Jedro

Pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti, da je bil že zaslišan, je izpolnjen, če je bil obdolženec zaslišan na način kot ga ZKP predvideva za zaslišanje obdolženca, prejšnje zaslišanje se mora nanašati na isti predmet obtožbe in ni pomembno, v kateri fazi postopka je bil zaslišan.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Gornji Radgoni je s sodbo z dne 8. 10. 2009 spoznalo obdolžene J. M., A. M., B. P. in L. H. za krive storitve nadaljevanega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko I izreka sodbe) in kaznivega dejanja nasilništva po drugem in prvem odstavku 296. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko III izreka), obdolženega B. P. pa tudi kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 (dejanje je opisano pod točko II izreka) ter jim izreklo: obdolženemu J. M. enotno kazen 4 (štiri) mesece zapora, obdolženemu A. M. enotno kazen 4 (štiri) mesece zapora in obdolženemu B. P. enotno kazen 7 (sedem) mesecev zapora, vsem trem pa tudi vsakemu denarno kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov. Obdolženemu L. H. je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo enotno kazen 3 (treh) mesecev zapora s preizkusno dobo 2 (dveh) let in denarno kazen 30 (trideset) dnevnih zneskov. Obdolžence je oprostilo plačila stroškov postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 7. 9. 2010 ugodilo pritožbi obdolženega L. H. in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo kaznivih dejanj poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in nasilništva po drugem odstavku 296. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 ter odločilo, da stroški tega dela postopka obremenjujejo proračun; pritožbe obdolženih J. M., A. M. in zagovornika obdolženega B. P. pa zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obdolžence je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, obdolženima A. M. in B. P. pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega A. M. dne 21. 1. 2011 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti (ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 27. 11. 2011), kot navajajo, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona (slednje kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizirajo). Vrhovnemu sodišču so predlagali, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitanih dejanj, podrejeno pa sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 10. 1. 2012, meni, da je zahteva utemeljena. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi vabilo na glavno obravnavo vsebovalo tudi ustrezen pravni pouk obdolžencu, ki takrat ni imel zagovornika, v zapisniku z glavne obravnave in v sodbi sodišča prve stopnje pa niso navedeni konkretni razlogi, ki bi utemeljevali, zakaj navzočnost obdolženca na glavni obravnavi ni nujna, zato meni, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Z odgovorom državne tožilke so bili obsojenec dne 18. 1. 2012 in zagovorniki dne 17. 1. 2012 seznanjeni.

B.

4. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti neutemeljeno uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da sodišče prve stopnje, ki je obsojencu sodilo v nenavzočnosti, v sodbi ni utemeljilo svojega mnenja, da zaslišanje obdolženca ni bilo potrebno.

5. Navedbam zagovornikov v zahtevi, da je „sodišče prve stopnje v obrazložitvi zapisalo, da obdolženca ni zaslišalo, saj njegovo zaslišanje ni bilo nujno, v nadaljevanju pa tega svojega mnenja ni pojasnilo oziroma utemeljilo“, Vrhovno sodišče ne more pritrditi. Ugotavlja pa, da so te navedbe tudi v nasprotju z navedbami v prvem odstavku obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi dne 8. 10. 2009 ugotovilo, da je bil obsojeni A. M. na glavno obravnavo dne 8. 10. 2009 v redu povabljen, vendar na glavno obravnavo ni pristopil, svojega izostanka pa tudi ni opravičil. Ob oceni zahtevnosti dokaznega položaja v tej zadevi je sodišče ocenilo, da obsojenčeva navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna, ker je bil obsojenec pred tem že zaslišan, in presodilo, da so zato izpolnjeni zakonski pogoji iz prvega odstavka 442. člena ZKP za sojenje v nenavzočnosti obdolženca, kar je v razlogih sodbe tudi obrazložilo. Pogoj za sojenje v obdolženčevi nenavzočnosti iz prvega odstavka 442. člena ZKP, da je bil že zaslišan, je izpolnjen, če je bil obdolženec zaslišan na način kot ga ZKP predvideva za zaslišanje obdolženca, prejšnje zaslišanje pa se mora nanašati na isti predmet obtožbe in ni pomembno, v kateri fazi postopka je bil zaslišan. Oceno, ali je obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi nujna ali ne, sodišče napravi glede na dejansko stanje razčiščeno do tega trenutka in le če šteje, da je zaslišanje obdolženca potrebno, bo obravnavo preložilo in na naslednji narok obdolženca prisilno privedlo oziroma uporabilo ustrezen ukrep za zagotovitev njegove navzočnosti na glavni obravnavi. Takšno presojo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi storilo in zaključilo, da navzočnost obsojenca ni bila nujna, zagovorniki pa v zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ne navajajo ničesar določnega, kar bi v nasprotju s takšno presojo sodišča zahtevalo obsojenčevo navzočnost na glavni obravnavi.

6. Zagovorniki v zahtevi kršitev pravice obrambe uveljavljajo z navedbami, da obdolženec ni imel možnosti izpodbijati izjav obremenilnih prič, ker ni bil vabljen na za dne 20. 4. 2009 razpisano zaslišanje zanj desetih obremenilnih prič v okviru posameznih preiskovalnih dejanj, medtem ko se je udeležil naroka 29. 4. 2009, na katerem je bil zaslišan kot obdolženec, zaslišani pa sta bili tudi priči D. C. in D. S. Te navedbe v zahtevi je Vrhovno sodišče štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v zvezi s 3. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ki po presoji Vrhovnega sodišča ni podana. Iz podatkov spisa je razvidno, da je bilo obsojencu dne 8. 4. 2009 vročeno vabilo na zaslišanje dne 20. 4. 2009 ob 11.15 uri in skupaj z vabilom tudi drugopis zahteve državnega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj z dne 1. 4. 2009. Obsojenec se vabilu na zaslišanje dne 20. 4. 2009 ni odzval, v nadaljevanju naroka dne 20. 4. 2009 pa je sodišče v času od 12. do 14.15 ure zaslišalo priče F. K., D. K., D. P., D. S., Z. M., R. B., B. Ž., T. I., R. G., T. V. in L. K. Na narok za zaslišanje dne 29. 4. 2009 je bil obsojenec prisilno priveden, po naroku o njegovem zaslišanju pa je sodišče v nadaljevanju istega dne zaslišalo priče S., C. in K. Dne 22. 9. 2009 je bila obsojencu, skupaj z obtožnim predlogom državnega tožilca Kt 52/2009 z dne 18. 5. 2009, vročeno vabilo na glavno obravnavo dne 8. 10. 2009. Te glavne obravnave se obdolženec ni udeležil, svojega izostanka predhodno ni opravičil, in jo je sodišče skladno z določbo prvega odstavka 442. člena ZKP opravilo v njegovi nenavzočnosti. Obsojenec se je s svojo neudeležbo na glavni obravnavi sam odrekel pravici do aktivne obrambe oziroma pravicam, ki bi jih lahko uveljavljal (vključno z dopolnitvijo zagovora in z izpodbijanjem izjav obremenilnih prič, kar v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljajo zagovorniki), če bi bil na njen navzoč.(1)

7. Neutemeljeno zagovorniki kršitev pravic obrambe v zahtevi uveljavljajo tudi z navedbami, da je državni tožilec na glavni obravnavi 8. 10. 2009 (opravljeni v nenavzočnosti obsojenca), spremenil obtožni predlog, zato bi obsojencu morala biti omogočena obramba. Vrhovno sodišče ugotavlja, da se sprememba obtožnega predloga na glavni obravnavi sploh ni nanašala na obsojenega A. M. (temveč na njegovega brata soobsojenega J. M.) ter da se obtožbeni očitek obsojenemu A. M., opisan v zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, ki je bila obsojencu vročena 8. 4. 2009 (o čemer je obsojenec dne 29. 4. 2009 tudi podal zagovor) in obtožbenim očitkom v obtožnem predlogu, ki mu je bil vročen dne 22. 9. 2009, ni v ničemer spremenil. Obdolženčeva navzočnost na glavni obravnavi v primeru spremembe obtožbe bo praviloma nujna takrat, kadar se sprememba nanaša na katerega od zakonskih znakov kaznivega dejanja ali druge okoliščine, ki so z njim v neposredni zvezi. V teh primerih je treba dati obdolžencu možnost, da se o tako spremenjeni obtožbi izjavi in da navaja dejstva ter predlaga dokaze, ki so mu v korist in zato brez njegove navzočnosti ni mogoče opraviti glavne obravnave.(2) Vendar pa v obravnavanem primeru sprememba obtožbe na glavni obravnavi ni v ničemer vplivala na procesni položaj obsojenega A. M., saj se je nanašala na soobdolženega. Zato tudi iz tega razloga ni mogoče trditi, da bi bila navzočnost obsojenca zaradi spremembe obtožnega predloga na glavni obravnavi nujna.

8. Težišče navedb zagovornikov v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko izpostavljajo, da bi lahko sodišče prve stopnje prisililo obdolženca k udeležbi na glavni obravnavi in da se sodišče ne bi smelo zadovoljiti s tem, da je bil zaslišan v okviru preiskovalnih dejanj, da mu ni bila dana možnost osebno predstaviti svoje verzije dogajanja sodišču prve stopnje, slednjemu pa neposredno se seznaniti z njegovimi argumenti in oceniti kredibilnost obdolženca in njegovega zagovornika, česar nikakor ni mogoče nadomestiti z zaslišanjem obdolženca pred drugim sodnikom v okviru posameznih preiskovalnih dejanj pred vložitvijo obtožnega predloga, ter da bi moralo sodišče po načelu iskanja materialne resnice in ob upoštevanju zagotavljanja dokazov v korist obdolženca, zagotoviti udeležbo obdolženca tudi na glavni obravnavi, predstavlja nestrinjanje zagovornikov s presojo sodišča prve stopnje, da so bili na glavni obravnavi dne 8. 10. 2009 izpolnjeni pogoji za sojenje obdolžencu v nenavzočnosti po prvem odstavku 442. člena ZKP, s čimer pa ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč v tem delu uveljavljajo zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je zahteva uveljavljala, jo je kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso. Sodno takso, kot strošek postopka, nastal s tem izrednim pravnim sredstvom, bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 101/2001 z dne 19. 2. 2004, I Ips 513/2008 z dne 28. 2. 2009, I Ips 226/2009 z dne 28. 1. 2010. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 273/2004 z dne 2. 12. 2004.