Jedro

Tožnica je utrpela nepremoženjsko škodo, in sicer duševne bolečine zaradi kršitve njegove pravice do zdravega življenjskega okolja, ki presega običajne meje (72. člen Ustave RS ter tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)).

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu in odločitvi o stroških postopka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sta dolžni sami nositi, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 4.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2006 plačila (prvi odstavek točke 1. izreka), v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (drugi odstavek točke 1. izreka) ter ji plačati 704,60 EUR pravdnih stroškov (točka 2. izreka).

2. Zoper obsodilni del te sodbe ter stroškovno odločitev se pravočasno po zakonitem zastopniku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo, podrejeno njeno razveljavitev. Najprej graja zaključek sodišča prve stopnje v delu, v katerem le-to ni sledilo ugovoru zastaranja celotne terjatve ob stališču, da gre za sukcesivno škodo, sklicujoč se pri tem na napačno uporabo določbe prvega odstavka 286. člena ZPP z obširno razlago kdaj so bile podane posamezne navedbe. Nadalje graja višino dosojene odškodnine kot pretirano visoko, sklicujoč se pri tem na sodno prakso Vrhovnega sodišča ter citiranjem posameznih judikatov Vrhovnega sodišča (1), prav tako s citatom odločb Višjega sodišča (2). Odločitve v navedenih judikatih pritožba primerja z ugotovljenim dejanskim stanjem v konkretni zadevi tj. da tožnica živi 10 m od glavne ceste G1-3, da je nižja obremenitev s hrupom v primerjavi s posameznimi zadevami, da gre za krajše časovno obdobje. Nazadnje tožena stranka graja stroškovno odločitev z navedbo, da bi morale pravdne stranke v postopku ravnati po načelu vesti in poštenja (9. in 11. člen ZPP) ter obseg uveljavljanih stroškov omejiti na najmanjšo možno mero, sodišče pa bi moralo onemogočiti vsako zlorabo pravic (prvi odstavek 11. člena ZPP). Po njenem mnenju ni bila potrebna druga pripravljalna vloga z dne 22. 11. 2007, saj je v njej tožeča stranka ponavljala že povedano, razpravljala o nebistvenih vprašanjih ter ni navedla ničesar, kar ne bi mogla že v tožbi oziroma v prvi pripravljalni vlogi ali na narokih, zato ji je bilo neupravičeno priznanih 300 točk. 3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožeče stranke tako glede pravočasnosti kot glede utemeljenosti ugovora zastaranja ter tudi glede višine odškodnine, pri slednjem pa izpostavi dva judikata Vrhovnega sodišča RS (3).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica utrpela nepremoženjsko škodo, in sicer duševne bolečine zaradi kršitve njegove pravice do zdravega življenjskega okolja, ki presega običajne meje (72. člen Ustave RS ter tretji odstavek 133. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)). Na podlagi 179. člena OZ je tožnica kot oškodovanka upravičena do pravične denarne odškodnine za telesne bolečine, duševne bolečine in za strah, ki izvirajo iz posega v pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica in pripada vsakomur, država jo mora zagotavljati, tak poseg pa predstavlja imisija hrupa nad tolerančno mero v konkretnem primeru (4).

6. Uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti sodišče druge stopnje po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje ter za ta postopek vsa pravno odločilna dejstva ter v primerni višini odmerilo (in dosodilo) odškodnino. Pravilna pa je tudi odločitev, da zahtevek ni zastaral, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov kot jih navaja sodišče prve stopnje, ki pa na pravilnost in zakonitost odločitve, kot bo razvidno iz nadaljevanja te obrazložitve, niso vplivali.

O ugovoru zastaranja:

7. Ugovor zastaranja odškodninskega zahtevka zaradi sukcesivno nastajajoče škode, ki naj bi imel za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, ki ga v pritožbi ponovno podaja tožena stranka, ni utemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno sledilo prvotnemu ugovoru zastaranja toženke, ki ga je ta podala v prvi pripravljalni vlogi z dne 9. 10. 2007, v kateri je navedla, da ugovarja triletni zastaralni rok, v katerem po OZ zastarajo odškodninske terjatve, ki mu sodišče v celoti sledilo ter dosodilo odškodnino za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe. Takšna odločitev je pravilna in v skladu z določbo prvega odstavka 352. člen OZ.

9. Glede s strani tožene stranke podanega ugovora zastaranja sukcesivno nastajajoče škode (za katero naj bi v danem primeru šlo) je sodišče prve stopnje zaključilo, da le-ta ni utemeljen iz razloga, ker je tožena stranka, ki je šele v 15. pripravljalni vlogi (26. 4. 2010) podala dejanske trditve (zakaj je potekel petletni objektivni oz. subjektivni triletni zastaralni rok) o tem, zakaj je tožeča stranka z uveljavljanjem škode v konkretnem primeru, ki sukcesivno nastaja (kdaj je tožnik po njeni oceni izvedel za nastanek škode in povzročitelja), z navedbami prepozna. Dejanske trditve so bile podane v nasprotju z določbo 286. člena ZPP. V tej posledici je ugovor zastaranja sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da stranki postopka kot tudi sodišče prve stopnje izhajajo iz predpostavke, da gre v danem primeru za sukcesivno nastajajočo nepremoženjsko škodo tj. za bodočo škodo, ki bo kontinuirano (sukcesivno) nastajala tudi v bodoče. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča materialnopravno zmotno. V danem primeru ne gre za ti. bodočo škodo. Iz tožbenih trditev izhaja, da bo škoda trajala do izgradnje avtoceste (AC), na katero bo preusmerjen promet. Dejansko je škoda prenehala z izgradnjo AC dne 30. 8. 2008, torej že pred izdajo izpodbijane sodbe. Zato je ugotoviti, da je vsa škoda tožnici nastajala oz. ji je bila znana pred koncem postopka na prvi stopnji. V tem primeru ne gre za bodočo (nepremoženjsko) škodo, ker le-ta izvira iz zaključenega škodnega ravnanja tj. vsakokratnih imisij, povzročenih z vsakodnevnim prekomernim tranzitnim prometom, pri čemer tožnica zahteva odškodnino le za ta čas (in ne tudi za čas po prenehanju imisij)(5). Ker ne gre za bodočo nepremoženjsko škodo tj. za škodo, ki bi kontinuirano nastajala tudi še v bodoče, je ugotoviti, da so brezpredmetni zaključki sodišča prve stopnje o tem, kdaj takšna vrsta škode zastara in zakaj v konkretnem primeru ni zastarala, s tem pa je odpadla potreba o odgovarjanju na vsa (obširna) pritožbena izvajanja v navedeni smeri.

11. Zaradi navedenega je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da odškodninski zahtevek tožnice ob vložitvi tožbe ni zastaral, čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Pritožba v tej smeri zato ni utemeljena.

O višini odškodnine:

12. Tožnici je bila prisojena denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v njeno pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica, urejena v 72. členu Ustave RS ter je kršitev te pravice urejena z odškodninsko odgovornostjo v tretjem odstavku 133. člena OZ, ki opredeljuje mejo pred pravno priznano in pravno nepriznano škodo.

13. V primeru, če nastane škoda pri upravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je izdal dovoljenje pristojni organ, ima prizadeta oseba (oškodovanec) pravico zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Da je prišlo do nastanka takšne škode (ki običajne meje presega), je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ugotovilo in svoje ugotovitve obsežno obrazložilo v razlogih izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenskega mnenja Zavoda za zdravstveno varstvo (ki mu pravdni stranki nista oporekali) je ugotovilo, da so bile pri tožnici v obdobju od 10. 5. 2004 do 14. 8. 2008 (51 mesecev) presežene običajne meje hrupa (obrazložitev na strani 8 in 9 izpodbijane sodbe). Tožnica je bila trajno izpostavljena prekomernemu hrupu v dnevnem in nočnem času, ki je trajal nekaj več kot 51 mesecev, dan in noč, in ki se je z leti nenehno povečeval. 14. Bivališče (stanovanjska hiša) tožnice je od ceste G-1/336 oddaljeno 10 m, kar je dejansko v neposredni bližini ceste. Tožnica je bila vso sporno obdobje že upokojena in je večinoma časa preživela na svojem domu, saj se ni imela nikamor umakniti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so vsi prostori v katerih se je čez dan zadrževala obrnjeni na cesto, pred hrupom s ceste pa tudi ni bila zaščitena spalnica. Zaradi hrupa je bila onemogočena normalna komunikacija, ni se moglo odpirati oken, gledati televizije, tožnica pa je ponoči slabo slaba in je bila zaradi tega čez dan neprespana in utrujena ter je od leta 2004 jemala tudi pomirjevala. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je zato tudi po oceni sodišča druge stopnje odmerjena višina odškodnine 4.900,00 EUR ustrezna satisfakcija tožniku za povzročeno mu škodo. Predstavlja pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Odmerjena višina ne odstopa od v sodni praksi odmerjenih odškodnin v podobnih zadevah. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tako objektivne kot subjektivne dejavnike v konkretnem primeru (oddaljenost kraja bivanja, čas trajanja, hrupa, prisotnost na domu,...), ki so vplivale na intenzivnost in trajanje tožničinih duševnih bolečin. V posledici je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. člen ZPP).

O stroških postopka:

15. Pritožbena graja zoper odločitev o pravdnih stroških ni utemeljena. Tožena stranka zatrjuje, da ni bila potrebna druga pripravljalna vloga z dne 22. 11. 2007, ker je tožeča stranka v njej zgolj ponavljala že povedano, razpravljala o nebistvenih vprašanjih, zlasti pa ni navedla ničesar, kar ne bi mogla že v tožbi oziroma prvi pripravljalni vlogi ali na narokih. Takšna pritožbena izvajanja so po oceni sodišča druge stopnje povsem nekonkretizirana in pavšalna. Zaradi njihove neobrazloženosti jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti, v tej posledici pa tudi ne odgovoriti nanje. Zakon ne daje podlage za raziskovalno dolžnost sodišča druge stopnje v smislu vsebinskega primerjanja pisnih vlog strank o tem kaj je že bilo oziroma kaj ni bilo povedano v postopku in kdaj je bilo kaj povedano ter s tem v zvezi presoje ali so posamezne vloge utemeljene oziroma neutemeljene v smislu njihove potrebnosti in ugotavljanja pravilnosti stroškovne odločitve. Pritožba konkretnih trditev nima, zato ni utemeljena.

16. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je dolžna sama nositi nastale ji stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato je prav tako dolžna sama nositi stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (155. člen ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodbe II Ips 409/2009, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007 in druge.

Op. št. (2): Sodbe I Cp 1887/2008, I Cp 1132/2010, I Cp 1585/2010 in druge.

Op. št. (3): Sodba VS RS II Ips 318/2010 in II Ips 335/2010. Op. št. (4): Sodba VS RS II Ips 409/2009. Op. št. (5): Sodba VS RS II Ips 68/2011 z dne 30. 6. 2011.