Jedro

Tožba je nesklepčna, kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

Velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da je zatrjevana dejstva dopustno dokazovati na različne načine, z različnimi dokaznimi sredstvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala plačilo 2.966,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 3.039,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2008 dalje ter tožencu naložilo, da mora tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.490,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožničin zahtevek zavrnilo.

2. Proti sodbi (očitno priti obsodilnem delu) se pritožuje toženec iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov in predlaga višjemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Opredeljuje tudi pritožbene stroške. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je on povzročil škodo, saj to ni dokazano. Že tožba je nesklepčna, saj nima zadosti trditvene podlage, niti dokazov. Če bi toženec res poklical po telefonu in povedal za škodo, bi to vsebovala že tožba, in ne bi tega tožeča stranka navajala šele na prvem naroku za glavno obravnavo. V tožbi ni točno navedeno, kdaj jo je poklical, to bi morala preveriti preko telefonskega operaterja. Račun, s katerim izkazuje popravilo ter rušenje in postavitev peči, ni bil predložen tožbi, je neverodostojen in pridobljen samo za predmetno pravdo. Navedbe tožnice se razlikujejo od izpovedb prič. Ni navedla, da sta bila njen mož in T. K. v pisarni, kar pomeni, da ju ni bilo tam, priče pa o tem niso izpovedovale enako. Ključe naj bi imela samo tožnica in toženec, a se izkaže, da so trije ključi. Priča Š. V. naj bi delno slišala pogovor, česar pa se ne da, priča M. R. pa naj bi bila v stanovanju tudi po dogodku, čeprav druga priča izpoveduje drugače. Iz policijskega zapisnika izhajajo samo poškodbe vratc, škode na dimni tuljavi tožeča stranka ne zahteva, sodišče pa ji to dodeli 125,00 EUR, parket je bi poškodovan že od prej. Podane so tudi bistvene kršitve postopka, saj so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni, ter v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tudi tožbeni zahtevek je prekoračen.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

6. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. V čem konkretno naj bi bila, pritožba niti ne pove.

7. Tožničina tožba ni nesklepčna, saj je ta hiba podana takrat, kadar iz dejstev, ki so v tožbi navedena, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja. Tožnica je v tožbi navedla zadosti dejstev za utemeljitev toženčeve odškodninske obveznosti do nje, in sicer je trdila, da ji je slednji s svojim ravnanjem povzročil škodo, ko je uničil določene premične stvari v njunem solastnem stanovanju. Svoje trditve je glede na toženčeve ugovore kasneje še specificirala, dokaze pa lahko stranka predloži vse do konca prvega naroka glavne obravnave, kar je tožnica tudi storila, saj je predložila račun, predlagala priče in še nadrobneje obrazložila, kaj z zahtevanim zneskom uveljavlja. To, da tožba ne vsebuje ure in datuma klica, ne pomeni njene nesklepčnosti.

8. Velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da je zatrjevana dejstva dopustno dokazovati na različne načine, z različnimi dokaznimi sredstvi. Zato ne drži očitek, da bi le preko telefonskega operaterja tožnica lahko dokazala obstoj in vsebino toženčevega telefonskega klica. Ta je bil sicer le indic pravno relevantnega dejstva (toženčevega poškodovanja predmetov), a ga je tožnica verodostojno in prepričljivo dokazala. Tako že iz policijskega zapisnika z dne 13. 12. 2006 izhaja, da je policistom sporočila, da jo je brat poklical in ji povedal za škodo. Tudi očitki o neverodostojnosti računa so neutemeljeni, saj datum njegove izdaje (30. 11. 2006) v njegovo verodostojnost ne vzbuja nobenih pomislekov.

9. Odločilna dejstva so v celoti pravilno ugotovljena. Ključno za sprejeto dokazno oceno, ki je prepričljiva, skrbna in natančna, je, da sta imela samo tožnica in toženec dostop do kletnega stanovanja. Tudi če ga ima tožničina hči, ni verjetno, da bi ona uničila stvari, prav tako tudi ne tožnica sama. Da je v začetku decembra tožnico poklical toženec in ji povedal o škodi, izpovedujejo priče, škodo dokazujejo posnete fotografije, njen obseg pa je ocenil izvedenec. Drugih delavcev takrat ni bilo v stanovanju, samo pečar, ki pa škode ni povzročil, kar potrdi tudi toženec, morebitnega vloma pa nihče ni zatrjeval. Tožnica in njena hči sta stanovanje začeli urejati in vanj vlagati, zato ni logično in življenjsko verjetno, da bi si sami povzročili škodo, toženec pa je edini, ki je še imel dostop do stanovanja.

10. Tudi tožbeni zahtevek ni prekoračen. Glasil se je na plačilo 6.500,00 EUR, kasneje, po izdelanem izvedenskem mnenju, pa je tožnica del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na presežek škode, kot jo je ocenil izvedenec, umaknila. Res je, da je tožnica na zaslišanju povedala, da zneska za dimno tuljavo ne vtožuje, vendar je sodišče prve stopnje obseg vtoževane škode ugotovilo znotraj postavljenega denarnega zahtevka tožnice, pri čemer se je pri natančni opredelitvi višine škode pravilno oprlo na izvedensko mnenje. Tožnici sodišče prve stopnje ni prisodilo nič več in nič drugega, kot je zahtevala, saj se je njen zahtevek po umiku glasil na 3.534,00 EUR, toženec pa ji je dolžan plačati 3.039,330 EUR.

11. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je v izpodbijanem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah 1. odst. 165. čl. ZPP ter 1. odst. 154. čl. ZPP. Toženec sam krije svoje stroške neuspele pritožbe.