Jedro

Upnik, čigar pravnomočni naslov se glasi na tujo valuto, lahko že v predlogu za izvršbo ali pa kasneje pri samem opravljanju izvršbe predlaga, naj se izvršba opravi v tolarski protivrednosti. V tem primeru ne gre za spremembo predloga za izvršbo, saj gre za isto terjatev, katere vrednost je izražena v različnih denarnih valutah.

Upnik mora v izvršilnem postopku priti do poplačila celotne s pravnomočnim izvršilnim naslovom prisojene terjatve tudi, če se terjatev glasi na tujo valuto, izvršba pa se opravlja na domačo valuto (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 31.3.1981).

V tem primeru je treba za določitev tolarske protivrednosti v tuji valuti izražene terjatve upoštevati tečaj veljaven na dan izvršitve sklepa o izvršbi, razen če upnik sam predlaga uporabo tečaja, ki je za dolžnika ugodnejši.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor dolžnice z dne 27.6.2003 zavrne in da se nadaljnji izvršilni stroški upnika odmerijo na 39.600,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pritožila dolžnica. V pritožbi navaja, da izvršilni naslov ni bil nikoli pravnomočen, saj je zoper njega podala pravočasen ugovor dne 19.7.2001. Odgovora na ta ugovor ni nikoli prejela, saj Okrožno sodišče v Ljubljani o njem ni nikoli odločilo.

Zaradi tega ta sklep tudi ni mogel postati pravnomočen že dne

31.8.2001, niti ni moglo biti o njenem ugovoru odločeno 26.2.2001, saj je to še preden je bil vložen. Sodišče prve stopnje bi moralo zato sklep o izvršbi razveljaviti in zavrniti upnikov predlog za izvršbo, saj izvršilni naslov ni pravnomočen. Meni tudi, da je njen ugovor obrazložen in utemeljen. Med izvršilnim naslovom in izvršilnim predlogom ni skladnosti, saj iz izvršilnega naslova izhaja, da naj bi dolgovala glavnico v višini 5210 DEM v protivrednosti hrvaških kun po prodajnem tečaju NHB na dan plačila, v samem izreku sklepa o izvršbi pa se izterjuje glavnica v višini 5210 DEM v protivrednosti slovenskih tolarjev po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Meni, da upnik sam ne more spreminjati izvršilnega naslova, saj v samem izvršilnem naslovu ni nikjer omenjeno, da bi se glavnica kakorkoli spremenila iz hrvaških kun v slovenske tolarje in sodišče prve stopnje zato ne bi smelo dovoliti izvršbe. Pritožuje se tudi glede nadaljnjih izvršilnih stroškov. Ker je upnik s pripravljalno vlogo poleg odgovora na ugovor, podal še odgovore na ugovor tretjih, skupno kar štiri odgovore, meni, da ni dolžna nositi vseh upnikovih stroškov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in postopek ustavi oziroma da napadeni sklep razveljavi in vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izvršilni naslov, to je sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R /2001 z dne 29.6.2001 o priznanju pravne veljavnosti sodbe Občinskega sodišča v Zagrebu, Republika Hrvaška, opr. št. XXIX-P-7102/97 z dne 13.10.1999, pravnomočen. Iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. I R /2001 izhaja, da je dolžnica zoper ta sklep res vložila ugovor, vendar pa je bil njen ugovor s sklepom z dne 26.2.2002 zavrnjen. Ta sklep sta tako dolžnica sama kot tudi njen pooblaščenec prejela dne 4.3.2002, s tem sklep je postal pravnomočen, saj zoper ta sklep dolžnica ni vložila pritožbe.

Prvostopenjsko sodišče je pri tem v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pomotoma zapisalo, da je bil sklep o ugovoru v postopku opr. št. I R /2991 izdan dne 26.2.2001, namesto dne 26.2.2002, kot to izhaja iz uvoda tega sklepa, vendar pa takšna pomota ne vpliva na ugotovitev, da je izvršilni naslov postal pravnomočen. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da niso podani dolžničini ugovorni razlogi iz 2. in 3. točke 1. odst. 55. člena ZIZ (Zakon o izvršbi in zavarovanju, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 40/2004).

Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da ni skladnosti med izvršilnim naslovom in izvršilnim predlogom, ker iz izvršilnega naslova izhaja, da dolžnica dolguje glavnico v višini 5210 DEM v protivrednosti hrvaških kun po prodajnem tečaju NHB na dan plačila, v samem izreku sklepa o izvršbi pa se izterjuje glavnica v višini 5210 DEM v protivrednosti slovenskih tolarjev po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila. Upnik, čigar pravnomočni naslov se glasi na tujo valuto, lahko namreč že v predlogu za izvršbo ali pa kasneje pri samem opravljanju izvršbe predlaga, naj se izvršba opravi v tolarski protivrednosti. V tem primeru ne gre za spremembo predloga za izvršbo, saj gre za isto terjatev, katere vrednost je izražena v različnih denarnih valutah. Upnik mora v izvršilnem postopku priti do poplačila celotne s pravnomočnim izvršilnim naslovom prisojene terjatve tudi, če se terjatev glasi na tujo valuto, izvršba pa se opravlja na domačo valuto (načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 31.3.1981). V tem primeru je treba za določitev tolarske protivrednosti v tuji valuti izražene terjatve upoštevati tečaj veljaven na dan izvršitve sklepa o izvršbi, razen če upnik sam predlaga uporabo tečaja, ki je za dolžnika ugodnejši. Glede na spremembo zakonske ureditve na področju izvršilnega prava to stališče ni zavezujoče, je pa po oceni višjega sodišča še vedno strokovno pravilno. Pritožbene navedbe o tem, da sodišče prve stopnje ne bi smelo za izterjavo upnikove terjatve izražene v tuji valuti, dovoliti izterjavo te terjatve v protivrednosti slovenskih tolarjev, ker to ne izhaja iz izvršilnega naslova, glede na navedeno niso utemeljene.

Dolžnica tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o nadaljnjih stroških izvršilnega postopka, ki predstavljajo upnikove stroške sestave odgovora na ugovor z dne 22.9.2003. Upnik je v vlogi z dne 22.9.2003 poleg odgovora na dolžničin ugovor zoper sklep o izvršbi podal tudi odgovore na ugovore tretjih. Vendar pa zaradi tega dolžnica ni dolžna plačati upniku manj izvršilnih stroškov, saj bi bila dolžna povrniti upniku enake stroške odgovora na ugovor tudi v primeru, če bi upnik v navedeni vlogi podal le odgovor na njen ugovor zoper sklep o izvršbi.

Ker je pritožba neutemeljena in ker niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS št. 36/2004), je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo, sklep sodišča prve stopnje pa potrdilo.