Jedro

Zavezanec za vračilo nepremičninskega premoženja, ki ni v zasebni lasti, je tudi pravna oseba.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim vmesnim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nepremičnine parc. št. 1, 753/2, 753/3, 753/4 in 755/3, vse k.o. …, niso olastninjene in da je zavezanec za vrnitev navedenih nepremičnin v naravi družba S..., d.o.o..

Zoper tak sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil četrti udeleženec (v nadaljnjem besedilu udeleženec), ki je v pritožbi predlagal, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bilo vprašanje ali so bile sporne nepremičnine olastninjene predhodno vprašanje in je del razlogov sodne odločbe in ne izreka in o tem sodišče ne bi smelo odločiti. Prav tako sodišče ni imelo nobene pravne podlage, da je o spornem vprašanju odločalo z vmesnim sklepom, saj ni odločalo o podlagi zahtevka, temveč o enem izmed pravnorelevantnih vprašanj. Vprašanje ali je privatizacija nasprotnega udeleženca pravna ovira zaradi katere vrnitev nepremičnin v naravi ni možna, je ena izmed predpostavk obravnavanega razmerja tako kot vprašanje ali obstajajo dejanske ovire za vrnitev v naravi. S takim postopanjem je sodišče zagrešilo relativno kršitev postopka, ki je vplivala na pravilnost sklepa. Materialnopravno je tudi napačen zaključek sodišča prve stopnje, da sporne nepremičnine niso olastninjene, saj se je nasprotna udeleženka privatizirala na podlagi ZZLPO. Ker predlagateljica ni vložila denacionalizacijske zahteve tudi ni zavarovala in ni mogla zavarovati pravic iz ZDen-a v postopkih lastninjenja po ZLPP in zaradi tega ni neupravičena do vračila v naravi. Tudi iz sklepa o privatizaciji je razvidno, da je SRD poslovni delež rezerviral le zato, ker je sodišče izdalo delni sklep o vrnitvi nepremičnin, ki je bil kasneje razveljavljen. Sodišče se neutemeljeno in napačno sklicuje na začasni odredbi, ki sta bili izdani na podlagi ZIZ. Udeleženec, ki ni pravočasno vložil začasno odredbo po ZLPP je izgubil pravico do vrnitve v naravi. Ker take zahteve ni bilo je nasprotni udeleženec pridobil lastninsko pravico po ZLNDL najkasneje s prenosom družbenega kapitala na SRD in z vpisom zaključka lastninjenja v sodni register ne glede na to, da je v zemljiški knjigi še vedno vpisana družbena lastnina.

Pritožbeno sodišče je v zadevi že odločilo s sklepom II Cp 2527/2008 z dne 29.7.2008 tako, da je razveljavilo sklep pod točko 1. izreka in spremenilo sklep pod točko 2. izreka tako, da je predlog predlagateljice za vrnitev nepremičnin v naravi parc. št. 1, 753/2, 753/3, 753/4 in 755/3, vse k.o. …, zavrnilo. Na podlagi revizije predlagateljice je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 1167/2008 razveljavilo sklep sodišča druge stopnje in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo dovoljeno zoper pravnomočno odločbo tako, da je razveljavitev sklepa pritožbenega sodišča dovoljena samo v delu, s katerim je bil zavrnjen zahtevek za vrnitev nepremičnin v naravi, ne pa tudi v delu, s katerim je bil razveljavil vmesni sklep sodišča prve stopnje v ugotovitvenem delu. Glede na stališče revizijskega sodišča, da je zmoten zaključek pritožbenega sodišča, da bi predlagateljica lahko zahtevala vrnitev nepremičnin v naravi samo v primeru izdane začasne odredbe po ZLPPO in da lahko tako vrnitev omogoča tudi začasna odredba, izdana v nepravdnem postopku, ki je preprečila lastninjenje premoženja so po povedanem neutemeljeni ugovori četrtega nasprotnega udeleženca, da ne more biti zavezanec za vrnitev spornih nepremičnin. Sklep o privatizaciji pravnega prednika četrtega udeleženca SRD z dne 1.2.2000 in odločba Ministrstva za gospodarstvo št. 454-24/2002/15-M10511 z dne 27.9.2004 izrecno navajata, da je predlagateljici zagotovljeno, da ji bodo sporne nepremičnine vrnjene, v kolikor zahtevka ne bo spremenila na vračilo v drugi obliki, kar pomeni, da so bile sporne nepremičnine izločene iz lastninjenja in rezerviran osnovni vložek v višini 32.578.000,00 SIT. V kolikor bodo sporne nepremičnine vrnjene predlagateljici, bodo zadržane delnice umaknjene v skladu s predpisi gospodarskega prava. Pravilno je sodišče oprlo svojo odločitev na odločbo Ustavnega sodišča U-I-426/98, s katero slednje ugotavlja, da določbe člena 145.a in 145.b ZIKS nista v neskladju z ustavo, če se razlagata tako, da je mogoče vračanje zaplenjenega premoženja v naravi v vseh primerih v katerih to premoženje še ni v zasebni lasti. To pomeni, da so v takem primeru zavezanci za vračilo premoženja vse pravne osebe, katerih premoženje še ni v zasebni lasti. Izrek in razlogi izpodbijanega sklepa pa so si v nasprotju, saj sodišče v izreku navaja, da se sporne nepremičnine vračajo v naravi, iz obrazložitve pa izhaja, da bo sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odločalo o dejanskih ovirah za vračilo v naravi v smislu določil člena 19 ZDen. S takim postopanjem je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz člena 339/2 točka 14 ZPP in je bilo že iz teh razlogov pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje (člen 365/3 ZPP v zvezi s členom 37 ZNP). V nadaljevanju postopka naj sodišče prve stopnje opravi poizvedbe pri DSU, ali je možna vrnitev nepremičnin v naravi, in če je možna, naj ugotovi, ali so podane ovire za vračilo v naravi v smislu člena 19 in ostalih ZDen. Šele po dopolnitvi postopka v nakazani smeri bo mogoče odločiti o predlogu zoper četrtega nasprotnega udeleženca.