Jedro

Bistvo tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe.

Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi mladoletna otroka pravdnih strank Ž. L. in U. zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici, uredilo stike med mladoletnima otrokoma in tožencem ter začasno uredilo plačevanje preživnine.

2. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je pri začasnih odredbah v postopkih, kjer gre za odločanje o zaupanju otrok, stikih, pa tudi preživnino, treba upoštevati predvsem določbe 411. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zavarovati korist otrok. Pritožnica poudarja, da bi moralo sodišče presojati, ali bi brez začasne odredbe otrokoma lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Tožnica je prepričana, da okoliščina, da toženec spodkopava vez med otrokoma in materjo in popolnoma onemogoča stike med njimi, predstavlja takšno dejstvo. Opozarja, da toženec noče povedati naslova, na katerem otroka sedaj živita, kar nedvomno kaže na nujnost začasne odredbe, sodišče prve stopnje pa se do tega sploh ni opredelilo. Pritožnico moti tudi to, da sodišče prve stopnje ni ocenilo njenih trditev, da zoper toženca teče predkazenski postopek zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, tudi zoper oba mladoletna otroka. Tožnica izpostavlja, da je v izpodbijanem sklepu nasprotje med tem, kar o odločilnih dejstvih ugotavlja sodišče in med vsebino izvedenih dokazov. Tožnica je namreč izpovedala, da se je v marcu 2013 umaknila iz skupnega stanovanja zaradi toženčevega nasilja, a je do avgusta 2013 vsak dan hodila k otrokoma, jima kuhala, pomagala pri šolskih nalogah in bila v stanovanju do večera, ko se je umaknila zaradi strahu pred nasiljem toženca.

Pritožnica izpostavlja, da je nato toženec začel preprečevati stike z otrokoma, črniti tožnico in na vse načine trgati vez med njo in otrokoma. Da je takšno ravnanje na otroka kvarno vplivalo in ogroža njun normalen psihofizični razvoj, po prepričanju pritožnice potrjujejo mnenja obeh razrednih učiteljic, pa tudi mnenje o ogroženosti društva za nenasilno komunikacijo. Tudi do teh dokazov se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne opredeli. V nadaljevanju pritožbe pritožnica graja ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je za otroka dobro poskrbljeno, meni da sodišče to ugotavlja le na podlagi izpovedi toženca, moti jo, kako lahko sodišče to sploh presodi, če toženec niti ne navede, kje živijo.

Pritožnica opozarja, da oče na otroka pritiska, temu pa se ne moreta ubraniti in zato tudi ne moreta razumeti dogajanja okrog sebe, ju je strah, sta v stiski, občutek ogroženosti pa se kaže po eni strani v njunem agresivnem vedenju, po drugi strani pa v zapiranju vase, kar je nedvomno takšno stanje, v katerem je treba otroka zaščititi.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Izpostavlja, da otroka želita ostati pri očetu, da sta na CSD to povedala spontano in tudi navedla razloge. Zanika, da bi spodkopaval vez med otrokoma in materjo ali onemogočal stike. Res pa noče tožnici povedati naslova, kamor so se preselili, saj ne želi, da bi nenapovedano prihajala in vznemirjala njega in otroke.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje spregledalo naravo predlagane začasne odredbe, niso utemeljene. Iz izpodbijanega sklepa je povsem jasno razvidno, da gre za začasno odredbo v družinskem postopku, katere pravna podlaga je poleg določb 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) tudi določba 411. člena ZPP.

6. Bistvo tako imenovanih regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih (ki ga sodišče prve stopnje tudi vsebinsko ni spregledalo) je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otrok tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Za izdajo takšne začasne odredbe (na predlog strank ali po uradni dolžnosti) morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, a nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena le na nujne – izjemne primere.

7. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da v obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Obrazložilo je, da zaenkrat ni pogojev za kakršnokoli začasno urejanje spornega družinskega razmerja, še posebej ne brez izvedbe dokaznega postopka in brez pridobitve mnenja strokovnjaka. Ž. L. in U. sta dobro vraščena v okolje, kjer bivata in sta izrazila izrecno željo, da bi še naprej živela z očetom in da s tožnico ne bi imela osebnih stikov.

8. Ko sodišče odloča o dodelitvi v vzgojo in varstvo ter osebnih stikih otrok, ki so sposobni razumeti pomen postopka in posledice odločitve, je stališče otrok o vprašanjih dodelitve in stikov res zelo pomembno.

9. Vendar pa je tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe nanizala tudi naslednje okoliščine, s katerimi je utemeljevala nujnost izdaje začasne odredbe oziroma izjemnost predloga: fizična nasilnost toženca do tožnice in do otrok, verbalna agresivnost do otrok in tožnice (toženčeve žalitve), manipuliranje z otrokoma (grožnje s samomorom in odhodom v tujino), odtujevanje otrok tožnici, vpliv toženca na obnašanje otrok v šoli.

V zvezi s temi trditvami je tožnica predlagala tudi izvedbo dokazov.

10. Ne da bi sodišče prve stopnje obravnavalo zgoraj povzete trditve tožeče stranke o odnosu toženca do otrok in o njegovem vzgojnem stilu, ni mogoče korektno zaključiti, da je trenutni način vzgoje in varstva za otroka neškodljiv.

11. Tudi postopek z izdajo začasne odredbe, čeprav mora biti hiter, terja od sodišča, da se do procesnega gradiva pravdnih strank opredeli in da izvede predlagane dokaze. Tožnica izpodbijanemu sklepu utemeljeno očita, da sodišče prve stopnje tega ni storilo. Obstaja načelna dolžnost sodišča, da se opredeli do trditev pravdnih strank, če so dopustne, za odločitev pomembne in če niso očitno neutemeljene ter da izvede predlagane dokaze. Ta dolžnost res ni neomejena. Sodišču tako ni treba izvajati dokazov, ki so predvsem: a.) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, b.) nerelevanti, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c.) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.

Za trditve, ki jih je višje sodišče povzelo v 9. točki tega sklepa, ni mogoče trditi, da niso pravno odločilne, da so nedopustne ali očitno neutemeljene; za dokaze, ki jih je v zvezi z njimi predlagala tožnica, pa tudi nič od zgoraj naštetega, kar bi utemeljevalo njihovo neizvedbo.

12. Višje sodišče je zato v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo odločanje o predlogu za začasno odredbo. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje presoditi tožničine trditve o tem, kaj je razlog za to, da jo otroka odklanjata, o toženčevem nasilju in o njegovem brezbrižnem odnosu do šole.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru glede na kompleksnost trditev pravdnih strank na obravnavana vprašanja ne bo mogoče korektno odgovoriti brez pridobitve mnenja strokovnjaka, še posebej glede na očitke toženca, da je tožnica alkoholik, ki jih prizadeto izražata tudi oba otroka. Sodišče prve stopnje naj torej v ponovljenem postopku pridobi mnenje strokovnjaka, presodi, ali so utemeljeni tožničini očitki o toženčevem nasilju in škodljivem vplivu na otroka (1) ali ne ter nato ponovno oceni, ali konkretna situacija terja začasno urejanje spornega družinskega razmerja ali res ne (2), kot je, ne da bi se opredelilo do nekaterih odločilnih trditev tožnice in procesnega gradiva, odločilo tokrat. (1) Že dejstvo, da otroka odklanjata (zdaj že vsak) stik s tožnico je dovolj resno in bi utegnilo kazati na to, da je nujno začasno ukrepanje, če ne takšno, kakršnega predlaga tožnica, pa morda po uradni dolžnosti ukrepanje v smeri ureditve stikov otrok s tožnico, da se prepreči nenadomestljiva ali zelo težko nadomestljiva škoda - popolna odtujitev.

(2) in bo koristi otrok dovolj hitro zavarovala odločitev sodišča o tožbenem zahtevku v obravnavani zadevi