Jedro

Glede podporne vloge tožnika pri izvedbi vaj in usposabljanj niso podane konkretne okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Izjeme od uporabe Direktive, ki jih je treba ozko razlagati, je Sodišče EU v prvi točki izreka sodbe C-742/19 določilo alternativno. Toženka ni dokazala, da bi vloga tožnika na konkretnih vojaških vajah pomenila izjemo po navedeni sodbi Sodišča EU, zato se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek glede plačila v zvezi s stalno pripravljenostjo za mesec april 2017 v znesku 92,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 1. 4. 2019 dalje do plačila (točka I izreka, ki ni predmet pritožbe). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za pripravljenost v zvezi z vojaško dejavnostjo varovanja državne meje za določene mesece od septembra 2019 do januarja 2022 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/a izreka, ki ni predmet pritožbe). Toženki je nadalje naložilo, da je dolžna tožniku plačati prikrajšanje pri plači za pripravljenost v zvezi z vojaško dejavnostjo vaj in usposabljanja za določene mesece od oktobra 2017 do aprila 2019 v neto zneskih od bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (točka II/b izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 1.533,25 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2.Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točki II/b izreka ter posledično zoper odmero stroškov v točki III izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb toženke o nesklepčnosti in nepopolnosti tožbe ter trditvenem in dokaznem bremenu. Iz trditev tožnika ni mogoče ugotoviti časa, kraja in razlogov odrejene pripravljenosti. Tožnik ni podal nobenih navedb o konkretnem delu na posameznih vajah. Pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti izvedeni dokazi. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo dokazno breme, ki ga glede na materialno pravo ne nosi; z nepravično razporeditvijo dokaznega bremena je storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Izpostavlja, da že sama narava sporne dejavnosti (vaje in usposabljanja) izključuje uporabo Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem celotnih kategorij vojaških dejavnosti. Dolžna je bila dokazati, da je dejavnost izključena iz področja uporabe direktive, in ne, kakšno delo je v zvezi s to dejavnostjo opravljal tožnik. Če ta ob poprejšnji ugotovitvi, da je posamezna dejavnost izključena s področja uporabe Direktive 2003/88/ES, meni, da bi se za njegov konkretni primer navedena direktiva morala uporabiti, je na njem dokazno breme o tem, da za njegov primer direktiva vseeno velja. Sistem rotacij v okviru vaj ni primeren. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotavljalo, ali so rotacije v okviru logistične podpore pri izvedbi vaj možne, in ne, ali so primerne. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da vaje in usposabljanja, v zvezi s katerimi je bila tožniku odrejena pripravljenost, ne predstavljajo izjeme po nobenem izmed zatrjevanih meril iz sodbe Sodišča Evropske Unije. V postopku na prvi stopnji je zatrjevala, da je tožnik na posameznih vajah zagotavljal logistično podporo, ki je nujna za njihovo uspešno izvedbo. Izvedba vaj ne bi bila možna, če bi pripadniki rotirali, saj je bila logistična podpora neločljivo povezana z operativnim urjenjem, na katerem so se posnemali pogoji dela, ki bi veljali v vojnih razmerah. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnika na vajah zamenjal drug pripadnik, ne da bi to to ogrozilo njeno izvedbo. Graja pavšalno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vsaka vaja vnaprej načrtovana. Poudarja, da vnaprejšnje načrtovanje vaje ne pomeni primernosti rotacije. Čeprav stranki nista zatrjevali, da so bile posamezne vaje priprave pripadnikov za odhod na misijo, je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi tožnika in priče zaključilo, da tožnik ne bi šel z vadbenci na misijo. Protispisen je zaključek sodišča prve stopnje glede udeležbe na posameznih vajah, ki temelji na izpovedi tožnika. Spregledalo je, da se je tožnik udeležil le dveh mednarodnih vojaških vaj. Vztraja, da gre za naloge, pri katerih je sistem rotacij neprimeren in škodljiv za dosego ciljev, ki se zasleduje z izvedbo posamezne naloge. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe. Po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Ker je presoja možnosti rotacij tožnika v okviru izvedbe logistične podpore v izpodbijani sodbi utemeljena z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki so omogočali preizkus izpodbijanega dela sodbe, je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen. Sodišče druge stopnje tudi ni zasledilo nasprotij o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki (protispisnost). Pritožbeno nasprotovanje dokazni oceni izpovedi tožnika ne pomeni kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev je tudi materialnopravno pravilna.

5.Tožnik je pri toženki v vtoževanem obdobju opravljal naloge na formacijski dolžnosti podčastnik za varovanje informacij in protiobveščevalno delovanje v ... brigadi/Poveljstvo ... brigade/štab/oddelek ... Za čas stalne pripravljenosti, ki mu je bila zaradi vojaških vaj in terenskih usposabljanj ter varovanja državne meje odrejena na kraju, ki ga ni smel zapustiti, je zahteval plačilo razlike med že izplačanim dodatkom za čas stalne pripravljenosti v višini 50 % urne postavke osnovne plače (46. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor - KPJS) in 100 % te urne postavke. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi v delu, ki se nanaša na vojaško dejavnost vaj in usposabljanja, kar je predmet pritožbene graje.

6.Kot je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, je za ta spor pomembna sodba Sodišča Evropske Unije (Sodišče EU) C-742/19, ki opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (Direktiva) v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) razlagati tako, da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena s področja uporabe te direktive. Uporaba Direktive je tudi za oborožene sile pravilo, izjeme pa je treba razlagati ozko. V primeru ugotovitve, da takšna izjema ni podana, se stalna pripravljenost šteje v delovni čas in je pripadnik SV upravičen do plačila, ki mu pripada za delovni čas, posledično je utemeljen zahtevek za plačilo razlike v plači do 100 % urne postavke osnovne plače.

7.Toženka v pritožbi neutemeljeno ugovarja nepopolnost in nesklepčnost tožbe. Trditveno breme tožnika obsega odločilna dejstva, ne pa tudi vseh posameznih okoliščin primera.1 Prvotno je bila trditvena podlaga zelo skopa. Vendar pa je to podlago tožnik nato v prvi in drugi pripravljalni vlogi dopolnil. Že sodišče prve stopnje je v obrazložitvi ugotovilo, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi dopolnil trditveno in dokazno podlago tožbenega zahtevka glede časa, trajanja in vrste dejavnosti. Tožnik je o tem, kakšno delo je opravljal v vtoževanem obdobju, podal ustrezno trditveno podlago. S sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih je opredelil ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka za pripravljenost. Navedel je, da mu je bila stalna pripravljenost odrejena med drugim tudi v okviru vojaške dejavnosti vaj in usposabljanja.2 Po tem, ko je toženka v obliki tabele pojasnila ure v posameznih primerih pripravljenosti na delo na določenem kraju,3 je tožnik zatrjeval, da bi ga po določenem času lahko nadomestil drug pripadnik,4 in konkretiziral tožbeni zahtevek glede časa, trajanja in vrste dejavnosti. Tožnik je svoj (modificirani) tožbeni zahtevek podkrepil z ustreznimi zatrjevanimi (odločilnimi) dejstvi, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Zadostil je tudi dokaznemu bremenu, saj je za potrditev svojih navedb predlagal izvedbo dokazov. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da zaslišanje tožnika in prič ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, saj do takega nadomeščanja v obravnavani zadevi ni prišlo.

8.Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je tožnik v spornem času opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje specifičnosti izključene iz uporabe Direktive, oziroma da je bil vključen v posebne dejavnosti, ki uporabi Direktive neizogibno nasprotujejo, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Neutemeljeno je zato stališče pritožbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno razporedilo dokazno breme oziroma ga neutemeljeno naložilo toženki.

9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da že sama narava vojaške dejavnosti (vaje in usposabljanja) ne utemeljuje izključitve uporabe Direktive, zato je v zvezi s to vojaško dejavnostjo odrejeno stalno pripravljenost glede na ugotovitve o načinu njenega izvajanja utemeljeno štelo v delovni čas tožnika. Pritožba to presojo zmotno izpodbija s sklicevanjem, da je Sodišče EU državam članicam (toženki) omogočilo izključitev uporabe Direktive glede celotne kategorije vojaških dejavnosti. Glede na stališča Sodišča EU v sodbi C-742/19 vseh dejavnosti pripadnikov vojske ni mogoče izključiti iz uporabe navedene Direktive. Zato je bilo sodišče prve stopnje dolžno raziskati, ali je bila takšne narave tudi tožnikova udeležba na vojaških vajah in terenskih usposabljanjih. Zgolj v tem okviru je ugotavljalo tudi dejstva o tem, kako je bil v to vojaško dejavnost vpet tožnik.

10.Sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko presojo, da glede podporne vloge tožnika pri izvedbi vaj in usposabljanj niso podane konkretne okoliščine za izključitev uporabe Direktive. Izjeme od uporabe Direktive, ki jih je treba ozko razlagati, je Sodišče EU v prvi točki izreka sodbe C-742/19 določilo alternativno. Po 1. alineji prve točke izreka citirane sodbe, ki jo je v postopku na prvi stopnji uveljavljala toženka, je uporaba Direktive jasno izključena, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede. To je tudi edina izjema, ki pride v poštev v primeru vojaških vaj, urjenja oziroma usposabljanja, če gre za osebo, ki se uri oziroma usposablja. Izključitev Direktive se nanaša predvsem na tiste osebe, ki se usposabljajo za vojaško službo, in na tiste osebe, ki so na operativnem urjenju. Ta pojem ne predstavlja vsakega urjenja, temveč operativno urjenje, torej izvajanje urjenja zaradi operativnih priprav - soočanja s položaji, ki omogočajo kar najbolj natančno posnemanje pogojev, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Glede na takšen pravni okvir presoje ni mogoče izenačiti vseh oblik urjenja in vsakovrstne podpore temu urjenju. Prav tako ni mogoče izenačevati vsakega terenskega usposabljanja in operativnega urjenja.5

11.Sodišče prve stopnje je presojo, da uveljavljana izjema ni podana, oprlo na ugotovitev, da se tožnik na usposabljanjih sam ni usposabljal in da sam ni bil v vlogi vadbenca, temveč je opravljal delo logistične podpore pripadnikom SV na vajah, urjenjih in usposabljanjih (zagotavljanje premikov z vojaško policijo v smislu načrtovanja patrulj, mednarodnih vojsk in tujih vojsk). Kot je poudarilo Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 16/2024, je uporaba Direktive izključena, kadar gre za osebo, ki se uri oziroma usposablja, za kar pa pri tožniku ni šlo.

12.Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo, ali so rotacije v okviru vaj in usposabljanja možne, ne pa, ali so primerne. Do vprašanja rotacije se je opredelilo upoštevaje naravo izvajanja vojaške dejavnosti, pri kateri je sodeloval tožnik. Toženka je z navedbo o neprimernosti rotacije uveljavljala obstoj izjeme iz 2. alineje prve točke izreka sodbe C-742/19 (tj. da gre za obstoj take posebne dejavnosti, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih). Glede na 75. in 76. točko obrazložitve citirane sodbe SEU se ta izjema nanaša le na posebne dejavnosti, ki zaradi visoke usposobljenosti pripadnikov ali izjemne občutljivosti nalog lahko povzročijo velike težave pri nadomeščanju z drugimi pripadniki s sistemom rotacij, za kar pa v primeru izvajanja logistične podpore ni šlo. V zvezi s presojo te izjeme od uporabe Direktive je neustrezno tudi pritožbeno sklicevanje na sodno prakso, ki obravnava neprimerljivo pravno situacijo (zadevi VIII Ips 159/2005 in Pdp 908/2002, ki se nanašata na količnik za določitev osnovne plače po prejšnjem plačnem sistemu).

13.Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 16/2024 poudarilo, da je treba pri presoji izključitve uporabe Direktive vseeno upoštevati morebitno soodvisnost med operativnim urjenjem in drugimi (npr. podpornimi) dejavnostmi vojske, ki so potrebne za uspešno izvedbo urjenja. Kot je obrazložilo, za izključitev uporabe Direktive ne zadošča ugotovitev, da je bila izvedba vaj in usposabljanj soodvisna oziroma neločljivo povezana z zagotovitvijo logistične podpore, niti ne zadošča, da je bilo delo v okviru logistične podpore nujno za izvedbo usposabljanja, za kar se zavzema toženka. V smislu 79. točke obrazložitve sodbe C-742/19 je potrebno raziskati tudi, ali bi se uvedba sistema rotacij ali načrtovanja delovnega časa glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja.

14.Po pravilni prvostopenjski oceni izpovedi tožnika in prič bi se logistična podpora s tožnikovo zagotovitvijo varnosti, usmerjanjem in spremstvom vojaške policije lahko izvedla z rotacijo. Ključno je, kako bi sama rotacija tožnika v okviru podporne enote vplivala na izvedbo operativnega urjenja - da bi bila v škodo njegove izvedbe, v tem sporu ni bilo ugotovljeno. Zamenljivost tožnika sta potrdili priči A. A. in B. B., toženka pa nasprotnega ni dokazala. Toženka v postopku ni podala nobenih trditev v zvezi s tožnikovo vlogo v okviru operativnega urjenja, kar je za odločitev bistveno. V zvezi s sodelovanjem tožnika je le na splošno podala trditve o vojaških vajah, ki zaradi svoje narave sodijo med aktivnosti, ki so izvzete iz Direktive, ter da so tudi podporne enote del vaj, da se tudi one usposabljajo in da zanje rotacije niso primerne. Kot dokaz je predlagala pisni izjavi C. C. in D. D., ki se nanašata na vojaške vaje in usposabljanja na splošno oziroma na vlogo podpornih enot v usposabljanjih na splošno.6 Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ne gre za primer, ko bi se uvedba sistema rotacij (oziroma načrtovanja delovnega časa) glede logistične podpore lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe operativnega urjenja. Ugotovitvi, da je bila vsaka vaja vnaprej načrtovana7 in da tožnik ni šel kasneje z vadbenci na misijo v vlogi logistične podpore, dodatno potrjujeta pravilnost izpodbijanega zaključka sodišča prve stopnje. Tožnik resda ni predhodno zatrjeval, da so bile posamezne vaje (dve od teh sta bili mednarodni), ki se jih je tožnik udeležil, priprava pripadnikov za kasnejšo misijo, kot izhaja iz izpovedi tožnika in priče B. B. Vendar pa je ob predhodni trditvi, da bi ga lahko po določenem času nadomestil drug pripadnik, kar vključuje zamenljivost tožnika ne glede na obliko vojaške dejavnosti (vaja ali misija), sodišče prve stopnje obe izpovedi smelo upoštevati v okviru že podanih navedb kot konkretizacijo le-teh.

15.Glede na obrazloženo toženka ni dokazala, da bi vloga tožnika na konkretnih vojaških vajah pomenila izjemo po navedeni sodbi Sodišča EU, zato se ure odrejene stalne pripravljenosti štejejo v delovni čas, sodišče prve stopnje pa je zanje tožniku utemeljeno prisodilo razliko med 100 % plačilom osnovne plače in že plačanim dodatkom za pripravljenost.

16.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, vključno s stroškovno odločitvijo (353. člen ZPP), ki jo je toženka izpodbijala zgolj v povezavi z odločitvijo o glavni stvari.

17.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Prim. zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 6/2024 in II Ips 15/2024. Splošnega pravila o tem, kako natančno in konkretno mora stranka opredeliti dejstva, ni mogoče podati. Odgovor je odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera (npr. za kakšno vrsto dejstev gre, v čigavo spoznavno sfero sodijo, ali in v kakšnem obsegu jih je nasprotna stranka prerekala in je zato potrebna še nadaljnja členitev oziroma konkretizacija že podanih navedb ipd.).

2Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, med strankama ni sporno, da so bile tožniku ure stalne pripravljenosti odrejene tudi v okviru terenskega dela (udeležbe na terenskih vajah).

3Glej pripravljalno vlogo z dne 8. 12. 2023.

4Glej pripravljalno vlogo z dne 20. 12. 2023.

5Glej zadevo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 16/2024, na katero se sklicuje že sodišče prve stopnje.

6Glej 10. točko pripravljalne vloge z dne 21. 11. 2023, 16. točko pripravljalne vloge z dne 8. 12. 2023 in 20. točko pripravljalne vloge z dne 8. 1. 2024.

7Sodišče prve stopnje je to ugotovitev oprlo na izpoved tožnika, enako pa je toženka zatrjevala v 10. točki pripravljalne vloge z dne 21. 11. 2023.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o Evropski uniji (PEU) - člen 4, 4/2

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa - člen 1, 1-3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kolektivna pogodba za javni sektor (2008) - KPJS - člen 46

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.