Jedro

Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja protipravnosti, kot ene od nujnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da tožnik ni imel pravnega naslova za bivanje v stanovanju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločitev spremeni tako, da je zahtevek po temelju utemeljen.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo 55.390,00 EUR odškodnine za materialno in nematerialno škodo, skupaj s pripadajočimi obrestmi. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 4.313,86 EUR.

2. V pravočasno vloženi pritožbi tožeča stranka sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge ter kršitev Ustave RS. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v obravnavanje pred drugim sodnikom. Sklicuje se na zamudni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 1648/2018, s katerim je ugotovljeno, da sta toženca 21.11.2018 motila tožnikovo posest stanovanja. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnik imel pravico do posesti sporne nepremičnine (stanovanja). S pravnim prednikom prvo tožene stranke (L. d.d.) je tožnik sklenil najemno pogodbo za določen čas (10 let) in sicer za neprofitno najemnino, ki se obračunava v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopku za uveljavljanje subvencioniranih najemnin. V najemni pogodbi je jasno zapisano, da gre za neprofitno stanovanje. Graja zaključek, da ne gre za neprofitno najemno razmerje, sklenjeno za nedoločen čas. Nepravilno je uporabljen 87. čl. Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1), saj se sklenitev pogodbe na podlagi javnega razpisa predvideva samo za primer oddajanja stanovanj s strani občine, države, javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije. Tožniku je stanovanje oddala zasebna gospodarska družba. Gre za neprofitno najemniško stanovanje, zato je na osnovi kogentne določbe (prvi odstavek 90. čl. SZ-1) treba zaključiti, da gre za najemno razmerje za nedoločen čas. Zato je tožnik tudi po 19.10.2016 imel pravni naslov za bivanje v stanovanju, s čemer je bil prvi toženec seznanjen. Prvi toženec se je lotil tožnikove izselitve na silo, brez upoštevanja zakonsko predpisanih poti. Sodišče, ki je tožnika obravnavalo samovoljno oz. slabše kot druge najemnike neprofitnih stanovanj, je kršilo 22. čl. Ustave RS. Vztraja, da je primopredajni zapisnik z dne 15.11.2018 podpisal zaradi prisile in grožnje. Sodišče ga je presojalo mimo kazenskih ovadb. Sklicuje se na v oktobru in novembru 2018 obstoječe intenzivne aktivnosti za tožnikovo nasilno izselitev. Toženec je najel zasebno varovalno službo (drugo toženo stranko), namesto, da bi uporabil predpisane sodne poti. Izpostavlja nesorazmerje moči med njim in drugo toženo stranko. Policija ni hotela posredovati; sklicevala se je, da gre za civilno pravno razmerje. Tožnik je bil ustrahovan; bal se je za svoje zdravje in življenje. Iz kazenskih ovadb izhaja, da so se aktivnosti od oktobra 2018 dalje stopnjevale. Tožnik se je vračal v stanovanje in izvajal posest. Povzema aktivnosti in dogodke z dne 22.10.2018, 27.10.2021, 2.11.1018, 21.11.2018. Ocenjuje, da gre za nezakonito demonstracijo fizične sile in grožnje, kar bi pri vsaki osebi povzročilo strah. Primopredajnega zapisnika tožnik ni podpisal prostovoljno. Šlo je za kombinacijo uporabe in demonstracije fizične sile in premoči nad tožnikom (grožnje, prisila z onemogočanjem dejanske uporabe stanovanja) ter izvajanje psihičnega pritiska. Ne sprejema zaključka, da vpliva sile, groženj in prevare ni izkazal. Dne 21.11.2018 so varnostniki drugo tožene stranke brez zakonske podlage odrinili zabarikadirana vrata; izvajalo se je pravo obleganje tožnikovega stanovanja. Šlo je za uporabo sile ter kršitev ustavnega in zakonskega načela nedotakljivosti stanovanja. Sila je razvidna iz izpovedi prič: da je tožniku postalo slabo, da so ga pospremili iz stanovanja, da je varnostnik tožnika odstranil iz varovanega območja z uporabo strokovnega prijema. Prvi toženec bi moral izposlovati sodno odločbo, izvršitelj pa jo izvršiti. Sklicuje se na 36. čl. Ustave o nedotakljivosti stanovanja in na 2. čl. Ustave, ki določa, da je Slovenija pravna država. Sodišče zanika nujnost uporabe pravnih sredstev, kar je nevarno za pravni red, pravno zaščito pa nudi izvajalcem nasilni ravnanj. Graja razloge iz 28. do 30. točke izpodbijane sodbe. Vztraja, da je tožnik imel pravico do posesti in je posest dejansko izvrševal. To dokazujejo kazenske ovadbe. Če tožnik v stanovanju ne bi bival, nasilna dejanja ne bi bila izvršena; tožnik ne bi klical policije, vlagal kazenskih ovadb ter prosil policije za pomoč. Tožnikove težave z uporabo stanovanja zaradi nasilnih posegov tožencev so se začele po 21.10.2018, ko je bil tožnik vključen v storitve zavetišča za brezdomce. Soseda sta potrdila tožnikovo prisotnost v stanovanju; kako je tožnik imel organizirano svoje življenje, pa ni pomembno. Prvi toženec, lastnik stanovanja, prenehanja najemne pogodbe ni uveljavljal v zakonsko predvidenem sodnem postopku in pred pristojnim sodiščem. Izkazana je tožnikova pravica do posesti stanovanja, nasilna, protipravna in škodljiva ravnanja tožencev ter neveljavnost primopredajnega zapisnika zaradi napak volje. Prav tako nezakonit in protipraven je poseg v tožnikovo pravico do nedotakljivosti stanovanja iz 36. čl. Ustave. Zato je temelj odškodninskega zahtevka podan.

3. Oba toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlagata zavrnitev pritožbe, prvi toženec pa priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik uveljavlja odškodnino za materialno in nematerialno škodo zaradi njegove nasilne izselitve iz stanovanja št. 1 na Š. cesti (v nadaljevanju stanovanje). Prvemu tožencu (lastniku stanovanja) in drugemu tožencu (družbi za varovanje) očita nasilen, protipraven vstop v stanovanje in odvzem stanovanja iz posesti. Premoženjsko škodo utemeljuje z odstranitvijo stanovanjske opreme, orodja in osebne garderobe, nepremoženjsko pa s strahom, telesnimi bolečinami in duševnim trpljenjem zaradi posega v osebnostne pravice, kar vse naj bi utrpel zaradi ravnanja obeh tožencev.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja protipravnosti, kot ene od nujnih predpostavk odškodninske odgovornosti. Ugotovilo je, da tožnik ni imel pravnega naslova za bivanje v stanovanju; da v stanovanju ni prebival najmanj od 21.10.2018, ko je bil vključen v storitve prenočevanja in toplega obroka v zavetišču za brezdomce na ...; da je dne 8.11.2018 obljubil, da se bo dogovoril glede stanovanja, dne 15.11.2018 pa podpisal zapisnik o primopredaji stanovanja in stanovanje prepustil prvemu tožencu v posest. Tožnikovo fizično odstranitev iz stanovanja, po vrnitvi v stanovanje 21.11.2018, je štelo za dovoljeno ravnanje brez uporabe prekomerne sile.

7. Pritožnik nasprotuje ugotovitvi, da je stanovanje zasedal nezakonito. Svoje stališče o pravici do uporabe stanovanja gradi na najemni pogodbi, vsebovani v sodni poravnavi, sklenjeni z L. d.d., v zadevi opr. št. VI P 688/94 z dne 19.10.2006. Z njo sta tožnik (tam toženec) in takratni lastnik stanovanja (L. d.d.) razveljavila kupoprodajno pogodbo za stanovanje in dogovorila najemno razmerje toženca: za določen čas (10 let) s subvencionirano najemnino, ki se obračunava skladno z Uredbo o metodologiji za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih ter merilih in postopkih za uveljavljanje subvencioniranih najemnin (Uradni list RS, št. 131/2003). Trditev, na kakšen način naj bi bilo stanovanje opredeljeno za neprofitno najemno stanovanje, tožnik ni podal; pa tudi okoliščin, na osnovi katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za neprofitno najemno stanovanje, ne. Pritožbena trditev, da je v najemni pogodbi zapisano, da gre za neprofitno stanovanje, je v nasprotju z listino, na katero se sklicuje (sodno poravnavo oz. v njej vsebovano najemno pogodbo). Pravilno pa pritožba opozarja, da je s 87. čl. SZ-1 predpisan postopek oddaje neprofitnih stanovanj, ki jih oddajajo občina, država, javni stanovanjski sklad ali neprofitna stanovanjska organizacija; neprofitna najemna stanovanja so namreč del stanovanjske politike, ki jo izvajajo država in lokalne skupnosti.

8. Iz dejstva, da je bila dogovorjena najemnina v višini neprofitne najemnine, pritožnik izvaja zaključek, da gre za neprofitno stanovanje, glede katerega je najemna pogodba lahko sklenjena le za nedoločen čas (90. čl. Stanovanjskega zakona – SZ-1; Uradni list RS, št. 69/2003 s spremembami). Njegovo sklepanje ni pravilno, saj določitev najemnine ni podlaga za opredelitev pravne narave stanovanja1. Dejstvo, da je bila najemna pogodba sklenjena za določen čas kaže ravno nasprotno: da predmet najema ni neprofitno stanovanje, saj je bilo za neprofitna najemna stanovanja v času sklepanja sodne poravnave oz. najemne pogodbe predpisano sklepanje pogodb za nedoločen čas (prvi odstavek 90. čl. SZ-1). Pritožnikovo zatrjevanje transformacije najemne pogodbe za določen čas v najemno pogodbo za nedoločen čas je brez dejanske in pravne podlage. Določitev neprofitne najemnine ne more povzročiti prevedbe najemne pogodbe iz pogodbe za določen čas v pogodbo za nedoločen čas. Tudi če sta pogodbenika najemnino v višini neprofitne najemnine določila iz razlogov socialne narave, to ni spremenilo pravne narave stanovanja.

9. Če je bil tožnik v prejšnjem družbenolastninskem sistemu imetnik stanovanjske pravice, je bil ob prehodu s pravne ureditve stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84) v najemno razmerje upravičen do plačevanja neprofitne najemnine (147. in 150. čl. Stanovanjskega zakona; Uradni list, št. 18/91 s spremembami), ni pa se zaradi tega upravičenja spremenila pravna narava stanovanja. Takó so bili obravnavani tudi drugi imetniki stanovanjske pravice, zato se pritožnik neutemeljeno sklicuje, da je obravnavan slabše kot drugi najemniki; ne more pa biti obravnavan kot najemnik neprofitnega stanovanja, saj obravnavano stanovanje ni neprofitno najemno stanovanje. Sodišče prve stopnje zato pravilno ugotavlja, da je od izteka desetletnega roka dalje (od 19.10.2006 dalje) tožnik stanovanje zasedal nezakonito.

10. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi prvostopenjskemu zaključku, da je tožnik dne 15.11.2018 stanovanje predal v posest prvemu tožencu. Listina (primopredajni zapisnik – listina B 3), ki to dokazuje, je nedvoumna; priče, ki so primopredaji prisostvovale, primopredajo skladno opisujejo. Zahtevka, s katerim bi – zaradi napake volje – ovrgel pravno veljavnost zapisnika, tožnik ni postavil. Silo in grožnje, čemur naj bi bil tega dne izpostavljen, utemeljuje s kazenskimi ovadbami. Iz kazenskih ovadb ni razvidno da bi toženca pred 15.11.2018 ali na ta dan vršila silo. Sicer pa so – enako kot tožnikove trditve v tem postopku – tožnikovo enostransko dejanje. Pritožba pravilno izpostavlja, da so se v oktobru in novembru 2018 vršile intenzivne aktivnosti za tožnikovo izselitev iz stanovanja, ni pa to razlog, na osnovi katerega bi bilo mogoče sklepati na silo in grožnje. Tudi iz dejstva, da je bilo ob primopredaji več oseb, ki so želele doseči izpraznitev stanovanja, ne. Iz po tožniku zatrjevanega dejstva, da je dvakrat nekdo zamašil ključavnico, je mogoče sklepati na oviranje tožnika pri uporabi stanovanja, ne gre pa za silo, ki naj bi bila razlog za primopredajo stanovanja prvemu tožencu. Tožnik – razen svoje izpovedi – ni ponudil dokazov, ki bi silo in grožnjo pred ali ob podpisu primopredajnega zapisnika dokazovali. V pritožbi se sklicuje na silo in grožnjo, ki naj bi je bil deležen 21.11.2018, kar ne more biti razlog za podpis primopredajnega zapisnika teden dni pred tem. Pozivanje tožnika, da podpiše najemno pogodbo, ni nasilno ravnaje. Da bi zakoniti zastopnik 27.10.2018 in 2.11.2018 izvedel kakšno drugo nasilno dejanje, dokazni postopek ni potrdil. V ovadbah, ki jih je tožnik podal 27.10.2018 in 2.11.2018, takih očitkov ni. Iz ovadbe z dne 2.11.2018 sledi, da je tožnik zgolj mislil, da je zakoniti zastopnik drugega toženca hotel poškodovati ključavnico. Iz dejstva, da se je po podpisu primopredajnega zapisnika tožnik vračal v stanovanje, pa ni mogoče sklepati, da je stanovanje predal zaradi sile ali grožnje.

11. Pritožnik ne graja ugotovitve, da stanovanje ni bilo primerno za bivanje; da je bila že več let izklopljena elektrika; stanovanje se je sicer ogrevalo na elektriko. Da tožnik v stanovanju ni prebival, ga ni trajno uporabljal, kaže – poleg neuporabnosti stanovanja za bivanje – tudi dejstvo, da je bil od 21.10.2018 dalje vključen v storitve prenočevanja in toplega obroka v Zavetišču za brezdomce na ... Sam je izpovedal, da je svoje perilo pral v javni pralnici, umival in tuširal se je pri prijateljici. Nobena od prič, na katere se pritožba sklicuje, se do toženčeve uporabe stanovanja ni časovno ni opredelila natančno – konkretno od 21.10.2018 dalje. Pritožbeno sodišče soglaša, da vsaj od tega dne dalje tožnik v stanovanju ni bival. 12. Pritožnik se sklicuje na motenjski zamudni sklep IV P 1648/2018 z dne 16.1.2019 (listina A 21), s katerim je bilo ugotovljeno, da sta toženca 21.11.2018 motila tožnikovo posest stanovanja s tem, da sta: s krampom razbila vhodna vrata, odstranila okenska krila z oken in dvoje notranjih vrat, tožnika nasilno odstranila, namestila nova vrata z drugo ključavnico, okna pa prelepila s plastičnim trakom z napisom „objekt varuje ...“. Dejansko stanje, na podlagi katerega je bil motenjski sklep izdan, je drugačno od dejanskih ugotovitev v tem postopku2. Kljub različnosti dejanskih ugotovitev se ne vzbujajo pomisleki v pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v tem postopku, saj v motenjski tožbi zatrjevana dejstva niso bila predmet dokazovanja. Zamudni sklep IV P 1648/2018, potrjen s sklepom VSL II Cp 556/2019, je bil v motenjskem sporu izdan zato, ker toženca na tožbo nista odgovorila3. 13. Dejansko stanje je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, nepravilno pa je uporabljeno materialno pravo.

14. Z zamudnim sklepom IV P 1648/2018 z dne 16.1.2019 sprejeta odločitev je odločilnega pomena za odločitev v tem postopku. Odločitve ni mogoče spregledati, kljub temu, da se je mogoče strinjati s stališčem sodišča prve stopnje, da protipravni poseg v posest ne predstavlja nujno protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega prava. Gre za pravnomočno odločitev o tem, da je bil dne 21.11.2018 posestnik stanovanja tožnik in ne toženec. To pomeni, da je pravnomočno razsojeno, da se tožnik dne 15.11.2018 – s podpisom primopredajnega zapisnika – ni odrekel posesti stanovanja. Samopomoči4 se zato toženec dne 21.11.2018, po večinskem mnenju senata, ni smel poslužiti. Tudi pravici do bivanja v stanovanju se tožnik s podpisom primopredajnega zapisnika ni odrekel, saj dne 15.11.2018 sestavljen primopredajni zapisnik ni pravnomočna sodna odločba, ki bi bila lahko podlaga za njegovo izselitev. Druge pravne podlage, ki bi prvemu tožencu dovoljevala ravnanje, kakršnega je s pomočjo drugo tožene stranke izvedel 21.11.2018, pa prvi toženec ne navaja.

15. Izselitev iz stanovanja je mogoče izvesti na osnovi listine, ki je izvršilni naslov (17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Postopek deložacije je predpisan z 220 do 223. čl. ZIZ. Ta postopek je mogoče voditi na osnovi izvršilnega naslova, kar primopredajni zapisnik (listina B3) ni. Razen tega postopek izvršbe vodi sodišče oz. pomočnik sodišča – sodni izvršitelj in ne lastnik stanovanja s pomočniki.

16. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava je nepravilna odločitev, da ravnanje tožencev ni protipravno dejanje. Ker gre za protipravno dejanje, je odločitev spremenjena tako, da je odškodninski zahtevek po temelju utemeljen (358. čl. ZPP). Škoda, ki je tožniku zaradi protipravnega ravnanja nastala in je v vzročni zvezi s protipravnim dejanjem, bo ugotovljena v nadaljevanju postopka.

17. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo, ko bo znan uspeh strank v postopku (165. čl. v zvezi s 164. čl. ZPP).

1 SZ-1 v 83. čl. določa več vrst najemnih stanovanj: tržno, službeno, namensko za starejše in druge posebne skupine. Neprofitno stanovanje opredeljeno kot stanovanje, ki se oddaja upravičencu do najema neprofitnega stanovanja. 2 V tem postopku je ugotovljeno, da 21.11.2018 ni šlo za nasilno dejanje in da policija, ki je bila na kraju dogodka prisotna, ni potrdila elementov kaznivega dejanja ali prekrška zoper javni red in mir. 3 Z zamudno sodbo se o utemeljenosti zahtevka odloči na podlagi tožbenih navedb – zatrjevanih dejstev, ki se zaradi toženčeve pasivnosti štejejo za priznana in niso predmet dokazovanja (318. čl. ZPP). Zamudna sodba temelji na neovrgljivi domnevi, da tožena stranka s svojo pasivnostjo priznava tožnikove dejanske navedbe. 4 V določenih okoliščinah je lahko dovoljena - 31. čl. Stvarnopravnega zakonika.