Jedro

V zadevi ni bilo nikoli sporno, da se odločba nanaša na sporni objekt, saj to potrjujejo vse listine v upravnem spisu. Ne gre torej za zmoto v volji organa, ki je v zadevi odločal, pač pa za napako v zapisu parcelne številke, torej pisno pomoto, ki jo je tožena stranka s sklepom o popravi pomote z dne 7. 6. 2006 odpravila. Ker sta sporna odločba in sklep o popravi pomote zaključena celota, sodišče ne sledi trditvi tožnikov, da je tožena stranka od njiju zahtevala poseg na tuji parceli, torej storitev kaznivega dejanja, kar potrjuje tudi celotni potek upravnega postopka, navsezadnje tudi že izvršeno rušenje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju IRSOP) je z odločbo št. 356.2-72/04-MT z dne 19. 1. 2004 v zvezi s sklepom o popravi pomote, št. 356.2-72/2004-MT z dne 7. 6. 2006, tožnikoma, kot inšpekcijskima zavezancema, naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo večstanovanjske hiše na lokaciji porušene stanovanjske hiše, stoječe na zemljišču s parc. št. 213 k.o. ... Tožnika sta z vlogo, ki jo je tožena stranka prejela dne 11. 4. 2016, zahtevala, naj se ta odločba izreče za nično. Navajala sta, da sta zoper odločbo vložila pritožbo, ki jo je, skladno s pravnim poukom, IRSOP prejel dne 1. 3. 2014 in je bila knjižena pod št. 356-02-72/2004-5. Ob njunem zaslišanju dne 8. 4. 2016 v pravdni zadevi opr. št. III P 2479/2013 Okrožnega sodišča v Ljubljani, sta ugotovila, da IRSOP te njune pritožbe ni odstopil pristojnemu drugostopenjskemu organu v reševanje, kar pomeni, da odločba ni postala niti pravnomočna niti dokončna, s tem pa tudi ne izvršljiva in zato predlagata, da se izreče za nično.

2. Tožena stranka je zahtevo tožnikov za izrek ničnosti odločbe zavrnila. Pojasnila je, da je ničnost pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava. V nadaljevanju je citirala določbo 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki določa ničnostne razloge ter ugotovila, da razlog, ki ga uveljavljata tožnika v svoji zahtevi, ni ničnosti razlog po tej zakonski določbi, kar pomeni, da njuna zahteva ni utemeljena. Ne glede na to, pa je tožena stranka ugotovila, da navedbe tožnikov tudi sicer niso skladne s podatki iz upravnih spisov. Tožnika sta odločbo, za katero predlagata, da se izreče za nično, prejela, vendar pa zoper to odločbo nista vložila pritožbe, pač pa je pod zaporedno spisovno številko 356-02-72/2004-5 evidentirana njuna vloga za odlog izvršitve odločbe.

3. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in v tožbi predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odločbo IRSOP št. 356.2-72/04-MT z dne 19. 1. 2004 izreče za nično. Menita, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje in na podlagi napačno ugotovljenih dejstev sprejela napačno odločitev. IRSOP je v odločbi z dne 19. 1. 2014 odredil odstranitev objekta na parc. št. 312 k.o. ..., četudi nista bila lastnika te nepremičnine. Res je nato dne 7. 6. 2006 IRSOP izdal popravni sklep, s katerim je popravil napako v navedbi parcele, vendar pa te napake ni mogoče šteti za tehnično pomoto, ki bi jo bilo dopustno odpraviti na tak način. Sklicujeta se na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 984/99, ki je že zavzelo stališče o tem, kdaj je poprava odločb dopustna. Navajata, da je odločba IRSOP z dne 19. 1. 2004 nična iz razloga po 6. točki 279. člena ZUP, saj sta to odločbo izpodbijala s pritožbo in jo predpisano kolkovala ter z njo zahtevala podaljšanje roka za izvršitev. Vloge sicer res nista naslovila kot pritožbo, saj jima je inšpektorica, ki je vodila postopek, predlagala, kako naj ravnata, ker je bil v odločbi določen prekratek rok za njeno izvršitev. Na to pritožbo sta odgovor prejela šele dne 23. 9. 2010 in to od prvostopenjskega organa, namesto da bi bila pritožba odstopljena v reševanje drugostopenjskemu organu. Tožena stranka je torej v izpodbijani odločbi napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo, odločba pa je posledično nezakonita in jo je treba odpraviti.

4. Tožnika menita, da so izpolnjeni vsi pogoji, da sodišče po tem, ko bo odpravilo izpodbijano odločbo, v zadevi meritorno odloči tako, da odločbo z dne 19. 4. 2004 izreče za nično. V nadaljevanju tožbe ponovno poudarjata, da sta zoper odločbo vložila pritožbo, o kateri pa doslej ni bilo odločeno in ta tudi ni bila nikoli odstopljena drugostopenjskemu organu v odločanje. S tem je IRSOP kršil določbo 245. člena ZUP in nezakonito izničil učinek vložene pritožbe. Odločba z dne 19. 4. 2004 je tožnikoma odredila poseg na nepremičnino, ki ni njuna, šele s sklepom z dne 7. 6. 2006 pa je bila navedba parcelne številke spremenjena, vendar v njuno škodo. Gradbeni inšpektor je klavzulo o pravnomočnosti, dokončnosti in izvršljivosti odločbe določil šele dne 15. 11. 2011, torej leto in mesec po nezakonito izvedenem rušenju objekta. Tožnika zato trdita, da je odločba z dne 19. 4. 2004 nična iz več razlogov. O rušenju objekta ni dopustno odločati v upravnem postopku, kar je ničnosti razlog po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločba je tožnikoma nalagala obveznosti, ki bi pomenile storitev kaznivega dejanja s tem, ko naj bi rušila objekt na nepremičnini, ki ni njuna, kar je ničnosti razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločbe ni mogoče izvršiti, saj je bila šele dne 15. 11. 2011 opremljena s klavzulo pravnomočnosti in izvršljivosti, torej po tem, ko je bil objekt porušen, kar je ničnosti razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. S tem, kot tudi s sklepom o popravi pomote, ki je spreminjal vsebino odločbe v škodo tožnikov, pa je odločba nična tudi iz razloga po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Sodišču zato predlagata, naj izpodbijano odločbo odpravi ter odločbo IRSOP z dne 19. 4. 2004 iz vseh teh razlogov izreče na nično.

5. Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotovila, da je ničnost odločbe pravna posledica najhujših kršitev pravil procesnega ali materialnega prava. Taka kršitev ima za posledico, da je odločba nična že od njenega nastanka in ne šele takrat, ko se izreče za nično. To kaže, da presoja ali je odločba nična ali ne, temelji na materialnih in procesnih pravilih v času, ko je bila taka odločba sprejeta in ne na pravilih v času ugotavljanja ničnosti. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnosti razlogi v zakonu določeni in omejeni. V obravnavanem primeru tožnika v tožbi trdita, da je odločba IRSOP z dne 19. 1. 2004 nična iz štirih ničnostnih razlogov, ki so našteti v prvem odstavku 279. člena ZUP, in sicer, ker o rušenju objektov ni dopustno odločati v upravnem postopku, torej, ker ne gre za upravno zadevo (1. točka), ker je odločba tožnikoma odredila poseg na tuji nepremičnini, kar bi, če bi to storila, pomenilo storitev več kaznivih dejanj (2. točka), ker odločbe, ki ni postala niti pravnomočna niti izvršljiva ter je bila opremljena s klavzulo pravnomočnosti po tem, ko je že prišlo do rušenja, ni mogoče izvršiti (3. točka) in ker je tožena stranka s tem, ko je s sklepom o popravi pomote spremenila navedbo parcelne številke v odločbi, nedopustno posegala v vsebino odločbe v škodo tožnikov (6. točka). Sodišče s takimi zatrjevanji tožnikov ne soglaša. 8. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se odločba izreče za nično, če je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku. Sodišče ugotavlja, da so zadeve iz sodne pristojnosti tiste, za obravnavo katerih je v procesnih določbah zakonov določena stvarna pristojnost sodišč, oziroma je ta pristojnost določena v določbah zakonov o organizaciji in pristojnosti sodišč, oziroma je določena v določbah posameznih drugih zakonov. Zadeve, o katerih ni mogoče odločati v upravnem postopku, pa so zadeve, ki jih ni mogoče opredeliti kot upravne, kot so, na primer, akti poslovanja, splošni akti, ki ne posegajo v pravice posameznikov in podobno. Sporno odločbo IRSOP z dne 19. 1. 2004 je gradbeni inšpektor izdal po uradni dolžnosti na podlagi takrat veljavnih določb Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, ZGO-1), določb Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02, ZIN) in določb ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Skladno s temi predpisi je bil gradbeni inšpektor stvarno pristojen za ugotavljanje ali so bili pri gradnji spoštovani predpisi ter pristojen izrekati ustrezne ukrepe, tudi odrediti odstranitev objekta, postopek pa je vodil na podlagi določb ZUP. Sporna zadeva je torej bila upravna zadeva in zato tožbeni ugovor tožnikov, da je odločitev nična iz razloga po 1. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ni utemeljen.

9. Sodišče ugotavlja, da prav tako ni utemeljen tožbeni ugovor tožnikov, da je odločba IRSOP z dne 19. 1. 2004 nična iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Odločba se po tej zakonski določbi izreče za nično takrat, če bi se z izvršitvijo odločbe lahko povzročilo kakšno dejanje, ki je kaznivo dejanje po kazenskem zakonu. Tožnika namreč trdita, da jima je bil z izpodbijano odločbo odrejen poseg na nepremičnini s parc. št. 312 k.o. ..., to je na tuji parceli, kar bi, če bi tako ravnala, povzročilo množico dejanj, ki so kazniva, ter da je tožena stranka s tem, ko je kasneje sicer izdala sklep o popravi ter navedbo parcele številke spremenila na parc. št. 213 k.o. ..., v njuno škodo posegla v vsebino odločitve, kar ni dopustno. Sodišče takemu stališču tožnikov ne sledi, obenem pa ugotavlja, da se je o zatrjevanem obstoju tega ničnostnega razloga tožena stranka enkrat že opredelila, in sicer v sklepu, št. 0612.2-72/2004-MT-11 z dne 7. 6. 2006, ko je enak zahtevek tožnikov zavrgla. Po določbi 223. člena ZUP lahko organ, ki izda odločbo, vsak čas popravi pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Pri presoji ali je pomota le "tehnične" narave, torej da gre za pomotni zapis, ki ga je dopustno popraviti, je ključna dejanska volja organa in ta v obravnavanem primeru, po oceni sodišča, ni sporna. V zadevi ni bilo nikoli sporno, da se odločba nanaša na objekt na ..., saj to potrjujejo vse listine v upravnem spisu. Ne gre torej za zmoto v volji organa, ki je v zadevi odločal, pač pa za napako v zapisu parcelne številke, torej pisno pomoto, ki jo je tožena stranka s sklepom o popravi pomote z dne 7. 6. 2006 odpravila. Ker sta sporna odločba in sklep o popravi pomote zaključena celota, sodišče ne sledi trditvi tožnikov, da je tožena stranka od njiju zahtevala poseg na tuji parceli, torej storitev kaznivega dejanja, kar potrjuje tudi celotni potek upravnega postopka, navsezadnje tudi že izvršeno rušenje. To obenem pomeni, da trditev tožnikov, da je odločba IRSOP z dne 19. 1. 2004 nična iz razloga po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ni utemeljena.

10. Tožnika sta kot ničnostni razlog uveljavljala tudi razlog po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, torej zatrjevala, da odločbe IRSOP z dne 19. 1. 2004 ni mogoče izvršiti, kar utemeljujeta s smiselno enakimi razlogi, kot so opisani v prejšnji točki te obrazložitve. Sodišče se do teh razlogov opredeljuje enako, kot je navedeno v prejšnji točki, ugotavlja pa, da je bila odločba dejansko že izvršena, saj je bil sporni objekt porušen in zato trditev tožnikov, da je odločba nična iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni utemeljen.

11. Tožnika uveljavljala tudi ničnosti razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Po tej točki se odločba izreče za nično, če je v njej nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Tudi v tem primeru gre za nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot ničnostni razlogi. Tožnika v tožbi nista navedla pravne podlage, torej zakona, ki bi utemeljeval njuno trditev in jim že zato ni mogoče slediti. Iz tožbe sicer izhaja, da ta tožbeni razlog utemeljujeta s trditvijo, da odločba IRSOP z dne 19. 1. 2004 še ni postala pravnomočna, oziroma dokončna in tudi ne izvršljiva, saj naj bi zoper to odločbo vložila pritožbo, o kateri še ni odločeno. Sodišče temu ne sledi in se pridružuje vseh navedbam tožene stranke v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Vloga tožnikov z dne 27. 2. 2004, za katero trdita, da naj bi bila pritožba, je po vsebini vloga tožnikov, s katero sta zaprosila za vsaj tri mesečni časovni odlog izvršitve. Tožnika tako odločitvi o inšpekcijskem ukrepu nista nasprotovala niti je nista izpodbijala, kar je sicer vsebina pritožbe (238. člen ZUP), pač pa le predlagala odlog izvršitve odločitve. To, da je bila njuna vloga kolkovana, je nepomembno, saj se vlogo presoja po njeni vsebini, ta pa kaže, da sta želela doseči le odlog izvršitve z namenom, da bi v tem času skušala gradnjo legalizirati. Prav tako na pravnomočnost, dokončnost in izvršljivost odločbe ne vpliva čas, ko je inšpektor odločbo opremil s klavzulo dokončnosti, pravnomočnosti in izvršljivosti. Odločba namreč postane dokončna, pravnomočna in izvršljiva, ko so izpolnjeni pogoji iz 224. in 225. člena ZUP, medtem ko je klavzula pravnomočnosti le potrdilo o tem, kdaj je odločba postala dokončna, pravnomočna ali izvršljiva (peti odstavek 225. člena ZUP) ter torej nima procesnih učinkov.

12. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.