Jedro

Sodišče prve stopnje preseže okvir obtožbe oziroma prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, ali, če sodišče prve stopnje ne reši v celoti predmeta obtožbe, kar pa v obravnavani zadevi ni primer.

Izrek

I. Ob reševanju pritožb zagovornikov obdolženih B.K., F.B., R.N. in okrožne državne tožilke se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni glede zakonske označbe obdolžencem očitanih kaznivih dejanj tako, da pravilno glasi: obdolženi B.K. je z dejanjem opisanim pod točko 1/A in B izreka napadene sodbe storil kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ, obdolženi F.B. z dejanjem opisanim pod točko 2/A izreka napadene sodbe storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ in obdolženi R.N. z dejanjem opisanim pod točko 2/B izreka napadene sodbe storil kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ; in tako, da se obdolženemu B.K. odvzame premoženjska korist po prvem in drugem odstavku 95. člena KZ; obdolžencem pa se v skladu s prvim odstavkom 49. člena KZ v izrečene zaporne kazni všteje pripor oziroma čas pridržanja.

II. Pritožbe zagovornikov obdolženih B.K., F.B., R.N. in okrožne državne tožilke se zavrnejo kot neutemeljene in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Po prvem odstavku 97. člena ZKP obremenjuje nagrada in potrebni izdatki obdolženim B.K. in R.N. postavljenih zagovornikov, proračun.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo za krivega obdolženega B.K. storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) opisanega pod točko 1/A in B izreka napadene sodbe, za katerega mu je izreklo kazen dve leti in tri mesece zapora, v katerega mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo pripor od 19. 7. 2012 od 11.00 ure do 9. 10. 2012 do 15.00 ure; F.B. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, opisanega pod točko 2 A izreka napadene sodbe, za katerega mu je izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja od 6. 11. 2006 od 9.10 ure do 6. 11. 2006 do 14.00 ure in obdolženega R.N. storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 38. člena KZ-1, opisanega pod točko 2 B izreka napadene sodbe, za katerega mu je izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je po prvem odstavku 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja od 6. 11. 2006 od 10.10 ure do 6. 11. 2006 do 13.40 ure. Po prvem in drugem odstavku 74. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu B.K. odvzelo premoženjsko korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko 1/A in B v znesku 2,505.968,26 EUR, in sicer tako, da je obdolženi B.K. dolžan plačati 2,505.968,26 EUR v korist proračunskih sredstev, na TRR Okrožnega sodišča v Mariboru, št. računa 011008450163375 v roku dveh let računajoč od pravnomočnosti sodbe. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa se nagrada in potrebni izdatki obdolženima B.K. in R.N. postavljenih zagovornic izplača iz proračunskih sredstev.

2. Glede na predlog zagovornice obdolženega R.N. je pritožbeno sodišče opravilo javno sejo, na katero so pristopili višji državni tožilec in zagovornica obdolženega R.N. ter zagovornica obdolženega B.K. Obvestila za ostale so bila izkazana, zato je pritožbeno sodišče sejo opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP.

3. Zoper sodbo so se pritožili: - zagovornica obdolženega B.K. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - zagovornik obdolženega F.B. iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženega oprosti obtožbe oziroma sodbo sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje; - zagovornica obdolženega R.N. iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe, oziroma jo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje; in

- okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženim B.K., F.B. in R.N. izreče zaporne kazni, predlagane v besedi strank.

4. Preglede zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Pritožbeno sodišče je skladno z določilom člena 383/I ZKP napadeno sodbo najprej preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon obdolžencem v škodo, ko je uporabilo Kazenski zakonik KZ-1B. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da KZ-1B ni milejši za obdolžence, saj je v zakonu zagrožena hujša kazen in sicer zapor od enega leta do osem let, kot po kazenskem zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, to je po KZ (Ur. l. št. 40/04 z dne 20. 4. 2004), ki je začel veljati dne 5. 5. 2004, po katerem je za obdolžencem očitano kaznivo dejanje, kot ga je pravilno v obtožnici kvalificiralo tudi tožilstvo, zagrožena kazen do osem let zapora. Gre za kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena, saj je sodišče prve stopnje uporabilo KZ-1B, ki ga ne bi smelo uporabiti, ker je kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja in sicer KZ milejši. Z navedenim je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon obdolžencem v škodo, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo pri uradnem preizkusu napadene sodbe, zato je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa. Ker je potrebno pri obravnavi kazenske zadeve uporabiti en kazenski zakon, je pritožbeno sodišče skladno z uporabljenim kazenskim zakonom KZ, spremenilo tudi določbe glede odvzema premoženjske koristi in o vštevanju pripora oziroma pridržanja v izrečene kazni zapora obdolžencem.

K pritožbi zagovornice obdolženega B.K. glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona:

6. Zagovornica obdolženega uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko sodišču prve stopnje očita, da napadena sodba nima razlogov o tem zakaj sodišče ni sledilo zagovoru obdolženega in nima razlogov o subjektivnem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz razlogov napadene sodbe izhajajo ustrezni razlogi iz katerih je razbrati zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženca. Razloge napadene sodbe je namreč potrebno gledati kot celoto, iz teh pa jasno izhaja na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženemu B.K. očitano kaznivo dejanje dokazano, to pa so tudi razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženca, ki ga sicer povzema v razlogih napadene sodbe. Prav tako ne more biti uspešna zagovornica, ki v napadeni sodbi pogreša razloge o subjektivnem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in sicer krivdi. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi ustrezno obrazložilo tudi krivdo obdolženega B.K., ko je zaključilo, da je obdolženi storil kaznivo dejanje z direktnim naklepom, ko se je zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, do takšnega zaključka pa je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi presoje celotnega ravnanja obdolženca. Takšni razlogi o krivdi oziroma subjektivnem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja pa so v povezavi z obširnimi razlogi napadene sodbe, glede načina storitve kaznivega dejanja, ki ga sodišče prve stopnje povezuje pri utemeljitvi krivde obdolženca, povsem zadostni.

7. Neutemeljena je tudi pritožba zagovornice, ko sodišču prve stopnje očita, da je preseglo okvir obtožbe s tem, ko je v razlogih napadene sodbe navedlo, da sta poslovno dokumentacijo uničila obdolženi K. in obdolženi N. Takšnih pritožbenih navedb zagovornica sicer ne konkretizira, saj ne navaja katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da meri na kršitev iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje preseže okvir obtožbe oziroma prekorači obtožbo, če tako spremeni opis dejanja, da med obtožbo in sodbo ni več objektivne identitete, ali, če sodišče prve stopnje ne reši v celoti predmeta obtožbe, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Zagovornica, ki si prekoračitev obtožbe napačno razlaga, zato ne more biti uspešna in smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

8. Iz pritožbe zagovornice sicer izhaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar njena pritožba (razen konkretizirane kršitve iz člena 371/I-11 ZKP) ostaja glede uveljavljanih kršitev nekonkretizirana, saj zagovornica v preostalem ne navaja katere konkretne kršitve iz členov 371 in 372 ZKP uveljavlja. Iz vsebine pritožbe, s katero zagovornica predvsem graja oceno sodišča prve stopnje glede ugotovitev izvedenke dr. I.L., glede podatkov Urada za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju Urad) glede dvigov posameznih zneskov denarja pri poslovnih bankah, ter navaja, da ni dokazov, da bi dokumente izpolnjeval in spravljal v promet obdolženi K., saj pri hišni preiskavi pri družbi K. k.d. niso bili najdeni nobeni dokumenti, ter s preostalimi navedbami, pa je razbrati, da z navedenim zagovornica v bistvu podaja nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje.

9. Zagovornica, ki se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov torej tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, v pritožbi ne konkretizira katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja, to pa tudi ne izhaja iz obrazložitve pritožbe.

K pritožbi zagovornika obdolženega F.B. glede bistvenih kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona:

10. Zagovornik obdolženega F.B. v pritožbi navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima ustreznih razlogov o kazenski odgovornosti obdolženega, ker sodišče ni pojasnilo na podlagi česa zaključuje, da se je obdolženi zavedal pomoči h kaznivemu dejanju obdolženega K. S. takšnimi navedbami, ki jih pritožba ne konkretizira, saj ne navaja katero kršitev iz člena 371 ZKP uveljavlja, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje navedlo ustrezne razloge o krivdi obdolženca, kot izhajajo iz obrazložitve napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto in v povezavi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je obdolženi F.B. dobro vedel, da pomaga obdolženemu B.K. pri davčni zatajitvi oziroma zatajitvi finančnih obveznosti. Zagovornik pa z navedbo v pritožbi, da pomoč obdolžencu ni dokazana, ker se nikoli osebno ni srečal in komuniciral, niti sodeloval z obdolženim K., ker ga sploh ni poznal, ter ni mogel vedeti, da ta ne plačuje davkov, graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pokaže kot neutemeljena.

11. Zagovornik obdolženega sodišču prve stopnje očita, da je na glavni obravnavi prekršilo obdolženčevo pravico do obrambe in je to vplivalo na zakonitost in pravilnost napadene sodbe. Navaja namreč, da je imel na glavni obravnavi dne 8. 12. 2017 pripombe na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 16. 11. 2017, zato ker je prepis vseboval samo prevod izpovedb zaslišanih prič, ne pa tudi njihovih celotnih izpovedb in sicer pogreša izvirnik izpovedb zaslišanih prič, ki bi mu omogočala preverbo ustreznosti prevoda in dejanske izpovedbe dne 16. 11. 2017 zaslišanih prič. S takšnimi pritožbenimi navedbami, ki jih zagovornik ne konkretizira, saj ne navaja katero konkretno kršitev uveljavlja, pa je razbrati, da meri na kršitev pravice do obrambe iz člena 371/II ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da na zapisnik o glavni obravnavi opravljeni dne 16. 11. 2017 nobena od strank ni imela pripomb. Res je, da je imel zagovornik na glavni obravnavi 8. 12. 2017 pripombe na zapisnik iz glavne obravnave dne 16. 11. 2017, ko ni soglašal s prevodom izpovedb prič S.M.K. in F.T.S., saj tega ni mogel preveriti z njunim dejanskim zaslišanjem.

12. Iz podatkov kazenskega spisa namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 16. 11. 2017 v skladu z določbami člena 244.a ZKP preko video konference v zvezi z zaprosilom pristojnim organom Republike Nemčije zaslišalo priči S. M.K. in F.T.S., ob prisotnosti sodne tolmačke za nemški jezik K.F., katero je poučilo, da je dolžna prevajati po najboljši vednosti in znanju in da kriv prevod pomeni kaznivo dejanje. Tako je glavna obravnava potekala na podlagi video konference zaslišanih prič K. in S. ob prisotnosti tolmačke, ki je njuni izpovedbi in vprašanja strank sproti prevajala. Sodišče prve stopnje je po opravljeni glavni obravnavi izdalo prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 16. 11. 2017, na kateri so stranke tudi zagovornik obdolženega F.B. pričam postavljale vprašanja, na katera so priče odgovorile, kot to izhaja iz prepisa zvočnega posnetka in zapisnika o glavni obravnavi, na katerega zagovornik glede poteka samega zaslišanja navedenih prič na glavni obravnavi dne 16. 11. 2017, ni imel nobenih pripomb. Zato pomisleki zagovornika, ki jih je podal na glavni obravnavi 8. 12. 2017, ko se je zavzemal za zvočni posnetek izpovedb prič, očitno v nemškem jeziku, ne morejo biti uspešni. Uradni jezik pred slovenskimi sodišči je namreč slovenski jezik, zaslišanje navedenih prič, ki je potekalo v nemškem jeziku, je bilo na glavni obravnavi ustrezno prevedeno, saj sodišče prve stopnje ni imelo nobenih razlogov, da bi podvomilo v prevode sodne tolmačke za nemški jezik K.F., s čimer so očitno soglašale tudi stranke, ko niso imele nobenih pripomb na njeno prevajanje. Ker je sestavni del zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 11. 2017, tudi prepis njenega zvočnega posnetka, zagovornik, ki meni, da je bila obdolžencu kršena pravica do obrambe zato, ker ni prejel zvočnega zapisa, ne more biti uspešen, saj sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti prepisa izpovedbe zaslišanih prič v nemškem jeziku, kot to zmotno meni zagovornik. Sicer pa je magnetogram zvočnega snemanja glavne obravnave sestavni del kazenskega spisa in bi ga lahko zagovornik v kolikor bi želel tudi poslušal, česar pa ni storil. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni in se v pritožbi uveljavljana kršitev pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, pokaže kot neutemeljena.

13. Uspešen pa tudi ne more biti zagovornik, ki glede zaslišanja navedenih prič uveljavlja kršitev pravice do ugovora iz 8. člena ZKP, saj obdolženemu ni bila kršena pravica uporabljati svoj jezik, saj je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal v slovenskem jeziku, zaslišanje prič K. in S., ki sta svoji izpovedbi podajala v nemškem jeziku, pa je ustrezno prevajala sodna tolmačka, s tem pa je bila strankam na podlagi njenega ustnega prevajanja omogočena tudi kontradiktornost glavne obravnave. Torej je vse potekalo v skladu s členom 8 ZKP, in ne v nasprotju z njim, kot to skuša prepričati zagovornik, saj je šlo v bistvu za pravico priče, v obravnavani zadevi prič K. in S., da sta na glavni obravnavi uporabljala svoj jezik, s tem pa ni bila podana kršitev pravice do obrambe obdolženca, saj se je njuno zaslišanje prevajalo, kot že povedano in je postopek pred sodiščem prve stopnje potekal v uradnem slovenskem jeziku in torej v skladu s členom 6 ZKP. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni.

14. Zagovornik uveljavlja nadaljnjo kršitev pravice do obrambe, torej meri na kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje storilo zato, ker je zavrnilo dokaza po zaslišanju odgovorne osebe za finance pri B.R. GmbH in opravi poizvedb pri nemškem carinskem uradu. V nadaljevanju pritožbe pa trdi, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokazov, opustilo možnost ugotovitve dejanskega stanja oziroma materialne resnice. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Za kršitev pravice do obrambe gre namreč takrat, ko sodišče prve stopnje zavrne predlagane dokaze, ne da bi v napadeni sodbi takšno odločitev obrazložilo. To pa v obravnavani zadevi ni primer, saj je sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navedlo razloge, zakaj je zavrnilo predlagane dokaze. Obramba, ki predlaga izvedbo razbremenilnega dokaza, nosi breme, da z zadostno stopnjo verjetnosti poleg njegovega obstoja izkaže tudi njegov uspeh za obdolženca. Pri odločanju o dokaznem predlogu mora sodišče upoštevati merila, ki jih je ustaljena sodna praksa postavila za odločanje o predlogu v smislu 3. alineje 29. člena Ustave. Glede na načelo proste presoje dokazov namreč sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke, saj mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten, ki ga mora stranka utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče, ki ga zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP), sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, ali če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano. Iz navedenih razlogov je zato sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča ravnalo pravilno, da je dokazne predloge, na katere se sklicuje zagovornik v pritožbi, zavrnilo. Zato se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP pokaže kot neutemeljena.

15. Zagovornik nadalje navaja, da se napadena sodba opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. Navaja namreč, da bi moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti izjavo priče S. K., ki jo je ta podal pri Carinskem preiskovalnem uradu v Münchnu, kjer je ta izjava bila pridobljena nezakonito, saj pred zaslišanjem navedene priče slednjemu ni bil podan ustrezen pravni pouk po določbah ZKP. Razen navedenega pa obdolženi pri zaslišanju navedene priče ni mogel sodelovati, saj o zaslišanju ni bil obveščen.

16. Takšnim navedbam zagovornika utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje, ko je njegov predlog za izločitev listin na glavni obravnavi zavrnilo, saj ne gre za dokaze, ki bi jih bilo potrebno iz spisa izločiti, ampak za vprašanje ali lahko sodišče na te dokaze opre razloge napadene sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je mednarodna pravna pomoč za zaslišanje prič K. in S. izvedena na podlagi predpisov, ki veljajo v državi, katero se zaproša za izvedbo pravne pomoči, zato dokazi, ki so na ta način pridobljeni, ne pomenijo nezakonitih dokazov, ki bi jih bilo potrebno iz spisa izločiti in jih zato sodišče prve stopnje na glavni obravnavi lahko tudi prebere, če pri tem niso kršene ustavno zajamčene pravice. Te pa tudi po oceni pritožbenega sodišče niso bile kršene, saj je sodišče prve stopnje zapisnike o zaslišanju prič K. in S., ki so bili pridobljeni iz Republike Nemčije v postopku mednarodne pravne pomoči, prebralo šele, ko sta bila slednja neposredno na glavni obravnavi preko video konference in navzočnosti obdolženih, zaslišana kot priči. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 16. 11. 2017 namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje dalo ustrezen pravni pouk obema navedenima pričama pred njunim zaslišanjem, torej sta bila opozorjena tudi na dolžnost govoriti resnico, pri čemer sta se v uvodu svoje izpovedbe sklicevala na izjavo, ki sta jo podala v Republiki Nemčiji. S tem je njuna izjava, na katero sta se sklicevala na glavni obravnavi, ko so jima bili podani ustrezni pravni pouki, dobila dokazno vrednost v smeri, da je sodišče prve stopnje na takšno njuno izpovedbo smelo opreti razloge napadene sodbe. Zato zavzemanje zagovornika obdolženega za izločitev izjav prič, ki so bile dane Carinskemu uradu v Republiki Nemčiji, ne more biti uspešno in so vsi pomisleki v tej smeri neutemeljeni ter v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ni podana.

17. Kakšno kršitev določb ZKP je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ker je zagovornik prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 3. 2018 prejel šele 22. 8. 2018, s čemer mu je bilo tudi onemogočeno podati pripombe na prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 3. 2018, zagovornik v pritožbi ne opredeli. Navaja namreč zgolj, da so s tem bile obdolžencu kršene pravice, ki jih ima na podlagi določb ZKP.

18. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prepis zvočnega posnetka glavne obravnave z dne 19. 3. 2018 bil zagovorniku poslan po elektronski pošti dne 22. 8. 2018, prvostopno sodbo pa je zagovornik sprejel 7. 8. 2018. V vsem tem času ni pokazal nobene aktivnosti za pridobitev zvočnega prepisa navedene glavne obravnave, ki se je nahajal v spisu kljub temu, da je imel možnost ves čas tudi vpogledati v sodni spis oziroma urgirati pri sodišču za dostavo navedenega prepisa, v kolikor je imel namen podati pripombe na zapisnik. Spregledati ni, da iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19. 3. 2018 izhaja, da nobena od strank ni imela nobenih pripomb na zapisnik. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri neutemeljeni, še posebej zato, ker niti v pritožbi ne navaja kakšne pripombe je želel podati. Res je sicer, da mu je bil prepis vročen šele 22. 8. 2018, vendar še vedno pred vložitvijo pritožbe na prvostopno sodbo. Bistveno je, da se je prepis zapisnika o glavni obravnavi na katerega se sklicuje zagovornik nahajal v spisu in bi se tako z njim lahko seznanil. Zato ne more biti govora o tem, da so bile obdolžencu kršene pravice. Pri tem pa pritožbeno sodišče ni prezrlo, da je pritožnik dne 8. 8. 2018 sodišče obvestil, da je obdolženemu F.B. odpovedal pooblastilo za zastopanje in je sodišču vrnil prvostopno sodbo II K 9437/2009 z dne 27. 3. 2018. Šele z vložitvijo pritožbe na prvostopno sodbo je pritožnik oziroma zagovornik obdolženega F.B. sodišče prve stopnje obvestil, da je ponovno prevzel zastopanje obdolženega F.B. Navedenemu pa je očitno pripisati okoliščino datuma, ko je bil zagovorniku po elektronski pošti poslan zvočni prepis glavne obravnave z dne 19. 3. 2018. Glede na vse navedeno ne more biti govora o kršitvi ZKP v škodo obdolžencu, saj mu po oceni pritožbenega sodišča niso bile kršene nobene pravice, niti pravica do obrambe, v kolikor je zagovornik meril na to kršitev.

19. Kršitev kazenskega zakona, ki ga zagovornik prav tako uveljavlja v svoji pritožbi, ki jo podaja iz vseh pritožbenih razlogov, v pritožbi ne obrazlaga, prav tako pa ne konkretizira katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavlja.

K pritožbi zagovornice obdolženega R.N. glede bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona:

20. Zagovornica obdolženega R.N. se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar njena pritožba glede konkretizacije kršitev iz členov 371 in 372 ZKP ostaja nekonkretizirana, saj v pritožbi ne navaja katere bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona uveljavlja, razen ko sodišču prve stopnje očita, da se v napadeni sodbi ni opredelilo do zagovora obdolženega R.N. in trdi, da je s tem sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima napadena sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, tako tudi o zagovoru obdolženega R.N., saj je potrebno razloge napadene sodbe gledati kot celoto, iz katere pa jasno izhaja, na podlagi katerih dokazov sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano, na podlagi tega pa je tudi razbrati, zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo zagovoru obdolženega. Sicer pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe navaja, da je po oceni zagovorov obdolženih in presoji vseh izvedenih dokazov sprejelo odločitev, ki izhaja iz izreka napadene sodbe.

21. Sicer pa je iz obrazložitve pritožbe zagovornice obdolženega R.N., s tem, ko sodišču prve stopnje očita, da razlogov napadene sodbe o subjektivnem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, glede na razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča, ni v ničemer dopolnilo, ampak ga je utemeljilo z enakim besedilom, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo povsem ustrezne razloge o subjektivnem elementu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ko je zaključilo, da je obdolženi dejanje storil z direktnim naklepom, torej da je se zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti, na kar kaže predvsem organiziran način izvršitve dejanja, ki je zajemal plačevanje v gotovini in enormno količino gotovinskih dvigov obdolženca. Tako je sodišče prve stopnje na subjektivni odnos obdolženca do očitanega mu kaznivega dejanja, to je naklep, sklepalo na podlagi presoje celotnega ravnanja obdolženca, ki je razvidno iz obširnih razlogov napadene sodbe, ki jih je potrebno gledati kot celoto in skupaj z dokazno oceno sodišča prve stopnje o krivdi obdolženca. Pri tem pa zagovornica prezre, da je sodišče prve stopnje glede dvigov gotovine obdolženega R.N. v ponovljenem postopku pridobilo na podlagi podatkov Urada z dne 8. 3. 2017. Zato zagovornica, ki trdi, da se dejansko stanje glede krivde obdolženca v ponovljenem postopku ni v ničemer spremenilo, ne more biti uspešna in so njene navedbe, da so razlogi o krivdi obdolženca v napadeni sodbi nezadostni, ne more biti uspešna. V pritožbi se namreč zagovornica sklicuje na to, da obdolžencu ni dokazana naklepna pomoč pri izvršitvi kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti, s čemer pa v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje glede krivde obdolženca ugotovilo v obravnavani zadevi, kar pa je sicer stvar dejanske presoje in se v pritožbi smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

23. Uspešna pa ne more biti zagovornica, ko sodišču prve stopnje očita, da sodbo ne bi smelo opreti na ugotovitve Urada z dne 3. 6. 2005 in 19. 5. 2017, glede dvigov gotovine, ki naj bi jih opravil obdolženi R. N., saj je Urad dodatna pojasnila glede dvigov sodišču posredoval komaj po 12. letih, kar pa daleč presega obvezno dobo hranjenja podatkov. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev pa po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj čas hrambe navedenih podatkov ne izključuje njihove verodostojnosti, saj ne gre za podatke, katerih čas hrambe bi bil omejen, kot to zmotno meni zagovornica. Pritožbeno sodišče navaja, da je v prvotnem sojenju bilo spregledano, da je Urad skupaj s poročilom dne 13. 6. 2005 upravi Kriminalistične policije posredoval tudi priloge med katerimi so bili tudi bančni podatki o prometu na TRR družb in bankah, ki jih sodišče prve stopnje navaja v razlogih napadene sodbe pod točko 12 in iz česar izhajajo tudi podatki, da je dvige gotovine izvrševal tudi obdolženi R. N. Navedeno pa je sicer stvar dejanske presoje, kar bo pritožbeno sodišče pojasnilo pri odgovorih na pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovite dejanskega stanja. Zagovornica namreč ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dvigov gotovine obdolženega iz posameznih TRR. Ker podatki Urada glede dvigov gotovine, ki so bili sodišču prve stopnje posredovani v ponovljenem sojenju, ne predstavljajo nezakonito pridobljenih dokazov in ne gre za dokaze, ki bi jih bilo potrebno iz spisa izločiti, niti za dokaze, na katerih sodba sodišča prve stopnje ne bi smela temeljiti, so pritožbene navedbe zagovornice v tej smeri neutemeljene in v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev iz člena 371/I-8 ZKP ni podana.

24. Zagovornica obdolženega v nadaljevanju navaja, da se postavlja vprašanje zastaranja kazenskega pregona, s čemer meri na kršitev kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Zagovornica namreč navaja, da ne soglaša z višino izračuna premoženjske škode, s tem pa zagovornica graja dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje glede višine izračuna premoženjske škode, saj ne soglaša z ugotovitvami izvedenke dr. I.L., ki je ta izračun napravila. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je uporabilo napačno ali pa ga sploh ni uporabilo. Zato v pritožbi smiselno uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/3 ZKP ni podana. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da višina premoženjske škode, ki izhaja iz izreka napadene sodbe presega 50.000,00 EUR tako pri vsakokratni obveznosti plačila davka, skupaj pa presega 2 milijona EUR, kar vsekakor narekuje kvalifikacijo kaznivega dejanja zatajitve finančne obveznosti po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 254. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 27. člena KZ, za katerega je v zakonu zagrožena kazen do osmih let. Glede na navedeno v obravnavani zadevi ne more biti govora o zastaranju kazenskega pregona.

25. Zagovornica obdolženega v pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje iz spisa izločiti listine in sicer izjavi prič K. in S., ki sta jih podala pred tujimi carinskimi organi, zato, ker pred tem nista bila zaslišana pred sodiščem, in sta njuni izjavi tako bili pridobljeni brez ustreznih pravnih poukov. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornica meri na kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar ne more biti uspešna. Enako kršitev je uveljavljal že zagovornik obdolženega F.B., zato se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev, ki jo je podalo v točki 16 sodbe.

26. Zagovornici in zagovornik pa uveljavljajo tudi pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar ne morejo biti uspešni. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovore obdolžencev je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa obdolžence utemeljeno spoznalo za krive očitanih kaznivih dejanj. Takšno svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornic in zagovornika dodaja:

27. Bistvo pritožb: zagovornice obdolženega B.K. je v graji ugotovitev izvedenke dr. I.L., sodišče bi moralo ugotoviti višino koristi za vsako posamezno davčno obveznost, iz mnenja ni razvidno katere predpise je izvedenka uporabila, kakor tudi ne za kakšno uporabo je bil namenjen energent in v sklicevanju na zavrnjen predlog po postavitvi novega izvedenca, niso razčiščeni dvigi posameznih zneskov denarja pri bankah, obdolžencu pa ni dokazan subjektivni znak očitanega mu kaznivega dejanja, pri hišni preiskavi pa obdolžencu tudi ni bila zasežena nobena dokumentacija; zagovornik obdolženega F.B. je v navedbi, da je obdolženi pridobival voznike zase in ne za obdolženega K. ter mu zato ni pomagal pri utaji davkov, z obdolženim K. se obdolženi B. nikoli ni srečal in sodeloval in je naftne derivate kupoval od družb K. k.d. in B. in drugi k.d., prav tako pa ne soglaša z izvedenskim mnenjem dr. I.L. in se zavzema za pritegnitev novega izvedenca, saj so računi za dobavo naftnih derivatov bili izstavljeni na hrvaške firme, zato je davčna obveznost nastala na ozemlju Hrvaške, obdolžencu pa prav tako ni dokazan naklep, da je pri kaznivem dejanju pomagal obdolženemu K.; zagovornica obdolženega R.N. navaja, da ni dokazov o dvigih denarja in da sodišče ne bi smelo slediti ugotovitvam Urada, sklicuje se na izpovedbi prič K. in S. ter trdi, da ni dokazov, da je obdolženi N. organiziral prodajo naftnih derivatov v Slovenijo in da se je gotovina porabila za nabavo novih derivatov, sklicuje pa se tudi na zavrnjene dokaze po zaslišanju predlaganih prič, pri čemer tudi opozarja na pravnomočno zavrnilno sodbo glede očitka o ponarejanju dokumentov.

28. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Glede dokazov, ki jih je sodišče zavrnilo in na katere se v pritožbah sklicujejo zagovorniki, je potrebno povedati, da sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, glede katerih je obramba obstoj in njihovo pravno relevantnost utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Za dokaze, na katere se sklicujejo pritožbe in ki so bili zavrnjeni, je sodišče ocenilo, da ne gre za pravno relevantne dokaze in da njihova izvedba v ničemer ne bi privedla do drugačnega dejanskega stanja, kot ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Pravici obdolžencev do predlaganja dokazov stoji nasproti obveznost sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli in v napadeni sodbi navede ustrezne razloge, iz katerih ni ugodilo predlogom strank. To je sodišče prve stopnje tudi storilo, kot izhaja iz obrazložitve napadene sodbe. Izveden dokazni postopek je pokazal, da je Carinska uprava Republike Slovenije zasegla poslovno dokumentacijo, iz katere je razvidno, da je družba K. k.d. uvažala naftne derivate, ne da bi pri tem prijavljala obveznosti pristojnemu Carinskemu uradu v Ljubljani, ki so iz teh poslov nastali in sicer ni prijavila, da se ukvarja z uvozom naftnih derivatov iz druge države članice Evropske unije, kakor tudi ne, da jih daje v promet v Republiki Sloveniji. Navedeno namreč izhaja iz trošarinskih dokumentov, iz katerih je razvidno, da so bili naftni derivati namenjeni izključno za družbo K. k.d., katere direktor je bil obdolženi B.K. in je bil kot takšen dolžan po Zakonu o trošarinah tudi trošarinski zavezanec, izpolnjevati trošarinske obveznosti iz naslova obračuna in plačila trošarine, kar pa ni storil, s čemer se je izognil plačilu finančnih obveznosti. Kot direktor družbe tako ni prijavil vnosa energentov v Slovenijo, s čimer je onemogočil, da bi bile družbi finančne obveznosti iz tega obračunane in bi jih družba tudi morala plačati, saj je trošarinsko dovoljenje, ki ga je obdolženi K. posedoval, vsebovalo lažno navedbo, da ga je izdal Carinski urad RS družbi K. k.d. Da gre za ponarejeno trošarinsko dovoljenje potrjujejo tudi ugotovitve Generalnega carinskega urada, Sektorja za preiskovalne zadeve, iz katerega izhaja, da takšno dovoljenje s strani slovenske carinske službe nikdar ni bilo izdano, ugotovili pa so, da je bilo izdano za drugega trošarinskega prejemnika, v takšno dovoljenje pa je bila naknadno vpisana družba K. storitve, trgovina k.d, ki se je s tako ponarejenim dovoljenem pri nemških dobaviteljih izkazovala za pooblaščenega prejemnika v Sloveniji. Trošarinski dokumenti za prejemnika K. storitve, trgovina k.d. pa tudi nikdar niso bili potrjeni s strani slovenske carine in družba K. k.d. tudi nikdar ni vložila obračuna in plačala trošarine za trošarinske izdelke. To vse navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, zato pritožba, ki te razloge pogreša ne more biti uspešna, saj je očitno, da ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej smeri, ki pravilno ugotavlja, na podlagi izvedenih dokazov, da je bilo navedeno dovoljenje ponarejeno. Takšno ponarejeno trošarinsko dovoljenje pa je bilo predloženo družbi M., kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Glede na navedeno je obdolženi K. dobro vedel, da njegova družba K. k.d. ni vpisana v register pooblaščenih trošarinskih prejemnikov in da nima odločbe pristojnega carinskega organa, pa je kljub temu posloval z nemško družbo M., od nje kupoval naftne derivate, ki jih je uvažal v Slovenijo, kjer jih je tudi prodajal. V obdobju, kot izhaja iz izreka napadene sodbe obdolženi tako ni prijavil niti ene izmed pošiljk naftnih derivatov, s tem pa se je izognil plačilu trošarine, kupci naftnih derivatov, pa so plačila izvajali na transakcijske račune družb K. k.d. in B. in drugi k.d. Prav ponarejeno trošarinsko dovoljenje pa kaže na to, da je obdolženi K. svojo dejavnost uvoza naftnih derivatov prikril, kar potrjuje tudi dokumentacija družbe M., ko sta se kot plačnici uvoženih naftnih derivatov pojavili družbi W. in T., obe iz Hrvaške, čeprav ti naftni derivati na Hrvaško nikoli niso bili odpeljani, niti prodani, obdolženi K. pa je z denarjem, ki ga je prejel od prodaje na območju Republike Slovenije, preko navedenih hrvaških družb, s katerima je bil povezan, saj je bil direktor družbe W. d.o.o. in družbe T. d.o.o., ki sploh nista bili vpisani v register gospodarskih družb, kot to izhaja iz prilog spisa „POPIS III“ list. št. 19 in 46, plačeval obveznosti do družbe M., s katero se je tudi dogovarjal o poslovanju z družbo K. k.d. Plačila dobavljenih naftnih derivatov pa so bila vselej opravljena vnaprej in v gotovini, kot je to razvidno iz obvestila Generalnega carinskega urada o zaključeni carinski preiskavi, ko je bila ugotovljena kršitev trošarinske zakonodaje pri vnosu energentov v Slovenijo iz Nemčije, višina neplačane trošarine in takse, kar je razvidno iz priloženih tabel, kjer so prikazani izračuni davkov za vsako dobavo, za vsak trošarinski dokument in sicer iz računov trošarine (prilogi A69 in A71 spisa). Kot izhaja iz ugotovitev Generalnega carinskega urada so bili ugotovljeni prevozi iz Nemčije, vključno z litražo in vrsto naftnih derivatov, številkami trošarinskih dokumentov z navedb posameznih prevoznikov, iz česar izhaja, da je šlo za skupno 293 trošarinskih dokumentov, za katere davki niso bili plačani, kot to sodišče prve stopnje navaja na list. št. 16 napadene sodbe. Iz dokumentacije, ki jo je posredovala skupaj z dopisom družba M., izhaja, da se je izvajal gotovinski način plačila in da je obdolženi K. obiskoval nemško družbo M. in da je bilo njegovo podjetje K. k.d. kupec naftnih derivatov. Da je obdolženi K. bil osebno v Nemčiji pri družbi M. pa potrjuje tudi okoliščina, da je družba naredila kopijo njegovega potnega lista, kakor tudi dopis, s katerim je predstavnike družbe M. obdolženi K. prosil za sestanek z navedbo, da mu gotovinsko plačilo več ne ustreza in bi se naj dogovorili o novem plačilu plačila preko TRR, kot to izhaja iz priloge spisa „POPIS III 1/2“ listina 35, Annex 5. Tako ni nobenega dvoma, da je bil obdolženi B.K. seznanjen o dolžnostih oziroma obveznostih iz naslova uvoza naftnih derivatov, kar izhaja tudi iz računov, ki sta jih družbam K. k.d. in B. k.d. izdajali kupcem, iz teh pa je izhajalo, da je v prodajno ceno všteta tudi trošarina, kar potrjuje tudi dokumentacija, ki je bila zasežena družbamV. d.o.o., T. d.o.o. in D. d.o.o., in B. in drugi k.d. Navedeno pa razen računov potrjujejo tudi izpovedbe predstavnikov navedenih družb oziroma delavcev v računovodstvih družb, kakor tudi iz izjav prevoznikov, ki so dostavljali naftne derivate iz Nemčije do skladišč. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi tudi pravilno ocenilo zgoraj navedeno dokumentacijo, kakor tudi izpovedbe prič M.V., F.J., T.T., S.U., S.P., V.S., V.P., T.B. Gre za zastopnike družb in prevoznike naftnih derivatov, ki so prevoze opravljale za družbo K. k.d., ki so skladno izpovedali, da so poslovno sodelovali z obdolženimi K., B. in N.em. Priči R.R. in njegov voznik S.Č. pa sta povedala, da ju je v posel z uvozom naftnih derivatov pritegnil obdolženi F.B., ki ju je tudi spremljal pri prvih prevozih v Nemčijo, s posredovanjem obdolženega B. pa je naftne derivate nekajkrat nabavila tudi družba I... d.o.o., o nabavi katerih so se pogovarjali tudi z obdolženim R. N. iz družbe B. k.d., kar je potrdila tudi priča B.B., kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje. Iz poslovne dokumentacije, ki je bila družbam zasežena, predvsem računov, prevoznih listov, izpisov iz TRR, potnih nalogov in analitičnih kartic, ki se nanašajo na kupoprodajo naftnih derivatov iz Nemčije v Slovenijo pa izhaja, da ima družba T. d.o.o. evidentiranih 29 računov družbe B. k.d., od tega je 17 računov podpisal obdolženi R. N., 3 račune je podpisal obdolženi B.K., R. N. pa je podpisal tudi predlog medsebojne kompenzacije med družbama T. d.o.o. in B. k.d., po katerih sta družbi kompenzirali račune po sistemu dobava goriva - prevozniške storitve. Iz telefonske komunikacije pa izhaja, da so vsi obdolženci bili v stikih s Smiljanom Pavunom, direktorjem družbe T. d.o.o., ki so z njim komunicirali večkrat. Iz izpisa sodnega registra izhaja, da sta družbo B. in drugi k.d. ustanovila S.V. in G. B., ki je bil tudi direktor družbe, prokurist družbe pa je bil obdolženi K.. S.V. pa je povedal, da je vse v zvezi z ustanovitvijo navedene družbe urejal obdolženi B.K., pooblaščenec za razpolaganje s sredstvi na TRR navedene družbe pa je bil tudi R. N. Obdolženi F.B.pa je bil edini družbenik in direktor družbe L.B. d.o.o. Na TRR navedenih družb je bilo izvršenih več transakcij in gotovinskih dvigov, ki izhajajo iz obvestila Urada RS za preprečevanje pranja denarja z dne 13. 6. 2005, in se nahajajo v prilogi A73. Do teh podatkov je Urad prišel na podlagi poizvedb o prometu in stanju na TRR družb, iz katerih so se dvigovala gotovinska sredstva. Po prejemu dokumentacije je Urad dokumentacijo analiziral in na podlagi tega podal poročilo o transakcijah izvršenih na TRR družb B. k.d., P. d.o.o.,M. d.o.o. in K. k.d. V tabelah je Urad navedel tudi podatke o osebah, ki so iz TRR navedenih družb dvigovale gotovino, kot to navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe na str. 30 in 31, ko sledi poročilu Urada, iz katerega tudi izhaja kakšni dvigi so bili opravljeni in se je izvajala identifikacija dvigov, ne samo pri vsaki posamični transakciji, ki je presegala 3 mio SIT, temveč tudi v primeru, ko je šlo za več med seboj povezanih transakcij, ki so skupno presegle vrednost 3 mio SIT. Na zahtevo Urada pa mora banka temu posredovati vso dokumentacijo, s katero je Urad tudi razpolagal, v njihovem poročilu pa sodišče prve stopnje ni zasledilo nepravilnosti ali nezakonitosti. Zato so vsi pomisleki pritožnikov v tej smeri, ki menijo, da ti podatki niso pravilni, neutemeljeni. Sicer pa sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženi F.B. v kritičnem času z družbo K. k.d. poslovno sodeloval kot prevzemnik naročila za prevoz naftnih derivatov iz Slovenije v Nemčijo, pa tudi kot preprodajalec naftnih derivatov in je kot tak sodeloval tudi z nemško družbo M., pridobival pa je tudi prevoznike in skrbel za koordinacijo pri dostavi naftnih derivatov v Slovenijo ter predajo le teh končnim kupcem. Pri tem pa je urejal dokumentacijo, dajal navodila v zvezi z primopredajo nakladalnih nalogov in trošarinskih dokumentov ter prejemal denarna sredstva na TRR svoje družbe L.B. d.o.o., kot to vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje in v nadaljevanju obrazlaga na list. št. od 19 do 23. Razen navedenega pa je potrebno opozoriti tudi na izpovedbo priče S.P., ki je povedal, da je v času, ko je carinski organ opravljal inšpekcijski nadzor obdolženi F.B. njemu prinesel na sedež družbe T. d.o.o. v podpis in žigosanje dokumente, ki naj bi jih potreboval za nemškega dobavitelja, in s katerimi bi izkazoval, da so bili naftni derivati dejansko pripeljani iz Nemčije v Slovenijo. Priča je odločno zanikala, da bi kakršnekoli dokumente podpisala, razen tega pa je tudi odločno zanikal, da bi družba T. d.o.o. razpolagala z žigom, s katerim je bilo potrjenih 24 potrdil, prav tako pa je priča R.R. povedal, da ni podpisal potrdil o prevozu na drugo območje Evropske skupnosti, prav tako pa njegov žig s.p. ni originalen, ampak sta njegov podpisa in žig ponarejena, kar vse navaja tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi. Prav tako sodišče prve stopnje v celoti soglaša z razlogi napadene sodbe glede vloge obdolženega R.N. pri storjenem kaznivem dejanju, ki je prav tako kot obdolženi B. organiziral prodajo uvoženih naftnih derivatov družbe K. k.d. v Slovenijo, pri družbi B. in drugi k.d. je bil pooblaščenec za dvig denarja in pri družbi M. d.o.o. skrbel za prenos denarja od prodaje naftnih derivatov iz TRR družbe B. in drugi k.d., odprt pri NLB d.d., na TRR družbe K. k.d., saj je opravljal gotovinske dvige denarja, ter ga delno nakazoval na TRR družbe M. d.o.o., ter ga nato prav tako dvigoval v gotovini, kot to pravilno navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe na list. št. od 37 do 40, na katere se v izogib ponavljanju v celoti sklicuje pritožbeno sodišče. Okoliščina na katero opozarja pritožba, da pri hišni preiskavi pri družbi K. k.d. in B. in drugi k.d. ni bila najdena poslovna dokumentacija, ne izključuje storitve obdolžencem očitanega kaznivega dejanja, saj pritožba prezre, da sta družbi izstavili in izročili račune družbam, v katerih so naftne derivate prodajali, saj so ti bili kupcem tudi zaseženi, dokumentacija, ki bi jo družbi morali evidentirati v svojih poslovnih knjigah, pa ni bila najdena. Res je, da sodišče prve stopnje zapiše, da sta to dokumentacijo obdolženi K. in N. uničila, kar ni predmet obravnavane zadeve, ne gre pa za odločilno okoliščino, ki bi kakorkoli vplivala na sicer pravilne zaključke sodišča prve stopnje o objektivnih in subjektivnem znaku obdolžencema očitanih kaznivih dejanj. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi tega, ker je bil obdolženi K. lastnik in direktor družbe K. k.d., organiziral pa je tudi ustanovitev družbe B. in drugi k.d., kot je to izpovedala priča S.V., pri čemer so pri obdolženem K.ju, ki je bil prokurist družbe B. in drugi k.d., bili najdeni bianco računi, žigi družbe B. in drugi k.d. in K. k.d., iz pisnega pooblastila direktorja družbe B. in drugi k.d. pa je razvidno, da je bil obdolženi R. N. pooblaščen tudi za podpisovanje računov družbe B. in drugi k.d. Vloga obdolženega F.B. pa je bila v tem, da se je dogovarjal s predstavniki nemškega dobavitelja M. za dobavo naftnih derivatov družbi K. k.d., pridobival prevoznike, ki so po njegovih navodilih opravljali prevoze naftnih derivatov za družbo K. k.d., razen tega pa je tudi preko svoje družbe L.B. d.o.o. opravljal prevoze naftnih derivatov iz Nemčije in jih dostavljal končnim kupcem v Sloveniji, prevoznikom pa je dajal tudi navodila glede primopredaje nakladalnih nalogov kakor tudi trošarinskih dokumentov, ki jih je prejel od obdolženega K. Obdolženi B. je nadalje pridobival tudi končne kupce, katerim je večino uvoženih naftnih derivatov prodal v imenu svoje družbe L.B. d.o.o., sredstva, ki jih je prejel na TRR navedene družbe, pa je nakazal na TRR družbe K. k.d. ter družbe B. in drugi k.d., deloma pa jih je tudi dvigoval v gotovini, ki jo je izročal družbi B. in drugi k.d. Pri tem pa tudi ni spregledati telefonske komunikacije obdolženega B., ki jo v razlogih napadene sodbe povzema sodišče prve stopnje in števila dvigov denarja iz TRR, ki jih je v kritičnem času izvršil obdolženi B., kot to izhaja iz ugotovitev Urada, iz katerega tudi izhajajo transakcije na TRR, ki jih je opravil obdolženi R. N., prav tako pa so razvidne transakcije tako v dobro kot v breme TRR družbe K. k.d. ter dvigi obdolženega B.K. iz TRR družbe B. in drugih k.d. Iz navedenih podatkov je razbrati, da je družba K. k.d., z družbami, ki so bile vpletene v trgovanje z naftnimi derivati, bilo opravljenih več transakcij in dvigov gotovine. Glede na ugotovitve Urada je šlo v obravnavanem primeru za uporabo večjega števila različnih družb in večjega števila bančnih računov, kar kaže na to, da se je na tak način poskušalo prikriti nelegalen izvor finančnih sredstev, pri čemer iz podatkov bank PBS d.d., KBM d.d. in K. s. d.d. izhaja, da je izvrševal dvige gotovine iz TRR družbe K. k.d. obdolženi B.K. Glede družbe B. in drugi k.d., ki je imela TRR odprt pri NLB d.d. pa iz knjigovodske kartice izhaja, da je dvige gotovine izvrševal obdolženi R. N., kar je bilo ugotovljeno glede na modus operandi poslovanja na drugih TRR, ki jih je obvladoval N., ki je bilo enako kot tisto, iz katerega je bilo neposredno razvidno, da ga je izvršil obdolženi N., kot to izhaja iz dokumentacije o izvršenih dvigih, ki se nahaja v prilogi C4 spisa. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je svojo dejavnost obdolženi B.K. poskušal prikriti tudi tako, da je kot plačnika uvoženih derivatov navajal družbi W. in T., hrvaški firmi, s katerimi je bil obdolženi povezan, naftni derivati pa na Hrvaško nikoli niso bili odpeljani niti prodani. Na podlagi navedenega sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da je obdolženi K. z denarjem, ki ga je prejel od prodaje naftnih derivatov na območju Slovenije plačeval svoje obveznosti do nemške družbe M., za nove nabave naftnih derivatov. Da je bil prav obdolženi K. ta, ki se je tudi dogovarjal z družbo M. za dobavo naftnih derivatov izhaja tako iz njegovega zagovora, kakor tudi iz izpovedb prič S. kot tudi iz dokumentacije, ki jo je posredovala družba M., iz katere izhaja, da je družba K. k.d. katere družbenik in direktor je bil obdolženi K., nabavljene naftne derivate plačevala z gotovino (priloga A71 spisa), kar sicer potrdi K. sam, potrdi pa tudi obdolženi F.B. Sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe razen prej navedenega podrobno povzema vlogo vseh treh obdolženih pri storitvi očitanih jim kaznivih dejanj, na podlagi česar tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da so obdolženi glede na organiziran način storitve očitanih kaznivih dejanj in njihovo velikopotezno vpletenost in sicer obdolženega B. pri dogovarjanju z družbo M. glede dobave naftnih derivatov za družbo K. k.d. pridobivanje prevoznikov, ki so po njegovih navodilih opravljali prevoze naftnih derivatov za družbo K. k.d., ki je tudi preko svoje družbe L.B. d.o.o. opravljal prevoze naftnih derivatov iz Nemčije in jih dostavljal končnim kupcev v Sloveniji, prevoznikom dajal navodila v zvezi z primopredajo nakladalnih nalogov in trošarinskih dokumentov, ki mu jih je izročil obdolženi K., pridobival je končne kupce, katerim je večino uvoženih derivatov prodal v imenu svoje družbe, denarna sredstva, ki jih je prejel na TRR svoje družbe L.B. d.o.o. pa nakazoval na TRR družbe K. k.d. in B. in drugi k.d., deloma pa dvigoval v gotovini. Obdolženi R. N. pa je pri družbi B. in drugi k.d. prav tako organiziral prodajo v Slovenijo uvoženih naftnih derivatov, ki jih je uvozila družba K. k.d., pri čemer je bil pooblaščenec za dvig denarja tako pri družbi B. in drugi k.d. kot pri družbiM. d.o.o. in je skrbel za prenos denarja od prodaje naftnih derivatov iz TRR družbe B. in drugi k.d. na TRR družbe K. k.d. in TRR družbe M. d.o.o., pri kateri je prav tako bil pooblaščenec za dvig sredstev, del denarja pa je tudi dvigoval v gotovini. Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da so obdolženi denar, ki so ga prejeli od prodaje uvoženih naftnih derivatov porabili za nabavo in uvoz novih pošiljk naftnih derivatov, saj družba K. k.d. ni imela ustreznih prostorov za skladiščenje naftnih derivatov. Izveden dokazni postopek pa je tudi brez vsakega dvoma potrdil vlogo obdolženega pri storjenem kaznivem dejanju, da je kot direktor in edini družbenik družbe K. k.d., zato, da se izogne finančnim obveznostim in sicer plačilu trošarine, ni prijavil okoliščin, ki vplivajo na ugotovitve teh obveznosti, katerih prijava je obvezna, saj Carinskemu uradu Ljubljana, ki je pristojen za nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem obveznosti trošarine za družbo K. k.d. na način, kot izhaja iz točk1/A in B izreka napadene sodbe, tako, da se je zaradi neprijavljenih uvoznih naftnih derivatov, ki družbi K. k.d., ki je bila njihov uvoznik in tudi zavezanec za plačilo finančnih obveznosti, niso bile obračunane in jih družba K. k.d. tudi ni plačala, s čemer je družbi dosegel veliko premoženjsko korist, več kot 2 mio EUR, kot to izhaja iz izreka napadene sodbe. Obdolžena F.B. in R. N. pa sta obdolženemu K. pri storitvi kaznivega dejanja pomagala na zgoraj naveden način, kot to vse pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje na list. št. 37. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno ocenilo ugotovitve izvedenke dr. I.L., katere verodostojnost izpodbijajo pritožbe. Izvedenka je podala podrobno izvedensko mnenje iz katerega izhaja tudi tabela, v kateri je povzela podatke, tako količino naftnih derivatov, ki jo je v kritičnem obdobju prejela družba K. k.d. od nemškega dobavitelja M. V tabeli je izvedenka navedla nakupe in prodaje naftnih derivatov ter ugotovila, da družba K. k.d. naftnih derivatov ni skladiščila, ob koncu obravnavanega obdobja pa tudi na zalogi niso imeli nobenih naftnih derivatov, zato je zaključila, da je bila prodana celotna nabavljena oziroma kupljena količina naftnih derivatov. V tabeli pa je izvedenka tudi navedla naftne derivate po posameznih vrstah in tudi izračunala njihovo povprečno prodajno ceno. Na osnovi dokumentov, ki se nahajajo v spisu je izvedenka tudi ugotovila za kakšno vrsto derivata je šlo, ter navedla vrednosti in izračune na osnovi količine cene za enoto pa je obračunala davek, ter ob upoštevanju izdanih računov, ki se nahajajo v spisu, sestavila tabelo iz katere izhaja, koliko davka bi moral obdolženi K. kot odgovorna oseba družbe K. k.d. in B. in drugi k.d. prijaviti na davčno upravo in ga tudi plačati za prodano količino naftnih derivatov za kritično obdobje. Ker izvedenka ni ugotovila, da bi ob koncu obravnavanega obdobja bili na zalogi naftni derivati, in ker ni obstajalo skladišče, kjer bi se lahko ti hranili, je zaključila, da je bila prodana vsa nabavljena količina naftnih derivatov. Iz ugotovitev izvedenke tudi izhaja, kako je izračunala DDV in kolikšna je bila cena za enoto obremenitve v kritičnem obdobju, tako za kurilno kot plinsko olje, kot to izhaja iz tabele, ki je sestavni del izvedenskega mnenja. Izvedenka je svoje mnenje tudi dopolnila, pri čemer so bili energenti razvrščeni pod tar. oznake D2, pri izračunu trošarine pa je bilo upoštevano, da gre za gorivo za ogrevanje. Zato pritožbe, ki grajajo ugotovitve izvedenke in skušajo prepričati, da je njeno mnenje pomanjkljivo, ker v mnenju ni navedlo tarifnih oznak energentov, ne morejo biti uspešne, saj so te oznake razvidne že iz trošarinskih dokumentov, ki jih je izvedenka kot takšne pri izračunu trošarine tudi uporabila. Zneski trošarine na 1000 l energenta pa so skladni z vsakokrat veljavno Uredbo o določitvi zneska trošarine za energente in električno energijo. Razen dopolnitve izvedenskega mnenja, ko je izvedenka tudi pisno odgovorila tako na vprašanja obrambe kot tožilstva, pa je izvedenka bila tudi zaslišana na glavni obravnavi, kjer je prav tako podajala odgovore na zastavljena vprašanja. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je izvedenka v zadostni meri pojasnila, na kateri podlagi so bili izračuni opravljeni in da je kot osnovo za obračun dajatev upoštevala trošarinske listine, ki se nahajajo v prilogi A spisa, in ki zajemajo podatke o pošiljatelju blaga, o prejemniku blaga, o prevozniku in o količini in vrsti blaga. Razen tega pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je že v trošarinskih dokumentih vpisana tarifna oznaka energenta in litraža, tako da je izvedenka pri izračunu trošarine izhajala iz namena uporabe, ki izhaja iz naziva energenta, ki je določena v carinski dokumentaciji. Ker družba K. k.d. v javno objavljeni bilanci stanja ni imela evidentiranih zalog, prav tako pa ni razpolagala s skladiščnimi prostori je izvedenka zaključila, da je bila celotna nabavljena količina derivatov tudi prodana. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v ugotovitve izvedenke tako glede količine nabavljenih derivatov in višini ugotovljene neplačane trošarine. Zato pritožbe, ki se z ugotovitvami izvedenke dr. I.L. ne strinjajo, s tem, da podajajo lastno oceno njenih ugotovitev, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne morejo biti uspešne. Glede odločilnih okoliščin in navedb v izvedenskih mnenjih, je izvedenka vztrajala ves čas kazenskega postopka in svoje ugotovitve glede odločilnih dejstev tudi ustrezno pojasnila, kot to pravilno zaključuje tudi sodišče prve stopnje v napadeni sodbi.

29. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po tem, ko je pravilno ocenilo, da so obdolženci izpolnili objektivne znake očitanih jim kaznivih dejanj, pravilno ugotovilo tudi njihovo krivdo, ko je zaključilo, da so obdolženi očitana jim kazniva dejanja storili z direktnim naklepom. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo na podlagi organiziranega načina same izvršitve, ki kaže na povezanost obdolženih B. in N. z obdolženim K., ki je bil uvoznik naftnih derivatov in tudi zavezanec za plačilo trošarine, pri čemer se je zavedal, da bi moral uvoz naftnih derivatov prijaviti zato, da bi bile družbi finančne obveznosti lahko obračunane in bi jih ta tudi plačala, pa ni prijavil nobene pošiljke naftnih derivatov, ki jih je družba nabavila pri nemški družbi M., s tem pa pridobil veliko premoženjsko korist in mu je tudi šlo, da takšno korist doseže. Sodišče prve stopnje pa tudi pravilno zaključuje, glede na izveden dokazni postopek, da sta obdolžena B. in N. vsekakor obdolženemu K. pri storitvi kaznivega dejanja pomagala na način, kot se jima očita in izhaja iz izreka napadene sodbe, vloge obdolženih pa sodišče prve stopnje podrobno navaja tudi v razlogih napadene sodbe, ki jo je potrebno gledati kot celoto in skupaj z navedbami sodišča prve stopnje o krivdi obdolžencev v točki 16 sodbe. Na podlagi tega pa je krivda obdolžencev v zadostni meri obrazložena, zato pritožbe, ki menijo, da obdolžencem krivda ni dokazana in da so razlogi o krivdi skopi, ne morejo biti uspešne, saj je potrebno razloge napadene sodbe tako glede subjektivnih kot objektivnih znakov obdolžencem očitanega kaznivega dejanja gledati kot celoto, kot že navedeno, ti razlogi pa so po oceni pritožbenega sodišča jasni in konkretni, iz njih pa v zadostni meri izhajajo tako objektivni kot subjektivni znaki obdolžencem očitanih kaznivih dejanj, ki jih tudi ostale pritožbene navedbe ne morejo omajati, še posebej zato, ker pritožniki v bistvu podajajo lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje ter ponavljajo zagovore obdolžencev, ki jim utemeljeno ni sledilo že sodišče prve stopnje.

30. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbe zagovornikov niti v preostalem ne navajajo nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o pritožbah zagovornikov odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

31. Zagovorniki, ki se pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov torej tudi zoper odločbo o izrečenih kazenskih sankcijah, ne da bi v pritožbah navajali razloge v tej smeri, je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge in pritožbo okrožne državne tožilke, ki se pritožuje na višino izrečenih kazni, napadeno sodbo glede njene odločbe o kazenskih sankcijah preizkusilo v skladu s členom 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da ni nobenih razlogov za spremembo izrečenih kazenskih sankcij, niti obdolžencem v škodo, za kar se sicer zavzema tožilska pritožba, niti obdolžencem v korist. Pritožbeno sodišče je sicer obdolžencem očitana dejanja kvalificiralo po milejšem Kazenskem zakoniku (KZ 2004), po katerem je za obdolžencem očitano kaznivo dejanje iz člena 254/III-II KZ zagrožena kazen do osmih let zapora, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so obdolžencem izrečene zaporne kazni povsem primerne in da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in višine kazni, tako obteževalne kot olajševalne in sicer odmaknjenost dejanja in dejstvo, da je v ravnanju obdolženih F.B. in R.N. šlo za pomoč. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo prav kazen, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje tako vplivala na obdolžence, da ti ne bodo več ponavljali tovrstnih kaznivih dejanj. Zato tožilska, ki se zavzema za izrek višjih zapornih kazni ne more biti uspešna, saj okoliščine na katere se v pritožbi sklicuje, ne narekujejo zvišanje zapornih kazni, tudi zaradi odmaknjenosti dejanj, čemur je sodišče prve stopnje dalo ustrezno težo. 32. Skladno z določilom člena 386 ZKP je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v odločbi o odvzemu premoženjske koristi. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je obdolženemu B.K. odvzelo premoženjsko korist v višini 2,505.968,62 EUR, saj je to korist, je bila pridobljena s kaznivimi dejanjem opisanim pod točko 1/A in B. 33. Glede ostalih pritožbenih navedb zagovornikov do katerih se pritožbeno sodišče ni posebej opredelilo, zato ker je nanje bodisi odgovorilo že sodišče prve stopnje, ali pa niso odločilnega pomena za obravnavano zadevo. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe, razen ugotovljene kršitve Kazenskega zakona, drugih kršitev skladno z določilom člena 383 ZKP, ni ugotovilo, je v obravnavani zadevi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

34. Ker je bilo z odločbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist (milejša kvalifikacija kaznivega dejanja), se stroški pritožbenega postopka in sicer povprečnina, obdolžencem ne določi. Stroški in nagrada zagovornikov, ki so bili obdolžencem postavljeni po uradni dolžnosti pa se skladno z določilom člena 97/I ZKP izplačajo iz proračunskih sredstev.