Jedro

Toženec je vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa.

Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, ki ni pod pritožbo, je sodišče prve stopnje ustavilo postopek v delu, v katerem tožnica zahteva od toženca plačilo 46,03 EUR za mesec januar 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). S sodbo je tožencu naložilo, da tožnici iz naslova vračila stroškov prevoza plača skupno 1.226,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, kot je razvidno iz izreka sodbe (II. točka izreka). V presežku (glede plačila 4,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018 in plačila 29,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2018 ter plačila zakonskih zamudnih obresti od posameznih mesečnih zneskov) je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.003,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka) ter da je zavezanec za plačilo sodne takse toženec v 78,67 % (V. točka izreka).

2. Tožnica se zoper zavrnilni del sodbe ter odločitev o stroških in sodni taksi pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da pri teku zakonskih zamudnih obresti ni upoštevala enomesečnega zamika pri izplačilu povračila stroškov prevoza. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil v spornem obdobju v veljavi akontativni način obračuna stroškov prevoza na delo in z dela, tj. da so se stroški prevoza na delo in z dela plačali v celoti za pretekli mesec, pri čemer je bil morebitni poračun glede na upravičenost javnega uslužbenca opravljen kasneje pri plači za naslednji mesec. Toženec je prejel plačilo stroškov prevoza na delo in z dela v spornem obdobju vedno za pretekli mesec, nakar je bil narejen poračun v naslednjem mesecu. Ker bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi, bi moralo tožencu naložiti plačilo celotnih stroškov postopka tožnice.

3. Zoper ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških in sodni taksi se po svoji pooblaščenki pritožuje toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da relevantni določbi Aneksa h KPND pravico do povračila potnih stroškov vežeta na kraj bivališča, zato je bistveno vprašanje v tem sporu, kateri naslov se šteje za bivališče toženca. Na to vprašanje sodišče prve stopnje ni odgovorilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno in nepravilno ugotovljeno, zmotno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo le, kje je spal. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je toženec v spornem obdobju vsakodnevno nahajal v Krškem, kjer je tudi jedel, pral perilo, imel vse svoje osebne stvari in sprehajal svojega psa, ki je na tem naslovu prebival. Zaradi navedenega je bilo prav v Krškem njegovo bivališče, ne glede na to, kje je spal. Toženec je bil zato upravičen do plačila potnih stroškov iz Krškega. Četudi bi držal prvostopenjski zaključek, da je upravičen do plačila potnih stroškov zgolj iz Ljubljane, poudarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je priča A. A. povedala, da toženec ni bil vsak dan v Ljubljani, predvsem pa nikoli ni bil v Ljubljani čez vikend. Navedeno pomeni, da bi mu pripadalo povračilo potnih stroškov iz Krškega vsaj vsak petek in vsak ponedeljek, ko je po izpovedi priče prespal v Krškem. Ugovarja tudi višini izračuna povračila potnih stroškov. Sodišče prve stopnje je napačno upoštevalo zgolj sorazmeren del povračila stroškov mesečne vozovnice, če je bil na delu le 15 dni. Če mu ne pripada mesečna vozovnica, potem je upravičen do povračila dnevnih vozovnic. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpostavljenega dejstva, da mu na dneve službenega potovanja niso bili ustrezno priznani potni stroški, ter ga ni upoštevalo pri obračunu preveč izplačanih potnih stroškov. Zaradi nepravilne odločitve o glavni stvari je sodišče prve stopnje nepravilno odločilo tudi o stroških, ki jih mora povrniti tožnici, ter o deležu sodne takse, ki jo mora plačati.

4. Toženec je zoper sodbo vložil tudi obširno laično pritožbo. Navaja, da je nasprotoval celotni tožbi, ne le spremenjenemu ali delno umaknjenemu delu. S tem, ko je na naroku 25. 2. 2022 sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, je odločalo pristransko. Ni bilo omenjeno, da sta se stranki odpovedali pravici do pritožbe. Ker sodišče prve stopnje na podlagi ugovora ni dovolilo spremembe krajevne pristojnosti, je odločalo arbitrarno. Upoštevati bi moralo določbo tretjega odstavka 47. člena ZPP. Nasprotuje zavrnitvi njegove vloge z dne 13. 5. 2022, s katero je posredoval objavljeno razlago Aneksa h KPND, ki pritrjuje njegovim navedbam v zvezi s povračilom potnih stroškov. Komisija ga je zasliševala, zastraševala in od njega izsiljevala izjavo, kar je v nasprotju z ustavno odločbo U-I-136/07. Sporno je, da mu sodišče prve stopnje arbitrarno odvzema pravico, da se na delo vozi iz oddaljenega bivališča, ki je njegovo začasno bivališče v Krškem. B. B. je bil ob opravljenem razgovoru z C. C. lahko seznanjen le z odklonskim ravnanjem od 15. 1. 2018 do 15. 5. 2018 in ne naprej. B. B. toženca nikoli ni videl in ga ne pozna. Komisija je navajala le ugotovitve in obtoževanja C. C. in B. B., poleg tega ni spremljala aplikacije prevozi.org, temveč je to navedla le, da bi pokrila sodelovanje med njo ter B. B. in C. C. D. D. je samo nekajkrat videl vozilo toženca in ne njega samega. Izjave iz zapisnikov glavnih obravnav v kazenski zadevi je povzemala tamkajšnja sodnica, zato niso verodostojne. Povzetki izjav ne odražajo dejanskih izpovedi. V zvezi z zaključkom, da bi toženec potne stroške uveljavljal od tam, od koder bi se pripeljal in ne od tam, kjer je dejansko bival, sodišču prve stopnje očita, da njegovo izpoved prikazuje izkrivljeno in na neresničen način. Priči C. C. in D. D. bi se kot policista oziroma pooblaščeni uradni osebi morala in mogla natančno spomniti datumov in ur, kdaj sta videvala vozilo toženca. Sodišče prve stopnje ne povzema svojih ugotovitev, temveč so vse povzete iz kazenske zadeve. Na naslovu v Krškem je imel orožje, uniformo, oblačila, kar uvršča njegovo bivanje v Krško. Meni, da ni dolžan plačati zamudnih obresti, saj je sodišče prve stopnje namenoma zavlačevalo z izdajo odločbe in s tem rok za plačilo obresti toženca podaljšalo. Ugotovitve delovnega sodišča in kazenskega sodišča so si v nasprotju, čeprav gre za isti, identičen primer.

5. Obe stranki odgovarjata na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Sodišče prve stopnje ni odločalo arbitrarno, ko je pravilno zavrnilo toženčev ugovor krajevne pristojnosti, ki ga ponovno uveljavlja v pritožbi. V tretjem odstavku 47. člena ZPP, na katerega se sklicuje toženec, je določena izbirna pristojnost za vložitev tožbe v primeru, ko ima tožena stranka poleg stalnega prebivališča tudi začasno prebivališče v drugem kraju. V tem primeru je tožeči stranki prepuščena izbira, ali bo tožbo vložila na sodišču na območju kraja stalnega prebivališča ali pa na sodišču na območju kraja začasnega prebivališča tožene stranke. Obravnavani primer pa je poseben zaradi posebne ureditve pristojnosti Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ter njegovih zunanjih oddelkov. Po 12. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) je namreč Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, s sedežem v Ljubljani, pristojno za odločanje v delovnih sporih za območje sodnih okrožij Kranj, Krško, Ljubljana in Novo mesto. To pomeni, da je tako glede na stalno kot tudi glede na začasno prebivališče toženca podana krajevna pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, pri čemer je lahko tožnica prosto izbirala, ali bo tožbo vložila po toženčevem stalnem prebivališču na sedežu sodišča v Ljubljani ali pa po njegovem začasnem prebivališču na območju zunanjega oddelka sodišča v Brežicah.

9. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 25. 2. 2022 izhaja, da je sodišče prve stopnje sprejelo sklepa, da se postopek v delu skrčenega tožbenega zahtevka za posamezne zneske ustavi, sprememba tožbe za znesek 46,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 2. 2018 pa se dopusti. Iz nadaljevanja zapisnika (na list. št. 306) tudi izhaja, da stranki izjavljata, da zadoščata zgoraj sprejeta sklepa, da ne potrebujeta posebnega pisnega sklepa, da sta poučeni o pravici do pritožbe in da se tej odpovedujeta. Glede na navedeno toženec v svoji pritožbi neutemeljeno navaja, da je nasprotoval delnemu umiku tožbe ter da na naroku ni bilo omenjeno, da sta se stranki odpovedali pravici do pritožbe.

10. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem, za postavitev katerega je toženec plačal predujem. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje obe stranki pozvalo, da založita predujem, vezan na dokazne predloge (list. št. 28), za kar je imelo podlago v drugem odstavku 153. člena ZPP, med katerimi pa nobena od strank ni predlagala postavitve izvedenca finančne stroke. Preostanek založenega predujma za stroške, nastale z izvedbo dokazov, pa je sodišče prve stopnje strankama tudi že vrnilo (odredba na list. št. 370).

11. Glede na to, da je bila v času, ko je sodišče prve stopnje prejelo vlogo toženca, v obravnavani zadevi glavna obravnava že zaključena, zaključila se je 12. 4. 2022, je bilo ravnanje sodišča prve stopnje, ko ni dopustilo oziroma ni upoštevalo prepozne toženčeve vloge z dne 13. 5. 2022, pravilno. Na takšno presojo nima vpliva pritožbena navedba, da je s to vlogo toženec sodišču le posredoval objavljeno razlago Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks h KPND; Ur. l. RS, št. 40/2012), ki v celoti pritrjuje njegovim navedbam glede povračila potnih stroškov. Slednje niti ne drži, saj toženec kot javni uslužbenec v pisni izjavi za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela ni navedel dveh ali več naslovov, s katerih prihaja na delo in z dela, tudi sicer pa razlaga (aneksa) kolektivne pogodbe ne predstavlja formalnega pravnega vira.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek pristranskosti sojenja in očitek, da je bilo sojenje že v začetni fazi zapeljano v smer „obtožbe“ toženca. Sodišče prve stopnje je postopek vodilo korektno in skladno z določbami ZPP. Tožencu sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo postavljanja vprašanj, ki bodisi nimajo opore v trditveni podlagi bodisi se ne nanašajo na relevantna dejstva (213. člen ZPP). Sodišče je namreč ves čas postopka dolžno skrbeti za to, da se postopek po nepotrebnem ne zavlačuje (drugi odstavek 298. člena ZPP), na podlagi tretjega odstavka 289. člena ZPP pa lahko stranki prepove določeno vprašanje (priči), če se vprašanje ne nanaša na zadevo. Iz prepisov zvočnih posnetkov ne izhaja, da bi sodnica prekoračila okvir dopustne in primerne komunikacije s tožencem ali mu na kakršenkoli način odvzela možnost sodelovanja v postopku. Pričam je tudi dovoljeno predočiti listine v spisu, še posebej njihove izpovedbe v drugih postopkih, da se na ta način preizkusi njihova izpoved (prvi odstavek 239. člena ZPP) in ne gre za nedovoljen način zasliševanja. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožencu nadaljnjih vprašanj priči D. D. ne dovoli več postavljati, je bila utemeljena, saj iz predhodno podanih vprašanj in odgovorov izhaja, da so bila zaslišanemu že zastavljena vsa vprašanja, ki se nanašajo na pravno pomembna dejstva. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče vršilo neprimeren pritisk na pričo F. F. in pričo zavajalo. To ne izhaja iz prepisa zvočnega posnetka zaslišanja navedene priče. Sodišče je le preverjalo verodostojnost izpovedi priče. Dodatno opozorilo na dolžnost priče, da govori po resnici, pa ne predstavlja (nedovoljenega) pritiska.

13. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je bil toženec za čas od 15. 1. 2018 do 14. 7. 2018 začasno premeščen v Generalno policijsko upravo, Sektor mejne policije, Oddelek upravljanja meja, s čimer je prišlo do spremembe kraja opravljanja dela, tj. E. ulica ... v Ljubljani. Pred premestitvijo je opravljal delo pomočnika komandirja na Postaji mejne policije na F. (PMP F.). Do premestitve je uveljavljal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela iz naslova G. ulica ..., Ljubljana (stalno bivališče). S 15. 1. 2018 je podal novo Izjavo o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela (v nadaljevanju izjava) ter kot kraj, od koder se dejansko vozi na delo, navedel naslov H. ulica ..., Krško (začasno bivališče). V tej izjavi kraja bivališča na naslovu v Ljubljani ni spreminjal. Na podlagi tako izpolnjene izjave je prejemal povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroška mesečne vozovnice za vlak na relaciji Krško – Ljubljana. Tožnica od toženca v tem sporu zahteva vračilo plačanih potnih stroškov za navedeno obdobje. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo, ker je presodilo, da toženec v vtoževanem obdobju ni bil upravičen do povračila potnih stroškov na relaciji Krško – Ljubljana – Krško, temveč le do potnih stroškov v višini mesečne vozovnice za mestni avtobus Ljubljanskega potniškega prometa (LPP). Za odločitev je bistveno, kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, kje je toženec dejansko prebival, od koder bi se lahko pripeljal na delo in nazaj z dela.

14. Dokazni postopek je pokazal, da se je toženec na delo v Ljubljano sicer pripeljal iz Krškega in se je tudi po zaključku dela vrnil v Krško, vendar le zato, ker je dnevno pred nastopom svoje službe iz Ljubljane vozil svojo ženo v službo v Krškem, nato pa jo je šel iskati, in ne, ker bi dejansko bival v Krškem in bi bilo to nujno za prihod na delo. Pritožbeno sodišče kot pravilen sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec vsaj v vtoževanem obdobju dejansko prebival v Ljubljani na naslovu stalnega bivališča. Središče toženčevih življenjskih interesov, upoštevaje družinske, partnerske, delovne in ekonomske vezi, je bilo namreč v Ljubljani, kjer so bivali njegova žena in otroci ter, kjer je bilo njegovo takratno delovno mesto. Na pravilnost prvostopenjske presoje glede na vse navedeno ne vpliva pritožbeno navajanje, da je toženec v Krškem jedel, pral perilo, imel osebne stvari in uniformo ter sprehajal psa.

15. Pravica do povračila potnih stroškov javnemu uslužbencu oziroma delavcu ni namenjena kritju stroškov prevoza za osebne opravke in poti, kot jih je po prvostopenjskih ugotovitvah toženec opravil v svojem prostem času, pred in po zaključku dela pri tožnici. Potni stroški osebne narave niso stroški, potrebni za opravljanje delavčevega dela za delodajalca, zato jih ta ni dolžan kriti. Ne gre za omejevanje ali poseganje v toženčevo svobodo gibanja (32. člen Ustave RS - Ur. l. RS, št. 33/91 s spremembami), da se na delo vozi iz oddaljenega bivališča, ki ga ima na začasnem naslovu v Krškem. Razlaga, za katero se zavzema, po kateri bi bil javni uslužbenec upravičen do povračila potnih stroškov iz oziroma do kateregakoli kraja, kamor bi se pred nastopom dela ali po njem odpeljal (četudi je to kraj, kjer ima prijavljeno začasno bivališče), bi bila v nasprotju z določbami Aneksa h KPND, ki v 6. členu pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela veže na kraj, iz katerega se javni uslužbenec vozi na delo in z dela. Ta je v prvem odstavku navedenega člena opredeljen kot kraj bivališča oziroma kraj, iz katerega se javni uslužbenec dejansko vozi na delo in z dela, če je ta bližje delovnemu mestu.

16. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta toženec in njegova žena od doma v Ljubljani, kjer sta bivala skupaj s svojimi tremi polnoletnimi otroci, odhajala med 4.15 in 4.30 uro zjutraj, kar je potrdila zaslišana soseda A. A., ki je v takem času šla na toaleto in v kuhinjo. Iz njene izpovedi življenjsko logično izhaja, da se pri manjši privat hiši, kot je bila njihova, luči avtomobila, ki se pelje na dvorišču, vidijo na stropu, in da se sliši motor, zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe toženca, s katerimi skuša izpodbiti verodostojnost te priče. Odhod iz Ljubljane ob 4.30 uri dokazujejo tudi izpisi ponujenih prevozov s spletne strani prevozi.org. Glede na redek promet v zgodnjih jutranjih urah, ko še ni običajne prometne konice, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo priči D. D., ki se je v službo na PMP F. vozil iz Ljubljane v isto smer kot toženec, in je izpovedal, da je na avtocesti proti Krškemu večkrat videl toženčevo rdečo ... Njegovo izpoved potrjuje tudi izpoved C. C., da mu je sam D. D. povedal, da je toženca prehiteval na tej relaciji. Ob upoštevanju, da izvedeni dokazi (zapisnik o ugotovljenem dejanskem stanju ter izpovedi C. C., A. A., I. I.) skladno potrjujejo, da toženčeva žena ne vozi avtomobila, pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil za volanom prav toženec, česar pritožba ne omaje z izpostavljanjem, da je D. D. zaznal le vozilo in ne toženca samega. Neutemeljen je očitek toženca v pritožbi, da ga sodišče ni vprašalo po imenu prijateljice, saj ni zatrjeval niti dejstva, da se je njegova žena vozila iz Ljubljane v službo v Krško s prijateljico, niti dejstva, da bi njegovo vozilo ... uporabljala druga oseba. Utemeljeno je njegovo izpoved ocenilo kot nelogično, zlasti v povezavi z ugotovitvijo, da je bila na objavljenih oglasih na prevozi.org vselej objavljena telefonska številka, ki jo je uporabljal sam, in to brez razlike, ali je bilo v podpisu oglasa njegovo ime ali ime njegove žene. Glede na to, da se je na objavljeno številko oglašal prav toženec, so nebistvene pritožbene navedbe o tem, da je objavljanje oglasov za prevoz možno po prijavi z osebnim geslom in da sam tega ni mogel početi preko ženinega osebnega gesla.

17. Zgoraj opisani časovni redosled tako pojasnjuje toženčevo sprehajanje psa v bližini njegovega bloka v Krškem med 5.30 in 6.00 zjutraj, o čemer sta izpovedala priči I. I. in J. J., vendar pa to dejstvo ne omaje presoje, da je tožnik dejansko bival v Ljubljani. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je toženec nato peljal v Ljubljano skupaj s sodelavci, ki jih je po dogovoru ob 6.30 uri pobral v Novem mestu (K. K., L. L., M. M.) in Trebnjem (N. N.), v službo v Ljubljano pa so prispeli okoli 7.30 ure. Na enak način se je toženec s sodelavci po končanem delovniku ob 15.30 uri vračal nazaj v Krško. Iz izpisov objavljenih prevozov na prevozi.org bodisi s strani toženca bodisi s strani njegove žene (z enako telefonsko številko) je razvidno, da so bili na relaciji Krško – Ljubljana prevozi ponujeni po peti uri popoldne. Prav tako iz izpovedi A. A. izhaja, da sta se toženec in žena domov v Ljubljano vračala proti večeru okrog sedmih.

18. Obširne pritožbene trditve toženca o usklajenem delovanju in medsebojnem povzemanju ugotovitev med policijskim inšpektorjem Sektorja za notranje preiskave in integriteto, ki je vodil notranje-varnostni postopek po 31. členu Zakona o organiziranosti in delu policije (ZODPol; Ur. l. RS, št. 15/13 s spremembami), člani Komisije za ugotavljanje dejanskega stanja, ki je delovala na podlagi 33.a člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 63/07 s spremembami) ter policisti Oddelka za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili Specializiranega državnega tožilstva (SDT), so pavšalne in nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku. Gre za samostojne postopke, ki jih ločeno vodijo različni organi.

19. Policijski inšpektor B. B. je na podlagi pregleda dokumentacije in razgovora z C. C. prišel do ugotovitev v notranje-varnostnem postopku, ki so razvidne iz uradnih zaznamkov o zbranih obvestilih. Prav dejstvo, da B. B., ki je bil v vlogi preiskovalca, toženca ne pozna, zagotovlja nepristranskost notranje-varnostnega postopka. Nedokazane so tudi pritožbene trditve o večkratnih stikih med B. B. in C. C. Iz uradnega zaznamka z dne 15. 5. 2018 namreč izhaja, da je razgovor med njima potekal samo enkrat. Ali je C. C. posredoval izpisek iz prevozi.org ali ne, kolikokrat je govoril z B. B., tudi ni bistveno, saj ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Na podlagi vseh izvedenih dokazov, ne le izpovedi C. C. in B. B., je bilo pravilno ugotovljeno, da se je toženec pred službo in po službi vozil v Krško zaradi osebnih razlogov in ne za potrebe prihoda in odhoda na svoje delovno mesto.

20. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe v zvezi z zastraševanjem in izsiljevanjem izjave toženca s strani članov Komisije za ugotavljanje dejanskega stanja ter njenega delovanja v nasprotju z ustavno odločbo U-I-136/07. Toženec se v zvezi s tem v pritožbi neutemeljeno sklicuje na prepis zvočnega posnetka zasliševanja komisije, ki ga prilaga (šele) v svoji pritožbi. Ta dokaz na pritožbeni stopnji sojenja ne more biti upoštevan, saj gre za nedovoljeno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP, toženec pa ni pojasnil, zakaj te listine ni vložil v spis do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Tudi sicer ni mogoče ugotoviti, ali je toženec člane Komisije pred razgovorom seznanil z namero zvočnega snemanja in pridobil njihova soglasja. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izpovedi člana Komisije O. O., ki je zanikal, da bi tožencu grozili ali ga zasliševali. Iz zapisnika o ugotavljanju dejanskega stanja izhaja, da so trije neodvisni pooblaščeni uslužbenci (po pooblastilu generalnega direktorja policije) postopek ugotavljanja dejanskega stanja v zvezi s sumom zlorabe pravice do povračila stroškov prevoza na delo in z dela izvedli skladno z določbami 33.a člena ZJU in ustavno odločbo U-I-136/07, po kateri 33.a člen ZJU ni v neskladju z Ustavo RS. Pritožbene navedbe, da bi morala komisija pisati zapisnik o zaslišanju, pa so neutemeljene, saj 33.a člen ZJU tega ne predvideva. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe toženca, da komisija ni ničesar ugotavljala in je le povzemala navedbe C. C. in ugotovitve B. B. Iz vsebine zapisnika namreč ne izhaja, da bi komisija pridobila oziroma imela vpogled v uradne zaznamke o zbranih obvestilih iz notranje-varnostnega postopka. Neodvisno so tako pridobili dokumentacijo, povezano s plačilom stroškov prevoza in izjave za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, ki jih je izpolnil toženec, opravili vpogled v evidenco delovnega časa za toženca, spremljali aplikacijo prevozi.org, opravili razgovor z P. P., R. R., tožencem in telefonski razgovor z uslužbenko PMP F. S. S. v zvezi z obračunom in izplačili mesečnih stroškov prevoza. S sprejetimi ugotovitvami na njihovi podlagi so seznanili toženca, ki v pritožbi z navajanjem, da ni bil pozvan k podaji pripomb, neutemeljeno minimizira pomen dejstva, da je podpisal zapisnik po njegovem vpogledu dne 13. 7. 2018. Ker zapisa kakršnihkoli toženčevih pripomb v zvezi z zapisnikom ali z nestrinjanjem z zapisanimi ugotovitvami zapisnik ne vsebuje in ker je toženec ta zapisnik tudi podpisal (ne da bi imel na njegovo vsebino kakršnekoli pripombe oziroma ugovore), sodišče prve stopnje ni imelo nikakršnih razlogov, da ne bi vsebine tega zapisnika štelo za resnične.

21. Glede na izid dokaznega postopka pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da toženčevega zanikanja izjave, da bi ženo peljal v Krško, kot jo je podal Komisiji v postopku ugotavljanja dejanskega stanja, ni mogoče oceniti kot prepričljivega in verodostojnega. Poleg vseh zgoraj navedenih ugotovitev je zgovorno dejstvo, ki kaže na zlorabo pravice do povračila stroškov prevoza, tudi to, da je toženec istega dne, ko je bil začasno premeščen na delo v Ljubljano, spremenil izjavo in kot kraj, od koder se vozi na delo in z dela, navedel naslov začasnega bivališča v Krškem, medtem ko je pred tem potne stroške do PMP F. uveljavljal iz stalnega bivališča v Ljubljani, pri čemer trdi, da 15. 1. 2018 kraja bivanja ni spremenil. 22. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje njegov sarkastičen odgovor, da bi se lahko na delo pripeljal iz Zagreba, prilagodilo z namenom prikazati njegovo izpoved na neresničen in obtožujoč način, toženec smiselno uveljavlja pristranskost sodnice, česar pa pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Zgolj dokazna ocena njegovega odgovora na vprašanje državnega odvetnika, ali bi se lahko pripeljal v službo na E. ulico ... v Ljubljani iz naslova G. ulica ... v Ljubljani, ne utemeljuje niti očitka pristranskosti niti obtožujočega odnosa sodišča. 23. Toženec v pritožbi neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z njegovo izpovedjo in izpovedmi prič in presojo listinskih dokazov. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi, ki so se izvajali v zvezi s pravno relevantnimi dejstvi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je prepričljivo razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpovedi prič T. T., U. U., O. O., D. D., C. C., C. C. in A. A. ter listinske dokaze. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Glede na oddaljenost spornega obdobja je razumljivo in življenjsko, da se priče niso spominjale takšnih podrobnosti, kot so na primer točni dnevi ali celo ure, kdaj so videle toženca. Dokazna ocena sodišča prve stopnje upošteva metodološki napotek iz 8. člena ZPP in je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, vestna, skrbna ter analitično sintetična, poleg tega pa je tudi vsebinsko prepričljiva.

24. Neutemeljena je pritožbena trditev toženca, da je priča C. C. po zelo dolgem prebiranju njegove izjave, ki jo je podal policistu posebnega oddelka SDT V. V., izjavil „ta V. V. ni normalen, kaj je pisal“, kar naj bi pomenilo, da je zanikal to, kar je predhodno povedal. Četudi iz prepisa posnetka tega ni razbrati, je bil pooblaščenki toženca omogočen dostop do zvočnega posnetka te glavne obravnave in je tudi podala ugovor zoper pravilnost prepisa, vendar ni izpostavila, da bi tam, kjer so zapisane tri pike, manjkala kakšna konkretna izjava, izrečena s strani priče. Pritožbeno sodišče zato glede verodostojnosti in resnicoljubnosti izpovedi C. C., v kateri je potrdil vsebino uradnih zaznamkov, nima pomislekov.

25. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo razporedov dela za policista D. D., ki naj bi v obdobju od 15. 1. 2018 do 14. 7. 2018 v času od 5.30 do 18.00 ure med tednom delal le nekajkrat, saj toženec tovrstnih trditev pred sodiščem prve stopnje ni podal niti se ni skliceval na omenjene razporede dela. Gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), tudi sicer pa se omenjeni razporedi dela v spisu ne nahajajo.

26. Sodišče prve stopnje je v tem sporu kot del dokaznega gradiva upoštevalo tudi dokazne listine, ki se nahajajo v spisu in so bile del dokaznega gradiva v kazenskem postopku, ki je tekel zoper toženca. Nobenega razloga ni, da se sodišče ne bi smelo opreti na listine iz kazenskega spisa, ki so bile vložene v spis kot dokaz, čeprav ni pribavilo kazenskega spisa. Če so listine iz kazenskega postopka predložene kot dokaz še v delovnem sporu, jih presoja sodišče enako kot ostale dokaze (8. člen ZPP). V zvezi s tem tudi ne drži pritožbeni očitek toženca, da sodišče prve stopnje povzema (neresnične) ugotovitve iz kazenske zadeve, saj ni imelo vpogleda v sodbo kazenskega sodišča in njeno obrazložitev.

27. Upoštevaje obrazloženo so neutemeljene pritožbene navedbe toženca, da sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati zapisnikov o glavni obravnavi iz kazenskega postopka. Skladno z določbo tretjega odstavka 314. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP; Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami) predsednik senata lahko odredi, da se glavna obravnava snema, kar pomeni, da je odločitev o snemanju prepuščena odločitvi predsednika senata. Zgolj to, da se ne odloči za snemanje med zaslišanjem prič, ne pomeni, da izpovedi prič, ki izhajajo iz zapisnikov, ne odražajo dejansko izpovedanega in jim zato ne gre verjeti. Stranke imajo v vsakem primeru pravico predlagati, da se v zapisnik dobesedno vpišejo izjave, za katere mislijo, da so posebno pomembne, ter zahtevati, da se takoj prebere kakšna izjava, ki se je dobesedno vpisala v zapisnik (četrti in peti odstavek 314. člena ZKP). Prav tako imajo stranke v vsakem primeru pravico pregledati zapisnik, podati pripombe glede vsebine in zahtevati njegov popravek (drugi odstavek 315. člena ZKP). Upoštevajoč dejstvo, da je imel toženec kot obdolženec v kazenskem postopku zagovornico, ki je bila navzoča na glavnih obravnavah, ter da iz zapisnikov za glavno obravnavo ne izhaja, da bi se poslužil pravic iz navedenih določb ZKP, toženec neutemeljeno nasprotuje njihovi verodostojnosti. Tudi sicer pa je sodišče prve stopnje iste priče zaslišalo tudi v tem sporu, v katerem so v bistvenem izpovedale smiselno enako kot v kazenskem postopku, zato jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo.

28. Do pritožbenih navedb, s katerimi toženec, sklicujoč se na (parcialno povzeto) izpoved priče A. A., da toženec ni bil vsak dan v Ljubljani in nikoli ne čez vikend, uveljavlja, da bi mu pripadalo povračilo potnih stroškov iz Krškega vsaj vsak petek in vsak ponedeljek, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, ker gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Trditve toženca, da bi mu morala biti na dneve, ko je odšel na službeno pot ali se z nje vračal, 25. 3. 2018, 28. 3. 2018, 27. 5. 2018, 1. 6. 2018, 15. 6. 2018 in 21. 6. 2018, obračunana kilometrina, ker v teh dnevih javni prevoz ni bil možen, niso relevantne, saj je tožnica v spis predložila dokazila, da je tožnik šel na pot s službenim vozilom, zato mu za navedene prihode in odhode ni pripadala kilometrina. Sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno posebej raziskovati dejanskega stanja v smeri, ali so bili tožencu za dneve službene poti napačno priznani potni stroški. Tožnica je namreč zatrjevala, da je toženec za mesece od februarja do junija 2018 ne glede na število dni, ko je opravljal delo, upravičen do povrnitve stroškov mesečne vozovnice, in je zahtevala le povrnitev stroškov med plačanimi stroški na relaciji Ljubljana – Krško in stroškom mesečne vozovnice v Ljubljani, kar je sodišče prve stopnje upoštevalo, ne pa tudi preveč priznanih potnih stroškov za čas službene poti. Očitek neobrazloženosti izpodbijane sodbe tako ni utemeljen.

29. Neutemeljena je pritožbena primerjava sodb delovnega in kazenskega sodišča, češ da si nasprotujeta, saj je po navedbah toženca v vlogi z dne 16. 1. 2023 višje sodišče razveljavilo obsodilno sodbo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Razveljavljena kazenska sodba tako nima več pravnih učinkov. Sicer pa postopka tečeta neodvisno eden od drugega in odločitev v kazenskem postopku, kjer se presoja kazenska odgovornost toženca, nima vpliva na odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu, kjer se odloča o toženčevi obveznosti vrnitve preveč plačanih potnih stroškov.

30. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženca o prekoračitvi odločitve sodišča oziroma (ob)tožbe z navedbami, da sodišče prve stopnje zmotno upošteva celotno obdobje od 15. 1. 2018 do 14. 7. 2018, od katerega tožnica zahteva vračilo potnih stroškov, čeprav je toženec potne stroške prejel le do 30. 6. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč zavrnilo zahtevek za plačilo vtoževanega zneska 29,11 EUR za mesec julij 2018, saj je presodilo, da tožnica tega dela zahtevka ni izkazala.

31. Pritožba toženca sicer pravilno opozarja, da ni podlage za priznanje sorazmernega dela povračila stroškov mesečne vozovnice, saj je javni uslužbenec v primeru, da mu ne pripada mesečna vozovnica, upravičen do povračila dnevnih vozovnic. Vendar pa pritožbeno sodišče ni poseglo v ta del odločitve, ki se nanaša na vrnitev preveč plačanih potnih stroškov za mesec januar 2018, saj je izračun sodišča prve stopnje za toženca ugodnejši od izračuna, ki bi upošteval strošek dnevnih vozovnic, hkrati pa se tožnica zoper nepravilnosti izračuna v tej smeri niti ni pritožila (359. člen ZPP).

32. Neutemeljeno je stališče toženca v pritožbi, da ni dolžan plačati zakonskih zamudnih obresti, ker naj bi sodišče prve stopnje namerno zavlačevalo z izdajo sodne odločbe in mu s tem podaljšalo rok za plačilo obresti. Sodbo je resda odpremilo šele 29. 7. 2022, kar ni v skladu s 30-dnevnim instrukcijskim rokom iz prvega odstavka 323. člena ZPP, vendar pa prekoračitev tega roka praviloma ne povzroči nobenih pravnih posledic, zlasti ne za toženčevo materialnopravno obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti. Glede na to, da je neupravičeno prejemal potne stroške, mora prisojene zneske tožnici vrniti skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (193. člen Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Kršitev določbe prvega odstavka 323. člena ZPP bi kvečjemu lahko predstavljala relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, vendar toženec v pritožbi ne pojasni, v čem naj bi postopanje sodišča prve stopnje, ki je sicer res prekoračilo instrukcijski rok za izdajo sodne odločbe (sodišče je izdalo sodbo 8. 7. 2022, zadnja glavna obravnava pa je bila 12. 4. 2022), kakorkoli vplivalo na samo pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

33. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu teka zamudnih obresti, glede česar pritožbene navedbe podaja tožnica. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo s strani tožnice zatrjevan enomesečni zamik pri povračilu stroškov prevoza ob izplačilu plače in zato zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov prisodilo od šestega dne v mesecu za potne stroške predpreteklega meseca. Za pravilnost tako prisojenih zamudnih obresti ni pomembno pritožbeno navajanje tožnice, da noben predpis ni določal, da bi tožencu stroške za prevoz na delo in z dela lahko plačevala za predpretekli mesec oziroma za več kot 30 dni nazaj. Upoštevati je namreč treba, da je tožnica v četrti pripravljalni vlogi in spremembi tožbe z dne 9. 7. 2021 (list. št. 74) trdila, da je po ponovnem pregledu izpisov o povračilu potnih stroškov in plačilnih list toženca ugotovila, da so se mu potni stroški izplačevali z enomesečnim zamikom, čeprav iz plačilnih list pri označbi meseca in leta (npr. I050 Prevoz na delo 1/2018) izhaja, da so se izplačevali za tekoči mesec. Toženec je po podanih navedbah tožnice ugovarjal teku zakonskih zamudnih obresti, kot jih je zahtevala tožnica s tožbenim zahtevkom, tožnica pa ni podala nobenih navedb, zakaj ji, glede na to, da zatrjuje, da je tožencu plačevala stroške za predpretekli mesec, pripadajo zamudne obresti že od preteklega meseca. Tožničine pritožbene navedbe o akontativnem načinu obračuna stroškov prevoza na delo in z dela ter poračunu pa predstavljajo neupoštevne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi s tem ni podala nobenih trditev, pri tem pa v pritožbi ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni mogla storiti.

34. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor stranki morebiti na kakšno pritožbeno navedbo nista dobili izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spoznata, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.1

35. Ker niso podani niti s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

36. Stranki s pritožbo nista uspeli, zato sami krijeta svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) kot tudi stroške odgovora na pritožbo nasprotne stranke, ker odgovora nista bistveno pripomogla k rešitvi spora, zato teh stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih (155. člen ZPP).

1 Npr. sklep Ustavnega sodišča, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve), sklep VS RS, opr. št. III Ips 84/2017.