Jedro

Davčni organ davek na dediščino odmeri na podlagi določb ZDO. Plačilo davka na dediščino je naloženo dedičem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 512/97-12 z dne 29.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 24.2.1997, s katero je bila zavrnjena njihova pritožba zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke- Izpostave R. z dne 25.4.1996. Z njo je bil na podlagi 144. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list RS, št. 36/88, 8/89, 48/90) odmerjen davek na dediščine in darila, vsakemu tožniku v znesku 6.944.827,00 SIT. V obrazložitvi sodbe sodišče pritrjuje toženi stranki, da se z vidika davčnih predpisov šteje, da dediči pridobijo zapuščino z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju. Pripominja, da je za davčne obveznosti pomemben trenutek nastanka davčne obveznosti, ne pa trenutek prehoda zapuščine na dediče. Trenutek nastanka davčne obveznosti zato ni odvisen od časa smrti zapustnika, niti od prehoda premoženja na dediče, ampak od trenutka, ko postane sklep o dedovanju pravnomočen. To je tudi izrecno določeno v 2. odstavku 145. člena ZDO. Navedena določba tudi ni v nasprotju z Zakonom o dedovanju, saj le ta v 214. členu pravi, da obseg zapuščine, dediče in njihove deleže ugotovi sodišče s sklepom o dedovanju.

Tožniki vlagajo pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je sicer res, da je v 2. odstavku 145. člena ZDO določeno, da davčna obveznost za davek na dediščine in darila nastane takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna oziroma ko obdarjenec sprejme darilo. Kljub temu menijo, da sodišče navedene določbe ne bi smelo uporabiti, ker naj bi bila v nasprotju z 2. odstavkom 214. člena Zakona o dedovanju. Po njihovem mnenju je sklep o dedovanju le odločba ugotovitvene narave, s katero se razglasi, kdo so dediči in katero premoženje spada v zapuščino. Dedovanje pa se uvede s trenutkom zapustnikove smrti, dediči torej takrat prejmejo dediščino, kar pomeni tudi pridobitev vseh pravic in obveznosti, ki jih je imel zapustnik. Med pravice in obveznosti je po njihovem mnenju potrebno šteti tudi davčno obveznost za davek na dediščino. Glede na navedeno je ZDO v nasprotju z ZD. Predlagajo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po izrecni določbi 29. člena Zakona o davkih občanov (Uradni list SRS št. 36/88, 8/89, Uradni list RS št. 48/90, 8/91-ZDO) med vrste davkov, ki se odmerjajo po tem zakonu spada tudi davek na dediščine in darila. Davčni organ davek na dediščino odmeri na podlagi določb ZDO. Ker nastane davčna obveznost za plačilo davka na dediščino, skladno z določbo 2. odstavka 145. člena ZDO, s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, je z vidika tega zakona irelevantno, kdaj so dediči pridobili zapuščino. Dedovanje se po Zakonu o dedovanju res uvede s trenutkom zapustnikove smrti, kar pomeni, da dediči s tem trenutkom pridobijo pravice in obveznosti, ki jih je imel zapustnik v času smrti. Plačilo davka na dediščino pa je naloženo dedičem. Ti so zavezanci za plačilo v skladu s 1. odstavkom 144. člena ZDO. Sodišče zato zavrača pritožbeni ugovor, da materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, na podlagi 73. člena ZUS, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.