Jedro

Tisti, ki uživa nepremičnino, ki je po podatkih zemljiške knjige last drugega, pa se ne prepriča, ali jo upravičeno uživa, čeprav bi se lahko prepričal z vpogledom v javno dostopni evidenci (kataster in zemljiško knjigo), ni dobroveren. Za nedobrovernost zadostuje že realna možnost seznaniti se z lastništvom nepremičnine ali njenega dela

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek po tožbi K. L., ki se glasi: "1. Tožena stranka A. O. in S. K. sta dolžna v 15 dneh, da ne bo izvršbe, z zemljišča tožeče stranke parc. št. 619/2, vl. št. 178 k.o. Č. odstraniti garažo s prizidkom, skladovnico lesa, lesene kole in tri grmičke, obkrožene z avtomobilskimi gumami.

2. Toženi stranki A. O. in S. K. se prepoveduje na način, kot je opisan pod 1. in na kakršenkoli drug način posegati v lastninsko pravico tožeče stranke na njeni nepremičnini parc. št. 619/2 vl. št. 178 k.o. Č.."

2.) Izrek o stroških postopka (I/3 izreka izpodbijane sodbe) pa se spremeni tako, da nosi vsaka stranka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

3.) V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4.) Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 342,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je pod točko I. izpodbijane sodbe razsodilo, da sta toženca A. O. in S. K. dolžna v roku 15 dni s tožničine parcele odstraniti garažo s prizidkom, skladovnico lesa, lesene kole in tri grmičke, obkrožene z avtomobilskimi gumami in da se jima tudi v bodoče prepoveduje na tak ali kakršenkoli drug način posegati v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini parc. št. 619/2 vl. št. 178 k.o. Č. (I/1 in 2 izreka) ter tožencem naložilo v plačilo 2.453,58 EUR pravdnih stroškov tožnice, v primeru zamude s pripadki (I/3 izreka). V točki II. pa je zavrnilo tožbene zahtevke A. O. in I. K., da sta vsak do 1/2 solastnika SV dela parc. št. 619/2 vl. št. 178 k.o. Č., v približni izmeri 665 m2, ki v naravi predstavlja četverokotnik nepravilne oblike, opisan v izreku, da je K. L. dolžna pri pristojni Geodetski upravi RS naročiti odmero tega dela zemljišča in jima po opravljeni odmeri izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino; ter da jima je dolžna povrniti stroške postopka.

Tožena stranka sodbo izpodbija v celoti, uveljavlja vse v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je nedobrovernost pravnih prednikov ugotavljalo brez trditvene podlage tožeče stranke, saj dobrovernosti pravnih prednikov tožene stranke ni zanikala. Poleg tega nedobrovernosti tožencev in njunih pravdnih prednikov sploh ni ugotovilo, ampak o njej v sodbi izgolj ugiba. Sodišče tudi ne loči med izpovedbami in navedbami strank, saj izpovedbe šteje kot trditveno podlago. Pa tudi, če bi izpovedba bila trditvena podlaga, so vse navedbe, na katere se sklicuje sodba, prepozne in zato nedovoljene. Razen tega je sodilo proti veljavnemu pravu Od tožene stranke celo zahteva, da sama dokaže dobrovernost posesti, čeprav se ta domneva. Tudi vseh predlaganih prič ni zaslišalo, pa čeprav iz navedb odgovora na tožbo povsem jasno izhaja, kaj naj bi povedala priča A. Ž.; glede priče A. H. je sodišče vnaprej samo predvidelo, kaj naj bi povedala; tudi I. A. bi moralo sodišče zaslišati, ker je v vlogah podala navedbe, o čem naj bi izpovedal. Samovoljno je sodišče tudi odločilo, da predlagani ogled za dokazovanje ni potreben, pa čeprav je priča J. A. povedal, da bi na licu mesta lahko vse pokazal in je že sprejelo dokazni sklep, da se opravi glavna obravnava s pričami na spornem kraju. Sodišče ni obrazložilo na kakšni trditveni in dokazni podlagi je ugotovilo, da je J. Ž. domačijo leta 1937 kupil od B.. Takšnih trditev in dokazov v zvezi z njo stranki nista podali. Tudi na menjalno pogodbo se nihče ni skliceval in je v spisu ni. Zaradi povsem napačne ugotovitve, da je J. Ž. menjalno pogodbo sklenil z B., so vse ugotovitve, sklepanja in razlogi, ki se sklicujejo ali opirajo na menjalno pogodbo, neresnični, zmotni in nezakoniti. V resnici je J. Ž. nepremičnino pridobil od J. S., ki je tudi že prej užival sporno zemljišče kot svoje. Ni res, da je J. Ž. delal na B. posestvu, sploh pa teh trditev tožeče stranke v dovoljenem roku ni bilo. Trditev sodišča, da naj bi J. Ž. vedel, da z menjalno pogodbo kupuje zgolj nepremičnine do javne ceste, je nesmiselna. Toženca in njuni pravni predniki so bili prepričani, da sporno zemljišče, ki sega preko javne poti, sodi k njihovi kmetiji in so ga vedno uporabljali kot svojega. Ženo A. Ž. je J. Ž. lahko seznanil le s tem, da je sporno zemljišče njihovo, saj ga je ves čas tako užival, kar je ugotovilo tudi sodišče. Sicer pa A. Ž. ni bila lastnica kmetije. Očitno sodišče ne razume, da je priposestvovanje na zemljišču nastopilo že pred vojno, ker so ga pravni predniki tožencev ves čas uživali kot svojega. Zmotna so tudi ugibanja kaj so si pripovedovali in sklepi sodišča, ki iz tega izhajajo. Sodišče je nanizalo samo celo vrsto ugibanj in sklepanj na zmotni dejanski in pravni podlagi, ni pa navedlo nobenega dokaza. V nadaljevanju graja dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, s katero to utemeljuje nedobrovernost tožencev zaradi sečnje lesa; ker naj bi bili s sklepi o dedovanju seznanjeni, kaj so podedovali; nedobrovernost A. O., ker je spraševal taščo glede mejnikov. Meni tudi, da je sodba sama s seboj v nasprotju, ker v nadaljevanju ugotavlja, da je A. O. najkasneje leta 1989, ko se je pozanimal na zemljiški knjigi, izvedel, da on in njegovi pravni predniki niso lastniki spornega zemljišča. Tudi glede nedobrovernosti I. K. sodišče samo ugiba, tako kot priče, ki so izpovedovale v zvezi s tem in so vsi tožničini sorodniki. Sodišče toženi stranki nedopustno očita, da ni prerekala navedb. Pri tem misli na izpovedbo priče J. A. Sodba ne pove, zakaj verjame tožeči stranki, toženi pa nič v zvezi s tem, kako so potekala pogajanja o odkupu zemljišča. Tudi glede gradnje na tujem svetu sodišče zgolj ugiba, razen tega pa zaključi, da manjka trditvena podlaga, hkrati pa ga ne moti, da tožnica o nedobrovernosti pravnih prednikov tožene in celi vrsti drugih dejstev ni imela nobenih navedb. Ni res, da je A. O. gradil novo stvar na tujem svetu, saj je bilo sporno zemljišče tedaj že priposestvovano. Da je garažo gradila A. Ž. pa tožena stranka ni nikoli zatrjevala. Ker je napačno ugotovilo lastninsko pravico na spornem zemljišču, je narobe odločilo tudi o tožbenem zahtevku pod tč. I. izreka. Ne drži, da ne gre za odvzem stvari. Ni namreč res, da tožnica na spornem delu še vedno izvršuje posest. Sodišče tožeči stranki pri odmeri stroškov ne bi smelo priznati nagrade za odgovor na pritožbo in takso za odgovor na pritožbo, ker odgovora ni vložil odvetnik, razen tega pa ni v ničemer doprinesel k rešitvi pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in zavzema stališča glede vprašanja (ne)dobroverne posesti tožene stranke in njenih pravnih prednikov ter prilaga v zvezi s tem judikate. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavzelo materialno pravno pravilna stališča o predpisih, ki jih je potrebno uporabiti pri odločanju o tožbenem zahtevku po tožbi tožencev (toženci so potem, ko je tožnica vložila tožbo na prepoved vznemirjanja in lastninske pravice, vložili tožbo na ugotovitev lastninske pravice, sodišče pa je obe tožbi združilo v skupno obravnavanje). Pravna podlaga za pridobitev lastninske pravice na podlagi s strani tožene stranke zatrjevanega priposestvovanja so do 1.9.1980, ko je pričel veljati Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), pravna pravila Občega državljanskega zakonika (ODZ), od tedaj dalje (do uveljavitve Stvarnopravnega zakonka - SPZ, kar pa je bilo po vložitvi tožbe v obravnavani zadevi) pa ZTLR. Po obeh je za uspeh s tožbenim zahtevkom za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem potrebno zatrjevati in dokazati, da je posest priposestvovalca zakonita in dobroverna. Zakonita posest je tista, ki temelji na veljavnem pravnem naslovu, kateri je potreben za pridobitev lastninske pravice, in ki ni pridobljena na viciozen način (s silo, zvijačo, z zlorabo zaupanja). Dobroverna pa je posest, če posestnik ne ve in tudi ne more vedeti, da stvar, ki jo ima v posesti, ni njegova. Navedeno sta predpisovala 72. člen ZTLR, prej pa paragrafi 316., 326. in 345. ODZ. Tožena stranka bi torej morala, da bi lahko uspela s tožbenim zahtevkom, razen dolgoletne posesti, zatrjevati in dokazati tudi, na podlagi česa je pridobila posest. Dokazno breme zakonitosti posesti je namreč na njej. Da so njeni pravni predniki priposestvovali sporni del nepremične, ki je po zemljiškoknjižnih podatkih v lasti tožnice, pa je tožena stranka utemeljevala zgolj s trditvami, da ga uživajo kot svojega že najmanj 80 let in so ga priposestvovali že njeni pravni predniki v 50 letih prejšnjega stoletja. Trditev o tem na kakšni pravni podlagi so ga uživali kot svojega, ni podala. Prvostopenjsko sodišče je torej zaključke o tem naredilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Gre za t.i. relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa ni vplivala na pravilnost odločitve (zaradi nedobrovernosti tožencev, kar bo obrazloženo v nadaljevanju). Šele ob pritožbeni graji zaključkov prvega sodišča je tožena stranka navedla, da sta menjalno pogodbo sklenila njen pravni prednik J. A. in J. S., ki pa je tudi že od leta 1929 sporno zemljišče užival kot svoje. Gre za neupoštevno pritožbeno novoto, glede na to, da tožena stranka niti ne pojasni, zakaj trditve ni podala že tekom postopka na prvi stopnji (337. člen ZPP). Prav tako so neupoštevna tudi vsa izvajanja, s katerimi skuša pritožba izpodbiti dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, pa se pri tem sklicuje na menjalno pogodbo, ki naj bi jo J. Ž. sklenil z J. S. Zakonitost posesti J. Ž. kot predpostavka za priposestvovanje predmetnega dela nepremičnine že v 50 letih prejšnjega stoletja, torej ni dokazana.

Po časovnem zaporedju naslednji pravni predniki tožencev pa so domačijo, katere del naj bi bilo po njihovih trditvah tudi sporno zemljišče, pridobili na podlagi dedovanja. Njihova posest je bila torej zakonita. Vendar pa tudi po mnenju višjega sodišča ni bila dobroverna. Zmotno je pritožbeno stališče, da tožeča stranka ni ugovarjala dobrovernosti pravnih prednikov tožencev. Tožeča stranka je njihovi dobrovernosti ugovarjala v odgovoru na tožbo, ki so jo vložili toženci, in na prvem naroku za glavno obravnavo 21.6.2007. Čeprav je na naroku res v zvezi z nedobrovernostjo izrecno omenjala le toženca A. O. in I. K. (prim. list. št. 24 spisa), pa je ob upoštevanju prerekanja dobre vere tudi v odgovoru na tožbo, to je v odgovoru na trditve tožene stranke o dolgoletnem uživanju spornega dela nepremičnine parc. št. 619/2 k.o. Č., ki da so jo ves čas uživali že njeni pravni predniki, gledano v kontekstu šteti, da je ugovarjala tudi njihovi dobrovernosti. V dokaz temu je predlagala zaslišanje strank, prič in sklepe o dedovanju. In po oceni teh dokazov je prvostopenjsko sodišče po prepričanju višjega sodišča naredilo pravilen zaključek o nedobrovernosti tožencev in njihovih pravnih prednikov.

Pritrditi je sicer pritožbi glede nekaterih zaključkov izpodbijane sodbe o nedobrovernosti. Iz samih sklepov o dedovanju res ne izhaja, kaj podedovane nepremičnine predstavljajo v naravi. O tem, kaj so si v družini tožencev in njihovi predniki pripovedovali o lastništvu spornega dela nepremičnine; da so pravni predniki tožencev pričeli uživati nepremičnino na podlagi menjalne pogodbe z B.; da je J. Ž. delal na B. posestvu; o odlaganju lesa na sporni jasi, je prvostopenjsko sodišče zaključilo deloma mimo trditvene, deloma mimo dokazne podlage. S tem je sicer zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni upoštevna, ker ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odstavek 339. člena ZPP). Za nedobrovernost namreč zadostuje že realna možnost seznaniti se z lastništvom nepremičnine ali njenega dela (2. odstavek 72. člena ZTLR, paragraf 326 ODZ). Nesporno je, da sporni del nepremičnine leži nasproti domačije tožencev, vmes pa je javna pot, ki je zarisana tudi v katastru. V mapni kopiji so povsem jasno zarisane meje predmetnih nepremičnin. Ker je med parcelo, kjer imajo domačijo toženci in tožničino parcelo, katere del uživajo toženci, v naravi in katastru pot, je meja tako očitna, da je že takoj ob vpogledu v mapno kopijo lahko povprečnemu človeku jasno, kaj v naravi predstavlja oziroma kje je v naravi nepremičnina last tožencev in kje nepremičnina last tožnice, in da noben del parc. št. 619/2 ne pripada domačiji tožencev oziroma parc. št. 618/2 ali 618/1. Toženci in vsi njihovi pravni predniki so imeli vse možnosti, da bi se, če bi pokazali potrebno skrbnost, prepričali, kje je meja, ki se po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v vseh teh letih ni spremenila. Nedvomno bi lahko, že če bi bili le povprečno skrbni in bi vpogledali ustrezne evidence, ki so javne, ugotovili, da uživajo tujo nepremičnino. Tisti, ki uživa nepremičnino, ki je po podatkih zemljiške knjige last drugega, pa se ne prepriča, ali jo upravičeno uživa, čeprav bi se lahko z vpogledom v javno dostopni evidenci (kataster in zemljiško knjigo), ni dobroveren. Zmota mora biti namreč opravičljiva, v konkretnem primeru pa glede na obrazloženo to nikakor ni. Razen tega pa pritožbeno sodišče pritrjuje tudi dokazni oceni prvostopenjskega, da na nedobrovernost tožencev kaže dejstvo, da so garažo gradili ne da bi si pridobili ustrezna dovoljenja (za pridobitev dovoljenj bi morali izkazati lastništvo) ter tudi korektno obrazloženemu zaključku, da verjame tožeči stranki in z njene strani predlaganim pričam, da je A. O. rekel, da ve, da garaža ni zgrajena na njihovem. Neosnovane so pritožbene trditve, da sodišče verjame zgolj eni (tožeči) stranki in da ne obrazloži zakaj. Dokazna ocena je v 8. členu ZPP skladna - celostna. Res pa je, da je zaradi nizanja oziroma kopičenja razlogov v dokaz istemu dejstvu, nepregledna. Ker prej obrazložena dejstva zadostujejo za zaključek o nedobrovernosti tožencev in njihovih pravnih prednikov, so vsa nadaljnja izvajanja in zaključki sodišča prve stopnje nepotrebni, zato se pritožbeno sodišče do njih ne bo podrobneje opredeljevalo.

Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe glede zavrnitve izvedbe nekaterih dokazov, in sicer glede zaslišanja A. Ž., I. A. in glede ogleda. Vendar pa tudi, če bi bili ti dokazni predlogi nepravilno zavrnjeni, pritožba glede na 286.b člen ZPP ne more biti uspešna. Relativne bistvene kršitve določb postopka mora namreč stranka grajati takoj, ko zanje zve, sicer izgubi možnost uspešno uveljavljati jih v pravnih sredstvih. Da je sodišče zavrnilo izvedbo vseh še neizvedenih dokazov, pa sta stranki zvedeli, ko je naznanilo, da bo zaključilo glavno obravnavo. Iz zapisnika pa ne izhaja, da bi katera od strank vztrajala, naj sodišče izvede še kakšen predlagan dokaz. Iz tega razloga (določba 286.b člena ZPP) tožena stranka tudi ne more izpodbiti sodbe zaradi nezaslišanja priče A. H. V zvezi s pritožbenimi izvajanji o neizvedbi dokazov pa pritožbeno sodišče še pripominja, da prvostopenjsko sodišče ni vezano na že sprejet dokazni sklep, zato ni zagrešilo nobene kršitve postopka s tem, ko ni izvedlo naroka za glavno obravnavo na kraju samem, pa čeprav je najprej sklenilo, da ga bo.

V zvezi s pritožbeno grajo, češ da ni pomembno ali je bila dobroverna A. Ž., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da je v času od 1950 do dednega dogovora v letu 1972 bila odločilna dobrovernost vseh morebitnih dedičev po J. Ž., saj so ti predstavljali skupnost dedičev.

Pravni predniki tožencev torej na spornem delu tožničine nepremičnine niso pridobili lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem. Zato je A. O. zgradil garažo, S. K. pa prizidek k njej, na tuji nepremičnini. Tudi za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem svetu je bila tako po pravnem pravilu paragrafa 418 ODZ (gradnja garaže v letih 1968 in 1969) kot po določbah 24. do 26. člena ZTLR (gradnja po 1.9.1980) potrebna dobrovernost graditelja. In ker je zaključek prvostopenjskega sodišča o nedobrovernosti tožencev kot že obrazloženo pravilen, je materialnopravno pravilna tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožencev, da so lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine tožnice pridobili z gradnjo na tujem svetu.

V zvezi z očitki prvostopenjskemu sodišču glede trditvene podlage tožencev, pritožbeno sodišče poudarja, da tožbeni zahtevek za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem svetu ni bil zavrnjen zaradi pomanjkljive trditvene podlage, pač pa zaradi nedobrovernosti tožencev in njihovih pravnih prednikov. Glede na trditveno podlago je za odločitev o tožbenem zahtevku tožene stranke na tej pravni podlagi odločilno, ali sta bila v dobri veri graditelja, tako da ostali razlogi, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi, na pravilnost odločitve po tej pravni podlagi ne vplivajo.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ko izpodbija odločitev sodišča o tožbenem zahtevku tožnice. Zahtevek je tožnica temeljila na trditvah, da jo toženci vznemirjajo pri izvrševanju lastninske pravice. Že iz njenih tožbenih trditev pa izhaja, da predmetnega dela nepremičnine nima v posesti. Gre za nesklepčno tožbo, zato bi moralo prvo sodišče, če bi pravilno uporabilo materialno pravo, tožbeni zahtevek zavrniti. Negatorno (opustitveno) tožbo po 42. členu ZTLR ima na razpolago lastnik (tudi domnevni lastnik) stvari proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in ga s temi posegi vznemirja, če pri tem posegi ne gredo tako daleč, da bi bila stvar odvzeta. Povod za tožbo je tako neutemeljeno oviranje lastnika (ali domnevnega lastnika) pri izvrševanju lastninske pravice, ki pa ni odvzem stvari. Materialnopravno zmotno je stališče prvega sodišča, da tožnica v določeni meri še vedno izvršuje posest na spornem delu nepremičnine. Tega niti ne zatrjuje. V obravnavanem primeru ima tožnica na voljo lastninsko tožbo, to je tožbo lastnika nepremičnine, ki pa je nima v posesti, na vrnitev nepremičnine v neposredno posest. Zato pritožbeno sodišče v izogib nadaljnjim sodnim postopkom pravdnima strankama predlaga, da se dogovorita za odkup spornega zemljišča. Po obrazloženem se izkaže, da pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o tožbi tožencev, niso podani, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru uradoma upoštevnih pritožbenih razlogov iz 2. odstavka 350. člena ZPP, ni našlo takih procesnih kršitev, kot obrazloženo pa je tudi materialno pravo v tem delu prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo. Zato je pritožbo tožencev v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v zavrnilnem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pri odločitvi o tožbenem zahtevku tožnice pa je prvostopenjsko sodišče napravilo napačen materialnopravni zaključek, zato je drugostopenjsko sodišče pritožbi tožencev ugodilo in v tem delu izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (5. točka 358. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta obe pravdni stranki s svojima zahtevkoma propadli, je drugostopenjsko sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 154. člena ZPP odločilo, da nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji.

Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožeča stranka delno povrniti pritožbene stroške. Pritožbeni uspeh tožene stranke je sodišče ocenilo na približno polovičen, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti polovico pritožbenih stroškov (2. odstavek 154. člena ZPP). Slednje je sodišče odmerilo na podlagi priglasitve stroškov v pritožbi, ob upoštevanju Odvetniške tarife (OT) in Zakona o sodnih taksah ter načela potrebnosti (155. člen ZPP). Potrebni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 683,9988 EUR; tožeča stranka jih je torej dolžna povrniti 342,00 EUR, in sicer v paricijskem roku 15 dni (313. člen ZPP), sicer bo prišla v zamudo in bo od tedaj dalje dolgovala še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).