Jedro

Ne more biti verjetnih izgledov za uspeh z ugovorom tretjega, če stroški za postavitev začasnega zastopnika v odrejenem roku ne morejo biti več plačani oziroma če v tem času ne more biti več odločeno o oprostitvi (ob tem ko pa tudi ni bila vložena prošnja za podaljšanje roka), saj je sodišče za tak primer ob smiselni uporabi petega odstavka 82. člena ZPP zagrozilo z zavrženjem ugovora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo mladoletnih A.A. in B.B. z dne 16. 12. 2014 za dodelitev BPP kot oprostitev plačila stroškov začasnega zastopnika v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 1186/2004, zaradi izterjave 459.136,79 EUR s pp. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da sta prosilca k prošnji priložila sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1186/2004 z dne 4. 9. 2014, s katerim jima je bilo naloženo, ker sta bila zastopana po C.C. kot zakoniti zastopnici, ki je v predmetni izvršilni zadevi vložila tudi ugovor tretjega, da morata v roku 15 dni založiti 500,00 EUR za stroške postavitve začasnega zastopnika, sicer bo sodišče ugovor tretjega zavrglo. Iz pojasnil Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki jih je organ za BPP pridobil po uradni dolžnosti, izhaja, da je bil navedeni sklep vročen pooblaščencu prosilcev odvetniku D.D. 12. 11. 2014 ter da se je 15- dnevni rok za založitev stroškov iztekel 27. 11. 2014. Prosilca pa sta prošnjo za dodelitev BPP v obliki oprostitve plačila stroškov začasnega zastopnika vložila šele 16. 12. 2014, ko je rok že potekel, predloga za podaljšanje roka pa glede na pojasnila Okrajnega sodišča v Ljubljani v navedeni izvršilni zadevi tudi ni bilo. Pogoji za dodelitev BPP v obliki, kot sta to zahtevala prosilca, tako glede na 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) tako niso podani. Zato je organ za BPP prošnjo prosilcev za dodelitev BPP zavrnil. Mladoletni prosilec B.B., zastopan po C.C. kot zakoniti zastopnici, vlaga tožbo iz razloga nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da poštna pošiljka s prošnjo za BPP zaradi nepravilnega postopanja pismonoše ni bila dostavljena. Poštna pošiljka je bila namreč naslovljena na Okrajno sodišče v Ljubljani, BPP, Tavčarjeva 9, namesto na Okrožno sodišče v Ljubljani, BPP, Tavčarjeva 9. Na Okrožnem sodišču v Ljubljani pa so zakoniti zastopnici tožnika zagotovili, da bi pisanje sprejeli, kljub napaki v naslovu, ter da je bilo postopanje pismonoše v predmetni zadevi nepravilno, saj pisanja samovoljno ni dostavil. Ravnanje pismonoše pa je bilo tudi neskladno z ustaljeno prakso sodišč, ki pisanja dobijo v vrečah in jih kasneje po pregledu le-teh razporedijo oziroma v primeru neznanega naslovnika le-te sami zavrnejo. Tožnik glede na to ugovarja ugotovitvi v izpodbijani odločbi, da je bila prošnja za BPP vložena šele 16. 12. 2014. Takrat je bila namreč prošnja vložena ponovno, ker je bila prejšnja pošiljka zavrnjena z oznako „naslovnik neznan“. Ob ponovni vložitvi prošnje za BPP – neposredno na vložišču Okrožnega sodišča v Ljubljani – je bilo k vlogi priloženo tudi potrdilo o pravočasno vloženi priporočeni pošiljki, z dne 27. 11. 2014. Toda tega organ za BPP očitno ni upošteval. Organ za BPP bi lahko postopal z novo vlogo za BPP ob uporabi instituta vrnitve v prejšnje stanje, predvsem pa bi moral upoštevati, da gre za neuko stranko, ki je napačno naslovila prvo vlogo za BPP. Glede na navedeno je po mnenju tožnika organ za BPP nepravilno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, kajti ob pravilnem postopanju pismonoše bi bila prošnja za BPP vložena pravočasno. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter prošnji za BPP ugodi. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Toženka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pojasnjuje, da je razlog za izdajo zavrnilne odločbe bila ugotovitev, da v izvršilni zadevi ni bilo predlagano podaljšanje roka za plačilo predujma za začasnega zastopnika. Tudi če bi organ za BPP štel, da je bila prošnja oddana 27. 11. 2014, to je na zadnji dan roka za plačilo predujma, pa ni bil podan predlog za podaljšanje roka, o čemer se je toženka z opravo poizvedb na Okrajnem sodišču v Ljubljani, Izvršilni oddelek, ponovno prepričala 18. 5. 2015. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da vlaga tožbo C.C. kot zakonita zastopnica svojih sinov A.A. in B.B. Ker po navedbah v tožbi in tožbenih prilogah ter podatkih upravnega spisa v zadevi A.A. ni več mladoleten (rojen 1994), ga mati C.C. kot zakonita zastopnica v tem upravnem sporu ne more zastopati. Zastopati pa bi ga ne mogla niti kot pooblaščenka, saj je po določbi tretjega odstavka 87. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pooblaščenec pred okrožnim, višjim in vrhovnim sodiščem lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Glede na to je sodišče štelo kot tožnika le mld. B.B., zastopanega po zakoniti zastopnici C.C., in na podlagi njegove tožbe opravilo preizkus zakonitosti izpodbijane odločbe organa za BPP.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ za BPP mogel zavrniti prošnjo za BPP, ki jo je vložila C.C. v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 9. 2014, izdanim v izvršilnem postopku upnikov (med drugim) A.A. in B.B., s katerim je bilo tema naloženo, da morata v 15 dneh po prejemu sklepa založiti 500,00 EUR za stroške postavitve začasnega zastopnika, ker je C.C., ki ju je kot zakonita zastopnica zastopala, v tej izvršilni zadevi vložila ugovor tretjega ter je nastala kolizija interesov, pri čemer je bilo za primer, da stroški ne bodo založeni, zagroženo, da bo sodišče ugovor tretjega ob smiselni uporabi petega odstavka 82. člena ZPP zavrglo.

Organ za BPP je v postopku ugotovil, da se je 15 – dnevni rok za založitev stroškov iztekel 27. 11. 2014 ter da ni bila podana prošnja za podaljšanje roka, kar vse niti ni sporno, zato je glede na (šele) 16. 12. 2014 vloženo prošnjo za dodelitev BPP kot oprostitev plačila stroškov začasnega zastopnika v izvršilnem postopku ocenil, da gre v smislu prvega odstavka 24. člena ZBPP za nerazumno zadevo ter odločil o zavrnitvi prošnje za BPP. Taki odločitvi in razlogom zanjo sodišče v celoti pritrjuje. Ne more biti verjetnih izgledov za uspeh z ugovorom tretjega, če stroški za postavitev začasnega zastopnika v odrejenem roku ne morejo biti več plačani oziroma če v tem času ne more biti več odločeno o oprostitvi (ob tem ko pa tudi ni bila vložena prošnja za podaljšanje roka), saj je sodišče za tak primer ob smiselni uporabi petega odstavka 82. člena ZPP zagrozilo z zavrženjem ugovora.

Na drugačno presojo sodišča ne more vplivati tožnik z navedbami, da je bila (šele) 16. 12. 2014 vložena že ponovna prošnja za BPP, medtem ko je bila prva prošnja vložena 27. 11. 2014, in torej pravočasno, vendar zaradi napake pismonoše ni bila dostavljena organu. Sodišče namreč tožniku že ne more pritrditi, da bi bila prva prošnja vložena pravočasno, saj je bila 27. 11. 2014, to je na zadnji dan roka, v katerem bi stroški morali biti založeni, šele oddana na pošto ter bi jo organ za BPP prejel, če bi bila pravilno naslovljena, šele 28. 11. 2014, torej že po izteku roka za založitev za stroškov. Ker C.C. v izvršilnem postopku ni zaprosila za podaljšanje roka za založitev stroškov postavitve začasnega zastopnika, in to ni sporno, ne s prošnjo, poslano dne 27. 11. 2014, ne z drugo prošnjo, poslano 16. 12. 2014, tako ni oziroma ne bi mogla doseči pravočasne založitve (ali oprostitve) stroškov v izvršilnem postopku. Zato se tožnik tudi ne more z uspehom sklicevati na okoliščino, da prva prošnja za BPP ni bila dostavljena organu za BPP zaradi napake pismonoše (pri čemer njegovim navedbam tudi ni mogoče pritrditi, saj je bilo pismo napačno naslovljeno, kar ni sporno), in ne more z uspehom uveljavljati, da bi zaradi navedene napake pri dostavi prve prošnje in dolžnosti varovanja pravic neuke stranke organ za BPP ponovno prošnjo moral obravnavati ob uporabi instituta vrnitve v prejšnje stanje (ob tem ko v določbah 103. ZUP, ki urejajo institut vrnitve v prejšnje stanje, za tak primer vrnitev v prejšnje stanje niti ni predvidena, niti predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil podan).

Ker je sodišče po povedanem ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

O predlogu za taksno oprostitev pa sodišče kot nepotrebno ni odločalo, saj se že po samem zakonu v postopkih odločanja o dodelitvi BPP taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah).