Jedro

Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen le, kadar nastopata v isti zadevi isti stranki in je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Ker je bila v stečajnem postopku kot navadna terjatev priznana terjatev tožnice s strani druge družbe (in ne toženke v tem postopku), očitek kršitve "res iudicata" ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka tožnici plačati 120.963,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor toženke, da obstaja njena terjatev do toženke (pravilno tožnice) v višini 111.144,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in terjatev v višini 112.556,40 EUR (II. točka izreka). Toženki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožnice v višini 4.811,40 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila pritožbo toženka in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje oziroma da tožbo zavrže. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne in ji naloži v plačilo priglašene stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je tožnica kot podizvajalka družbe K. d. d., zahtevala neposredno plačilo za opravljeno delo od toženke (naročnika), na podlagi 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ), in sicer dveh začasnih situacij (v višini 112.221,68 EUR in 7.950,73 EUR) ter računa št. 086/11 (v znesku 790,66 EUR).

6. Pritožba utemeljeno opozarja, da je bila vtoževana terjatev tožnice v stečajnem postopku zoper podjemnika (družbo K. d. d.) priznana kot navadna in ne kot pogojna terjatev. Vendar pa je ugovor pravnomočno razsojene stvari utemeljen le, kadar nastopata v isti zadevi isti stranki in je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevkov. Ker je bila v stečajnem postopku kot navadna terjatev priznana terjatev tožnice s strani družbe K. d. d. (in ne toženke v tem postopku), očitek kršitve 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni utemeljen. Prav tako pritožba ne more uspeti s trditvami, da tožnica nima več pravnega interesa, ker je bila terjatev, ki jo vtožuje v konkretnem postopku zoper naročnika, priznana v stečajnem postopku zoper izvajalca. Poplačila v stečajnem postopku tožnica še ni dosegla, tudi sicer pa se v stečajnem postopku praviloma doseže zgolj sorazmerno poplačilo terjatev upnikov. Tako je pravni interes tožnice za dosego celotnega poplačila oziroma za tožbeni zahtevek v tej pravdi zoper toženko, kljub priznanju terjatve v stečajnem postopku družbe K. d. d., nedvomno podan.

7. Bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predstavljata kršitvi, ki se nanašata na odločilne razloge sodbe oziroma odločilna dejstva (nasprotje med temi dejstvi), ne pa na napake, pomanjkljivosti oziroma nasprotja, ki sama po sebi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe v celoti. Ker pomoten zapis sodišča prve stopnje, da je bila vtoževana terjatev tožnice priznana pod odložnim pogojem (namesto pravilno kot navadna terjatev), na pravilnost sodbe ni mogel vplivati, pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Dejstvo, ali je bila vtoževana terjatev tožnice priznana pod odložnim pogojem ali kot navadna terjatev, za odločitev v sporu namreč ni relevantno.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so podane vse predpostavke za neposreden zahtevek podizvajalca (tožnice) do naročnika (toženke), in sicer: 1. obstoječa in dospela podjemnikova terjatev za plačilo posla, ki ga je opravil podizvajalec in 2. pripoznana podizvajalčeva terjatev v razmerju med podjemnikom in podizvajalcem. Neresničen je pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do vseh pogojev za utemeljenost zahtevka na podlagi 631. člena OZ. Obstoj dospele terjatve podjemnika za posel, opravljen s strani tožnice (podizvajalca), je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo z vsebino asignacijske pogodbe (A8), s katero je podjemnik (K. d. d.) kot dolžnik tožnice, v zvezi z računi, izdanimi po podizvajalski pogodbi, pooblastil svojega dolžnika (toženko), da nakaže obveznost iz naslova opravljenih del na projektu „Dokončanje objekta K.“ (obračunanih v 10. začasni situaciji) v višini 90.000,00 EUR, tožnici. Navedeno dokazuje pripoznavo tožničine terjatve po podizvajalski pogodbi (tako s strani toženke kot tudi s strani podjemnika) kakor tudi odprt dolg K. d. d. oziroma toženke za dela, ki jih je izvedla tožnica. Navedeno potrjuje tudi Zapisnik z dne 26. 4. 2012 (A15), v katerem je navedeno, da se asignacijsko plača tožnici znesek 90.000,00 EUR brez DDV (20. točka zapisnika). Glede na zapis 20. točke, da toženka del obveznosti plača tožnici, je torej jasno, da so predmet končnega obračuna dela, ki jih je opravila tožnica in katera je toženka s podpisom zapisnika potrdila. Z opozarjanjem na 3. točko zapisnika, kjer je navedeno, da so predmet končnega obračuna dela po Gradbeni pogodbi (ne dela po podizvajalski pogodbi), pritožba ne more uspeti. Neutemeljene so torej navedbe pritožbe, da toženka ni pripoznala situacij in računa, saj je podjemnikovo (in tožničino) terjatev pripoznala s podpisom Zapisnika in asignacijske pogodbe.

9. Neresničen je nadalje očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi ga sodišče prve stopnje zagrešilo z zaključkom o nespornosti podjemnikove terjatve, saj navedenega prvostopenjsko sodišče v svoji obrazložitvi ni zapisalo. Je pa pravilno presodilo, da terjatev podjemnika obstoji, kar je mogoče razbrati tudi iz 20. točke Zapisnika, in sicer da je naročnica (toženka) takrat podjemniku dolgovala 1.195.033,62 EUR. Zavajajoče so pritožbene navedbe, da je zapisnik pogojeval plačilo obveznosti naročnika z dosego uporabnega dovoljenja. Zapisnik tovrstnega pogoja zapadlosti terjatve naročnika ne vsebuje, takšnega pogoja tudi ni mogoče razbrati iz 18. točke, kot to zatrjuje pritožba. Zato pritožbene navedbe o spornosti podjemnikove terjatve v razmerju do naročnika oziroma o zamudi podjemnika zaradi neizdaje uporabnega dovoljenja ne zdržijo resne presoje. Pritožba s ponavljanjem trditev, da terjatev zoper podjemnika ne obstoji, ker je v stečajnem postopku zoper podjemnika toženka prijavila svojo terjatev za škodo zaradi zamude z izdajo uporabnega dovoljenja, ne more uspeti. Na obstoj terjatve nenazadnje kaže tudi opomin, ki ga je priložila toženka sama in iz katerega izhaja, da ima toženka do podjemnika odprt dolg v višini 172.035,04 EUR (B2).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan tudi drugi pogoj za utemeljenost zahtevka na podlagi 631. člena OZ – pripoznava tožničine terjatve s strani podjemnika. Navedeno izhaja tako iz sklenjene asignacije kakor tudi iz potrditve obeh začasnih situacij toženke s strani podjemnika, predvsem pa pripoznavo terjatve s strani podjemnika potrjuje dejstvo, da je bila v stečajnem postopku podjemnika (K. d. d.) priznana terjatev tožnice v višini 131.450,69 EUR (priznana terjatev iz naslova 1. začasne situacije št. 146/1, 2. začasne situacije št. 160/10 in računa št. 86/2011). Ne držijo torej pritožbene navedbe, da podjemnik ni pripoznal terjatve tožnice.

11. Upoštevaje dejstvo, da so bile začasne situacije in račun pripoznane s strani podjemnika, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da toženka ni obrazloženo prerekala fakturam po višini. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da iz začasnih situacij ni razvidno, katero delo je bilo opravljeno oziroma da je kvečejmu priznana terjatev v višini 90.000,00 EUR (kolikor znaša asignacija), ne zadošča za konkretizirano nasprotovanje višini tožbenega zahtevku tožnice glede na dejstvo, da so bile situacije in račun izrecno priznane s strani podjemnika (K. d. d.) v vtoževani višini.

12. Toženka z navedbami, da s tožnico ni bila v neposrednem obligacijskem razmerju, ne more uspeti, saj zahtevek tožnice temelji na določilu 631. člena OZ, ki ne zahteva neposrednega pogodbenega razmerja med podizvajalcem in naročnikom. S sklicevanjem na asignacijsko pogodbo je tožnica zgolj dokazovala obstoj in dospelost podjemnikove terjatve. Ker je tožnica zahtevala plačilo na podlagi 631. člena OZ (in ne na podlagi asignacijske pogodbe), pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sklenjeno asignacijsko pogodbo niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče skladno s 360. členom ZPP ni opredeljevalo do navedb glede ničnosti oziroma veljavnosti asignacijske pogodbe, nezapadlosti terjatve po asignacijski pogodbi in zastaranja terjatve iz naslova asignacijske pogodbe.

13. Glede na navedeno pritožba toženke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške. Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, pa ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča in stroškovno ni bil potreben, zato mora tudi toženka sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).