Jedro

Če upnik ob izvršilnem predlogu ne izkaže obstoja izvršilnega naslova, sodišče takšen predlog zavrne in ne zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za izvršbo, ker je ugotovilo, da upnik nima izvršilnega naslova (16. in 18. člen ZPP).

Upnik izpodbija sklep iz vseh treh pritožbenih razlogov in predlaga, naj sodišče sklep razveljavi in izvršbo dovoli. Trdi, da je pred vložitvijo izvršilnega predloga ugotovil, da obstaja pravnomočni izvršilni naslov, saj se dolžnik proti sodbi ni pritožil, pač pa se je upnik sam in še to samo proti stroškovnemu zavrnilnemu delu.

Dejstvo, da se je proti sodbi pritožil drugi toženec A., na to izvršbo ne vpliva.

Pritožba ni utemeljena.

Ko prejme izvršilni sodnik izvršilni predlog, mora najprej odločiti o njegovi dopustnosti, potem pa tudi o njegovi utemeljenosti, se pravi, najprej o procesnih, potem pa tudi o materialnih predpostavkah. Toda Zakon o izvršilnem postopku ima določbe le o odločanju o utemeljenosti izvršilnega predloga (38. člen ZIP), o dovoljenosti pa ne, zaradi česar je potrebno za slednje uporabiti (14. člen ZIP) ustrezne določbe Zakona o pravdnem postopku o procesnih predpostavkah. Vendar vprašanje obstoja izvršilnega naslova (16. in 18. člen ZIP) ni procesna predpostavka, kot so to procesni roki, formalna popolnost, pravilnost in vsebina izvršilnega predloga, procesna legitimacija strank in podobno, marveč materialna predpostavka, kot so to obstoj terjatve, materialnopravna legitimacija strank, sredstva in predmet izvršbe in podobno ter med temi tudi obstoj izvršilnega naslova, njegova izvršljivost, primernost itd. Ko je tako prvo sodišče ugotovilo, da upnik nima na voljo izvršilnega naslova, bi moralo izvršilni predlog zavrniti, ne pa zavreči. Vendar je pritožbeno sodišče vezano na prepoved reformatio in peius (374. člen ZPP), zavrnitev kakršne koli zahteve stranke v postopku pa ima zvečine hujše posledice kot zavrženje, zaradi česar pritožbeno sodišče ni smelo poseči v, procesno gledano, nepravilen izrek.

Sicer pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki z zavrženjem izvršilnega predloga le-temu ni ugodilo, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja sodišče, marveč drugih, kot bo razloženo. Iz pravdnega spisa III P ....., iz katerega izvira zatrjevani izvršilni naslov, izhaja, da sta bila dolžnik in A. obsojena nerazdelno na plačilo odškodnine in pravdnih stroškov upniku; da se je proti tej sodbi pritožil le upnik, in še to le glede zavrnilnega stroškovnega dela, ne pa tudi druga tožena stranka, kot to zmotno navaja upnik v svoji pritožbi; da pa sodba sploh ni bila vročena dolžniku, kar pomeni, da ni postala nasproti njemu ne pravnomočna in s tem tudi ne izvršljiva (18. člen ZIP). Že vložena pritožba torej sama po sebi ne bi bila ovira za pravnomočnost sodne odločbe v delu, na podlagi katerega se zahteva izvršba, saj pozna naše procesno pravo sistem deljive pravnomočnosti tako v razmerju do strank kot tudi delov zahtevkov. Po povedanem torej sama vložitev pritožbe še ne pomeni, da sodba ni postala pravnomočna v kakšnem svojem delu ali v razmerju do kakšne izmed strank. Pač pa izvršilni naslov ni pravnomočen v razmerju do dolžnika, ker, kot rečeno, pravdno sodišče sodbe prvi toženi stranki - sedanjemu dolžniku sploh ni vročilo.

Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep, le da iz drugih razlogov kot sodišče prve stopnje.