Jedro

Z navedbami, da dokazno gradivo daje podlago za zaključke, da ni nikogar prisilil v spolni odnos in da oškodovanca ni namerno poškodoval, temveč je to storil v samoobrambi, obsojenec izpodbija dokazno oceno sodišča. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obs. D.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. D.Š. se oprosti povrnitve stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Obs. D.Š. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.12.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ in kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Za prvo kaznivo dejanje mu je bila določena kazen 5 let zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen 6 mesecev zapora, nato pa mu je sodišče prve stopnje po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen 5 let in 3 mesece zapora, v katero mu je vštelo pripor od 24.5.2000 od 5. ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.4.2001 ugodilo pritožbi okrožne državne tožilke in je sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazni spremenilo tako, da je obsojencu določeni kazni zvišalo, in sicer za kaznivo dejanje po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ na 6 let zapora, za kaznivo dejanje po 1. odstavku 134. člena KZ pa na 8 mesecev zapora, nato pa je obsojencu izreklo enotno kazen 6 let in 5 mesecev zapora. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeni in je v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obs. D.Š. je dne 5.6.2001 priporočeno po pošti vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podal na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj obsojenec, čeprav uveljavlja kršitev kazenskega zakona, očita sodišču zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ko navaja, da z oškodovanko ni spolno občeval, oškodovanca pa ni namerno poškodoval. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zahteva obs. D.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je sicer podana, če je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obtoženec preganja, kaznivo dejanje. Ta kršitev v obravnavani kazenski zadevi ni podana, saj so v dejanju obsojenca, kot je opisano pod tč. 1 izreka pravnomočne sodbe, podani vsi znaki kaznivega dejanja posilstva po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 180. člena KZ, v dejanju, opisanem pod tč. 2, pa vsi znaki kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Sicer pa iz zahteve za varstvo zakonitosti obs. D.Š., čeprav navaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, izhaja, da uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ko v bistvu ponavlja svoj zagovor ter navaja, da dokazno gradivo daje podlago za zaključke, da ni nikogar prisilil v spolni odnos in da sočloveka (U.K.) ni namerno poškodoval, temveč da je to storil v samoobrambi. S takimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, kateri je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, ki je po oceni obsojenčevega zagovora in po oceni zbranega dokaznega gradiva ugotovilo, da je obsojenec očitani kaznivi dejanji storil, svoje ugotovitve pa je izčrpno obrazložilo v razlogih sodbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zato je Vrhovno sodišče zahtevo obs. D.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP), saj pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti tudi ni nastal nikakršen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.