Jedro

Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je oblikovalne in dajatvene narave. Z oblikovalnim zahtevkom mora prikrajšani nujni dedič zahtevati, da darilo nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža, z dajatvenim zahtevkom pa mora zahtevati vračilo darila v zapuščino, če zapuščinski postopek še teče, v nasprotnem se vrača neposredno upravičencu. Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da višino prikrajšanja (matematično zneskovni izračun) sodišče praviloma res ugotovi v pravdi, a ni izključeno, da se to ne bi moglo dokončno opraviti v še odprtem zapuščinskem postopku – da se torej v materialno pravnem pogledu glede na 28. člen ZD, upoštevajoč tudi 35. člen ZD, v zapuščinskem postopku ugotavlja vrednost čiste zapuščine in izračuna nujni delež ter posledično prikrajšanje.

Do vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža pride le v obsegu, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež. V primeru, da se zahteva vračanje več daril, je treba uporabiti 38. člen ZD, ki določa, da se darila vračajo začenši od zadnjega darila in nato dalje v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana, istočasno dana darila pa se vračajo sorazmerno.

Zapustnik ne zase ne za svojo ženo ni bil dolžan prispevati prvemu tožencu za preživljanje ničesar več, saj mu je za stroške preživljanja skladno s pogodbo dal nepremično premoženje. Zato je navedeni znesek pravilno ovrednoten kot darilo. Sodišče zapustniku ne odreka pravico do prostega razpolaganja z lastnimi sredstvi. Zapustnik je s tem sredstvi prosto razpolagal tako, da jih je podaril prvemu tožencu. Darilo pa zapade pod določila o prikrajšanju nujnega deleža v obsegu prikrajšanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Neodplačni prenosi zneskov: - v višini 15.000,00 EUR z dne 14. 8. 2008, - v višini 14.200,00 EUR z dne 14. 1. 2009, - v višini 15.000,00 EUR z dne 14. 1. 2009, ki so bili opravljeni v breme računa zapustnika pok. A. A. pri NLB, d. d., v korist in skladno z nalogom tožene stranke B. B. in v korist tožene stranke F. F. nimajo pravnega učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke C. C. in se v tem obsegu, v obrnjenem časovnem vrstnem redu kot so bili preneseni (najprej sorazmerno zneska 15.000,00 EUR in 14.200,00 EUR, prenesena 14. 1. 2009, in nato znesek 15.000,00 EUR, prenesen 14. 8. 2008) vrnejo v zapuščino po pok. A. A., roj. ..., nazadnje stanujočim na naslovu ..., umrlem ....

II. Vračilo daril v zapuščino se skladno s I. točko izreka te sodbe opravi z nakazilom na račun zapustnika pok. A. A. št. ..., odprt pri NLB, d. d., skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 5. 5. 2016 dalje do plačila, v roku petnajstih dni od poziva sodišča v zapuščinskem postopku, ki se vodi po zapustniku pri Okrajnem sodišču v Cerknici pod opr. št. ....“

III. V preostalem, to je v stroškovnem delu (III. točka izreka), se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Pravdni stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu zahtevku v celoti ugodilo, saj je ugotovilo, da gre pri vseh treh nakazilih za darila zapustnika tožencema v smislu 29. člena Zakona o dedovanju (ZD), torej da gre za neodplačna razpolaganja. Nadalje je ugotovilo, da zapuščinska masa po pokojniku ne zadošča, da bi tožnik kot zapustnikov sin dedoval nujni delež, zaradi česar je odločilo, da je treba vsa tri darila vrniti v zapuščinsko maso, tožencema pa naložilo, da tožniku plačata pravdne stroške v višini 3.626,90 EUR.

2. Toženca sodbo izpodbijata v celoti iz vseh treh razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in v obširni pritožbi navajata, da ne vsebuje ugotovitev o odločilnih dejstvih, kot je obračunska vrednost zapuščine, ki je osnova za izračun skupnega nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine, kar je predhodno vprašanje v pravdi za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža. Napačno je tožencema naloženo, da vrneta v zapuščino celotno vrednost daril, saj sodišče skupnega nujnega deleža, za katerega naj bi bil prikrajšan tožnik, ni ugotavljalo in se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče je ugodilo nesklepčnemu zahtevku, saj je vračanje daril v zapuščino možno samo v primeru prikrajšanja nujnega deleža in to v obsegu, kolikor je potrebno, da se dopolni nujni delež, darila pa se vračajo v obrnjenem vrstnem redu. Sodba razlogov o navedenih dejstvih nima in je tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti, sodišče pa je sodilo preko tožnikove trditvene podlage. Ker tožnik ni zatrjeval pravno relevantnih dejstev, je tožba nesklepčna in bi moralo sodišče njegov zahtevek zavrniti. Ne drži, da tožnik ne bi mogel podati pravno relevantnih dejstev in da v tej fazi postopka ne bi bilo mogoče določiti obračunske vrednosti zapuščine, saj je bilo na zapuščinski obravnavi ugotovljeno, da v zapuščino po pokojniku spadajo do smrti zapadli in neizplačani pokojninski prejemki pri ZPIZ v višini 570,67 EUR, drugega premoženja pa ni bilo. Nadalje je bilo ugotovljeno, da je v zapuščino priglašena terjatev NLB iz naslova negativnega stanja na zapustnikovem računu v višini 292,59 EUR s pripadki, prav tako morajo biti že znani stroški zapustnikovega pogreba. Sodišče prve stopnje je tudi povsem neutemeljeno štelo sporna nakazila za neodplačna razpolaganja, saj gre pri vseh treh nakazilih za odplačne pravne posle. Pri tem toženca ponavljata že navedeno v postopku pred sodiščem prve stopnje, da je bilo nakazilo 15.000,00 EUR z dne 14. 8. 2008 namenjeno vnuku J. J. Četudi je zapustnik prvotno mislil, da bi ta denar moral dobiti prvi toženec, si je po pogovoru z njim premislil. Ker vnuk J. J. ne bi prišel v poštev pri zakonitem dedovanju po zapustniku, nakazilo pa tudi ni bilo izvedeno v zadnjem letu zapustnikovega življenja, se ga pri obračunski vrednosti zapuščine ne sme upoštevati. Do nakazila 14.200,00 EUR prvemu tožencu je prišlo zaradi tega, ker je zapustnik želel po lastni želji prispevati oziroma pomagati pri svojem preživljanju. Dokazano je bilo, da so stroški zaradi preživljanja zapustnika in njegove žene nastali. Zato je nerazumno, da sodišče prve stopnje zapustniku odreka pravico do prostega razpolaganja z lastnimi denarnimi sredstvi, zgolj iz razloga, ker je na podlagi sklenjene izročilne pogodbe obstajala dolžnost preživljanja. Nakazilo v višini 15.000,00 EUR z dne 14. 1. 2009 je predstavljalo posojilo zapustnika drugi toženki, katera mu ga je v celoti vrnila. Nobeden od treh zneskov ne predstavlja darila, zato tožnik neutemeljeno zahteva njihovo vračilo v zapuščino. Toženca predlagata, da sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, tožniku pa naloži plačilo pritožbenih stroškov toženih strank.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da so pritožbene trditve glede nesklepčnosti tožbe neutemeljene, saj toženca evidentno spregledata, da je tožnik že v tožbi navajal, da je bila vrednost zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti enaka nič, da zapustnik ni naredil oporoke, ter da so pravdne stranke zapustnikovi otroci, sinova in hči, in kot taki edini dediči po zapustniku. Ker oporočnih razpolaganj zapustnika ni bilo, se z zmanjšanjem teh ne da pokriti nujnega deleža, in ker tudi zapuščinske mase ni, ne pride v poštev vračunanje daril dedičem. Tožnik je zatrjeval vsa potrebna relevantna dejstva za sklepčnost tožbe in opozarja, da toženca navedenih trditev nista prerekala. V konkretnem primeru je nesprejemljivo, da bi moralo sodišče v tem postopku kot predhodno vprašanje razrešiti vprašanje obračunske vrednosti zapuščine, saj je to primarna naloga zapuščinskega sodišča skladno z določili ZD. Tega tudi še ni mogoče napraviti, saj dolgovi zapustnika, stroški za popis in ocenitev zapuščine ter stroški za zapustnikov pogreb niso znani. Zato v tej fazi zapuščinskega postopka tudi ni mogoče opredeliti in določiti obračunske vrednosti zapuščine in njene čiste vrednosti, od slednje pa je odvisna velikost nujnega deleža. Podatki, ki sta jih toženca podala v pritožbi, so prepozni in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati, ker gre za navajanje novih dejstev. Sodišče je pravilno ugotovilo, da gre v vseh treh primerih za neodplačna razpolaganja, to je darila tožencema kot dedičema, in je pravilno odločilo, da jih je treba vrniti v zapuščino, zato predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožbene stroške pa naloži v plačilo tožencema skupaj z zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V postopku ni sporno, da je tožnik brat obeh tožencev, vsi trije pa so edini dediči po zapustniku, to je pok. A. A., rojenem ... in umrlem ... Ni sporno, da po zapustniku pred Okrajnim sodiščem v Cerknici poteka zapuščinski postopek pod opr. št. ... in da je bil s sklepom z dne 17. 7. 2014 prekinjen, tožnik kot njegov zakoniti dedič pa napoten, da vloži tožbo proti preostalima dedičema za vračilo daril v zapuščino. V postopku ni bilo prerekano, da je zapustnik že za časa življenja razpolagal s svojim premoženjem, tako da ob njegovi smrti zapuščinske mase ni bilo. Sporno med pravdnimi strankami je, ali je prišlo do prikrajšanja tožnikovega nujnega deleža, ter ali zapustnikovi prenosi zneska v višini 15.000,00 EUR dne 14. 8. 2008 vnuku J. J. in zneskov 14.200,00 EUR in 15.000,00 EUR oba dne 14. 1. 2009 tožencema predstavljajo darila tožencema kot zakonitima dedičema po zapustniku. Tekom postopka na prvi stopnji in v pritožbi toženca izpostavljata tudi vprašanje sklepčnosti tožbe, s katero tožnik zahteva vračilo daril v zapuščino.

O (ne)sklepčnosti tožbe

6. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o tožbenem zahtevku tožnika pravilno uporabilo pravno podlago 28., 29., 34. in 35. člena ZD. Iz tožnikovih zadostnih trditev je moč izračunati, da je nujni delež polovico zakonitega deleža, torej da znaša 1/6, kar sta toženca v odgovoru na tožbo navedla, tožnik pa tega ni prerekal. Prav ima pritožba, da tožnik ni podal izračuna po 28. členu ZD, torej kakšni sta čista zapuščina in obračunska vrednost zapuščine, koliko znaša skupni nujni delež in koliko je prikrajšan njegov nujni delež. Vendar po oceni pritožbenega sodišča tožba iz tega razloga ni nesklepčna. V postopku toženca nista prerekala tožnikove trditve, da zapuščinske mase po zapustniku ni. Navedbe o prejemku v višini 570,67 EUR in negativnem stanju v višini 292,59 EUR so pritožbene novote in zato neupoštevne.

7. Tožba za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža je oblikovalne in dajatvene narave.1 Z oblikovalnim zahtevkom mora prikrajšani nujni dedič zahtevati, da darilo nima učinka v obsegu, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža,2 z dajatvenim zahtevkom pa mora zahtevati vračilo darila v zapuščino, če zapuščinski postopek še teče, v nasprotnem se vrača neposredno upravičencu.3 Pritožbeno sodišče nadalje pojasnjuje, da višino prikrajšanja (matematično zneskovni izračun) sodišče praviloma res ugotovi v pravdi,4 a ni izključeno, da se to ne bi moglo dokončno opraviti v še odprtem zapuščinskem postopku – da se torej v materialno pravnem pogledu glede na 28. člen ZD, upoštevajoč tudi 35. člen ZD, v zapuščinskem postopku ugotavlja vrednost čiste zapuščine in izračuna nujni delež ter posledično prikrajšanje.5 Tožnik je v tožbi zatrjeval, da je vrednost zapustnikovega premoženja ob smrti zaradi zapustnikovih razpolaganj v korist tožencev enaka nič, da zapustnik ni naredil oporoke, pravdne stranke pa so zapustnikovi otroci kot edini dediči po njem, da ni bilo oporočnih razpolaganj zapustnika, tako da se z zmanjšanjem oporočnih razpolaganj ne da pokriti nujnega deleža, in da zaradi tega, ker zapuščinske mase ni, tudi ne pride v poštev vračunanje daril dedičev. Ob takšnih trditvah je naredil sklep, da je kot nujni dedič pri nujnem deležu prikrajšan. Po oceni pritožbenega sodišča je s takšno trditveno podlago zadostil minimumu trditev potrebnih za sklepčnost tožbe.6 Ker je postavil tudi pravilno oblikovan zahtevek, njegova tožba ni nesklepčna in pritožba v tem delu ni utemeljena. Tudi če bi pritožbeno sodišče ugotovilo nesklepčnost, ne bi moglo slediti pritožbi, da naj zahtevek iz tega razloga zavrne, saj bi bilo treba zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da opravi materialno procesno vodstvo. Vendar je ob povedanem sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožba sklepčna.

8. Je pa pritožba utemeljena v delu, ko navaja, da je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je treba v zapuščino vrniti darila v celoti, ob tem pa ni določilo vrstnega reda vračanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pride do vračanja daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža le v obsegu, kolikor je treba, da se dopolni nujni delež (prvi odstavek 34. člena ZD). V primeru, da se zahteva vračanje več daril, je treba uporabiti 38. člen ZD, ki določa, da se darila vračajo začenši od zadnjega darila in nato dalje v obrnjenem vrstnem redu, kakor so bila dana, istočasno dana darila pa se vračajo sorazmerno. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je določilo, da neodplačni prenosi zneskov (da gre vse tri nakazane zneske tožencema šteti za darila, bo obrazloženo v nadaljevanju) nimajo pravnega učinka proti tožencema v obsegu, ki je potreben za dopolnitev prikrajšanja nujnega deleža tožnika, ter da se v tem obsegu vrnejo v zapuščino v obrnjenem časovnem vrstnem redu, kot so bili nakazani, in sicer najprej sorazmerno zneska nakazana 14. 1. 2009 in zatem znesek nakazan 14. 8. 2008. Ob povedanem bo moralo zapuščinsko sodišče v nadaljevanju zapuščinskega postopka ugotavljati višino obračunske vrednosti zapuščine, izračunati bo moralo nujni delež tožnika ter ugotoviti višino njegovega prikrajšanja, potem pa v tem obsegu pozvati toženca na vračilo daril v zapuščino.

O darilih

9. Znesek 15.000,00 EUR z dne 14. 8. 2008 – tožnik zatrjuje, da predstavlja navedeni znesek, nakazan vnuku prvega toženca J. J., dejansko darilo, namenjeno prvemu tožencu. Ta je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da navedeni znesek predstavlja plačilo stroškov zapustnika za uporabo stanovanja in sicer polovico mesečnih stroškov, to je 100,00 EUR x 12,5 let, kar znaša 15.000,00 EUR, ter da je zapustnik želel prispevati k plačilu stroškov. Znesek je bil dan s tem nagibom, vendar je bil na veliko željo zapustnika podarjen zapustnikovemu vnuku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za darilo namenjeno prvemu tožencu, ki je bilo z njegovimi navodili zgolj izvedeno na račun zapustnikovega vnuka. Glede tega nakazila je v pritožbi sporno le še dejstvo, komu je bilo nakazilo dejansko namenjeno. Prvi toženec zatrjuje, da je šlo za darilo zapustnikovemu vnuku, ki ni bilo izvedeno v zadnjem letu zapustnikovega življenja, zato ne zapade pod obveznost vračanja v zapuščino. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tem znesku za neodplačno razpolaganje v koristi prvega toženca in ne v korist njegovega sina, to je zapustnikovega vnuka. Navedeno je mogoče zaključiti iz kontradiktornih trditev prvega toženca v zapuščinskem in v tem pravdnem postopku. V zapuščinskem postopku je prvi toženec v pripravljalni vlogi z dne 6. 7. 2015 (priloga A 6) jasno zatrdil, da ker je za zapustnika storil bistveno več, kot se je zavezal s pogodbo, se je ta odločil, da mu bo to plačal, oziroma da mu bo povrnil mesečne stroške, ki jih je plačeval zanj. Ker si je takrat začel urejati stanovanje v garaži sin prvega toženca J. J., je prvi toženec zapustniku izrazil željo, da se to plačilo nakaže J. J. Tako je bilo po želji zapustnika J. J. avgusta 2008 nakazanih 15.000,00 EUR, ter je nadalje navedel, da gre pri tem plačilu za povrnitev stroškov zapustnika prvemu tožencu ter v nadaljevanju za darilo prvega toženca svojemu sinu J. J. Kot zgoraj navedeno je podobno zatrjeval tudi v tem pravdnem postopku, to je, da je šlo za plačilo mesečnih stroškov, z dodatkom, da je bil ta denar na veliko željo zapustnika podarjen zapustnikovemu vnuku. Ob zaslišanju je prvi toženec izpovedal, da je šlo za direktno nakazilo zapustnika svojemu vnuku, ki je bilo dano kot darilo. Predhodno ga je zapustnik vprašal le, če lahko da vnuku, pa je prvi toženec soglašal. Nasprotne temu so bile izpovedi J. J. in matere D. D., da naj bi bilo to nakazilo nakazano zaradi prijateljstva zapustnika in vnuka, ker je vnuk dedka vozil naokoli in ker mu je dedek hotel pomagati pri dograjevanju prizidka. Zaradi takšnih kontradiktornih trditev in izpovedi sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo verjeti izpovedi prvega toženca in njegovih sina in žene, ter je pravilno zaključilo, da je šlo pri obravnavanem znesku za darilo prvemu tožencu. Pritožba ne izpostavlja (kot je bilo izpostavljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje), da je šlo za odplačno razpolaganje z namenom plačila stroškov po 237. členu SPZ, zato se pritožbeno sodišče do tega ni opredeljevalo.

10. Znesek v višini 14.200,00 EUR z dne 14. 1. 2009 – tudi glede tega zneska tožnik zatrjuje, da gre za darilo, toženec pa temu nasprotuje z navedbo, da je za zapustnika in njegovo ženo, to je za starša pravdnih strank, storil bistveno več, kot se je zavezal s pogodbo, zato mu je zapustnik ta znesek dal z nagibom, da prispeva k stroškom za stanovanje, k stroškom preživljanja ter za obnovo hiše in okolice, pri čemer so v pritožbi izpostavljeni le še stroški za preživljanje. Iz notarskega zapisa v prilogi A 7 izhaja, da je bila sklenjena izročilna pogodba, pri kateri tožnik ni sodeloval. Ker v času sklenitve pogodbe v letu 1997 zakon še ni urejal pogodbe o preužitku,7 gre navedeno izročilno pogodbo po vsebini šteti za pogodbo o preužitku kot posebno obliko pogodbe o dosmrtnem preživljanju.8 Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, sta si s to pogodbo starša pravdnih strank od prvega toženca zagotovila dosmrtno uporabo stanovanja, ogrevanje ter vso potrebno oskrbo in preživljanje.9 Zato je sodišče pravilno presodilo, da zapustnik ne zase ne za svojo ženo ni bil dolžan prispevati prvemu tožencu za preživljanje ničesar več, saj mu je za stroške preživljanja skladno s pogodbo dal nepremično premoženje. Zato je navedeni znesek pravilno ovrednoten kot darilo. Ni res, da sodišče zapustniku odreka pravico do prostega razpolaganja z lastnimi sredstvi. Zapustnik je s tem sredstvi prosto razpolagal tako, da jih je podaril prvemu tožencu. Darilo pa zapade pod določila o prikrajšanju nujnega deleža v obsegu prikrajšanja.

11. Znesek 15.000,00 EUR z dne 14. 1. 2009 – tudi za ta znesek je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil dan drugi toženki kot darilo, katera v postopku ni uspela dokazati, da je šlo za posojilo. Pritožbeno sodišče se v tem delu v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje v 10. in 11. točki obrazložitve. Pritrditi gre pritožbi, da med družinskimi člani obstaja višja stopnja zaupanja, zato v primeru posojanja denarja ni v navadi sklepanje pisnih posojilnih pogodb, niti pridobivanje pisnih potrdil o vračilu. Vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo zgolj na navedeni ugotovitvi, ampak je pravilno in celovito presodilo vsa izvedena dokazila, vključno z zaslišanjem strank in prič. Ključno pri tem je, da je bila izpoved druge toženke nekonsistentna, saj ni vedela izpovedati, kdaj je posojilo vračala in v kakšnih zneskih. Nadalje je njena izpoved nekonsistentna tudi v tem, da ni vedela izpovedati koliko gotovine je imela doma in ali je vračala iz te gotovine, saj iz pridobljenih bančnih izpiskov ne izhaja, da bi sredstva vračala iz svojega računa. Naslednji ključni element za pravilno odločitev sodišča prve stopnje pa je dejstvo, da se je druga toženka kratek čas pred tem, ko naj bi od očeta vzela posojilo, odpovedala dedovanju po materi, kar ni logično ob njeni izpovedi, da so takrat pridobivali denar, da bi sinu kupili stanovanje. Glede na takšne nekonsistentne izpovedi sodišče tudi utemeljeno ni verjelo prvemu tožencu in njegovi ženi, ko sta v zvezi s tem izpovedovala, saj tudi onadva o tem nista vedela povedati o tem, kolikokrat se je denar vračal, kdaj in v kakšnih zneskih.

Sklepno

12. Ker je bilo v postopku dokazano, da zapuščine po zapustniku ni, zapustnik pa je za časa svojega življenja naklonil darila preostalima dvema dedičema, je tožnik uspel dokazati, da je prišlo do prikrajšanja njegovega nujnega deleža. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je treba darila vrniti v zapuščino. Ustanova nujnega deleža ne omejuje samo zapustnikove svobode testiranja, ampak utesnjuje tudi njegovo prosto razpolaganje s premoženjem inter vivos. Zapustnik ne more določenih oseb iz kroga zakonitih dedičev izključiti iz dedovanja niti na ta način, da svoje premoženje razda z neodplačnimi razpolaganji storjenimi za življenja.10 Je pa pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je darila treba vrniti v obratnem vrstnem redu, kot so bila dana, in v obsegu, ki bo potreben za dopolnitev tožnikovega prikrajšanega nujnega deleža (prvi odstavek 351. člena ZPP).

Stroški

13. Tožnik je uspel dokazati, da gre za prikrajšanje njegovega nujnega deleža ter da navedeni prenosi zneskov predstavljajo darila, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške. V tem delu je izpodbijana sodba potrjena (prvi odstavek 351. člena ZPP).

14. Toženca sta s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem znesku (vračanje daril v obratnem vrstnem redu in v obsegu prikrajšanja nujnega deleža), zato sama nosita svoje pritožbene stroške. Pritožbene stroške pa sam nosi tudi tožnik, glede na to, da v odgovoru na pritožbo v ničemer ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, saj je vse trditve iz odgovora na pritožbo podal že v postopku na prvi stopnji.

1 Primerjaj sodbo VSL I Cp 2613/2011. 2 Primerjaj sodbo VSL II Cp 1319/2015. 3 Primerjaj sklep VSL II Cp 737/2010. 4 Primerjaj: dr. Mateja Končina Peternel v Podjetje in delo, 2008, št. 7, stran 1548 – 1549, in odločbe VSL II Cp 737/2010, II Cp 1319/2015, II Cp 202/2016, VSRS II Ips 137/2012 in II Ips 806/2005. 5 Primerjaj odločbe VSL I Cp 998/2013, II Cp 1700/2011 in I Cp 1579/2017. 6 Primerjaj sodbo VSL I Cp 998/2013. 7 Ta pogodba je sedaj urejena v Obligacijskem zakoniku – 564. člen in naslednji. 8 Primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, posebni del, Nina Plavšak in ostali, 3. knjiga, GV Založba 2004, B. Podgoršek, 564. člen, stran 567. 9 Primerjaj točko Petič v izročilni pogodbi. 10 Primerjaj: Dedovanje, zbirka predpisov z uvodnimi pojasnili dr. Karla Zupančiča k Zakonu o dedovanju, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, UL RS, 1992, stran 49.