opravljal v prostorih sodišča, to dejstvo pa je bilo v postopku ugotovljeno ter sprejet pravilen materialnopravni zaključek, da pobotni ugovor v tem delu ni utemeljen.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je neutemeljen pobotni ugovor, ki se nanaša na avtorski honorar za sestavo posebnega pisnega navodila za občane v zvezi z zemljiškoknjižnim postopkom („...“), ki ga je v času pripravništva sestavil toženec. Štelo je, da gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, glede katerega se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na tem delu izključno prenesene na delodajalca za deset let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno, v smislu 101. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami; ZASP).

Ker torej niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, po 2. odst. 165. člena ZPP, v povezavi s 154. členom ZPP.