Jedro

Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba. Plačilo računa ima tako pomen konkludentnega ravnanja, s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe.

Splošni pogoji zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Tožeči stranki so bili splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se pogodba o podaljšanem jamstvu nanje sklicuje. Če se posebni odgovor sklicuje na splošne pogoje velja, da drugo pogodbeno stranko veže splošna dolžnost skrbnega ravnanja. V običajno skrbnost pri sklepanju pravnih poslov štejemo, da se stranka seznani z vsebino listin, na katere je opozorjena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta od tožene stranke zahtevala plačilo 4.253,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 2. 2020 do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da mora toženi stranki povrniti 1.063,96 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožeča stranka pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka kot kupec vozila Mercedes Benz S 350 s toženo stranko sklenila t.i. „podaljšano jamstvo za obdobje 24 mesecev.“ Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o jamstvu „Car Garantie“ za navedeno vozilo, kar izhaja iz računa št. 001 z dne 30. 1. 2019 v znesku 1.265,01 EUR. Tožena stranka je v okviru podaljšanega jamstva za tožečo stranko opravila dve popravili predmetnega vozila, zavrnila pa je zahtevek tožeče stranke, da v okviru podaljšanega jamstva izvrši popravilo oziroma menjavo avtomatskega menjalnika, ki izhaja iz delovnega naloga z dne 11. 12. 2019. Tožeča stranka je nato vozilo odpeljala v drugo delavnico, ki je za to popravilo zaračunala znesek 3.953,90 EUR. Povračilo tega zneska tožeča stranka terja od tožene stranke, skupaj s povračilom za taxi prevoze za obdobje 60 dni, to je do popravila avtomobila, v skupnem znesku 300,00 EUR. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bilo predmetno vozilo registrirano na tožečo stranko kot samostojnega podjetnika posameznika (Prevozi oseb A. A. s.p.) za namen uporabe vozila - javni prevoz potnikov, kar izhaja iz prometnega dovoljenja. Tožeča stranka je s tem vozilom od servisa dne 30. 10. 2019 pa do nastanka napake na menjalniku dne 11. 12. 2019, torej v 42-tih dneh, opravila kar 17.525 km, skupaj pa je imelo vozilo ob ugotovitvi napake prevoženih 156.475 km, čeprav gre za vozilo novejšega datuma. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka s tem vozilom opravljala taxi prevoze, zaradi česar je bilo z jamstvenimi pogoji podaljšano jamstvo izključeno. Sodišče prve stopnje ni sledilo ugovoru tožeče stranke, da ni bila seznanjena s pogoji podaljšanega jamstva, saj se vsak povprečno skrben človek pozanima, kaj zavarovanje vsebuje, kar še toliko bolj velja za nekoga, ki opravlja taxi službo kot svojo dejavnost. Navedlo je še, da bi običajen uporabnik vozila tako število kilometrov dosegel približno v desetih letih, ko bi že lahko „pričakoval“ tudi okvaro menjalnika.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, saj so povzeti razlogi izpodbijane sodbe jasni in prepričljivi. Izpodbijana sodba je zadostno obrazložena, da je sposobna preizkusa, tako da očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

7. Tožeča stranka v pritožbi nadalje kot zmotno napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sklenila Pogodbo o jamstvu „Car Garantie“, vendar pa tudi ti pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je presojo, da je bila pogodba o podaljšanem jamstvu sklenjena, pravilno oprlo na ugotovitev, da je tožeča stranka plačala račun št. 001 z dne 30. 1. 2019, ki je bil tožeči stranki poslan hkrati s Pogodbo o jamstvu „Car Garantie“. Poslovna volja, ki je vsebina izjave o sprejemu ponudbe, se lahko izjavi z besedami ali z drugačnim aktivnim ravnanjem, če ima v poslovnem prometu (pri sklepanju določenih vrst pogodb) običajno pomen izjave volje za sklenitev pogodbe (primerjaj prvi odstavek 18. člena OZ). Zato po drugem odstavku 28. člena OZ velja, da je ponudba sprejeta tudi, če naslovnik pošlje stvar ali plača ceno ali stori kaj drugega, kar ima na podlagi ponudbe, prakse med strankama (naslovnikom in ponudnikom) ali običaja v poslovnem prometu pomen (konkludentnega) ravnanja, s katerim se sprejema ponudba.1 Plačilo računa z dne 30. 1. 2019 ima tako pomen konkludentnega ravnanja,2 s katerim je tožeča stranka sprejela ponudbo tožene stranke za sklenitev pogodbe o podaljšanem jamstvu. Ni torej bistveno, da tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni podpisala, saj je s plačilom računa jasno izrazila svojo voljo, da sprejema ponudbo tožene stranke za sklenitev te pogodbe.

8. Iz neprerekanih trditev tožene stranke izhaja, da je bil račun tožeči stranki poslan skupaj s Pogodbo o jamstvu „Car Garantie“, zato je logično, da gre za obveznost plačila tožeče stranke po tej pogodbi. Kot nadalje navaja tožeča stranka v pritožbi, na računu z dne 30. 1. 2019 sicer res ni navedena pogodba „Car Garantie“, vendar pa je iz vsebine navedenega računa razvidno na katero vozilo se nanaša ter da gre za „podaljšano jamstvo za 24 mesecev“. Tožeča stranka pa tudi ne pojasni, zakaj bi sicer plačala račun z dne 30. 1. 2019, če ni vedela, na kaj se nanaša. Nenazadnje je tožeča stranka v tožbi tudi sama navajala, da je kot kupec s toženo stranko kot prodajalcem dne 30. 1. 2019 sklenila podaljšano jamstvo za obdobje 24 mesecev za predmetno vozilo. Po presoji pritožbenega sodišča zato tudi pritožbeni očitki v tej smeri niso prepričljivi. Očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa ni utemeljen že zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka pogodbo sklenila, ne pa da jo je podpisala.

9. Sestavni del pogodbe o jamstvu „Car Garantie“ z dne 30. 1. 2019 so bili tudi pogoji jamstva „Car Garantie“. Splošni pogoji3 zavezujejo pogodbeno stranko, če so ji bili ob sklenitvi pogodbe znani ali bi ji morali biti znani (tretji odstavek 120. člena OZ). Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da so bili tožeči stranki splošni pogoji ob sklenitvi pogodbe znani oziroma bi ji morali biti znani, saj se pogodba o podaljšanem jamstvu nanje sklicuje. Če se posebni odgovor sklicuje na splošne pogoje velja, da drugo pogodbeno stranko veže splošna dolžnost skrbnega ravnanja. V običajno skrbnost pri sklepanju pravnih poslov štejemo, da se stranka seznani z vsebino listin, na katere je opozorjena. Dolžnost poznavanja splošnih pogojev bremeni celo stranko, ki je bila na splošne pogoje opozorjena, čeprav ji niso bili vročeni. Velja, da bi si jih morala priskrbeti sama in se seznaniti z njihovo vsebino.4 Tožečo stranko zato zavezujejo tudi splošni pogoji (pogoji jamstva „Car Garantie“), saj se šteje, da je bila z jamstvenimi pogoji seznanjena. Pritožbeno stališče, da bi lahko tožena stranka seznanjenost tožeče stranke s splošnimi pogoji dokazovala zgolj tako, da bi sodišču predložila podpisano pogodbo, je zato zmotno.

10. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka tudi sicer s pritožbeno navedbo, da pogodba ni bila sklenjena, zase bolj ugodne rešitve tega spora ne bi mogla doseči. V primeru, da pogodba o podaljšanem jamstvu ne bi bila sklenjena, tožbeni zahtevek iz pogodbene podlage že zato ne bi bil utemeljen.

11. Prav tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da jo je tožena stranka zavedla k sklenitvi pogodbe o podaljšanem jamstvu. Tožeča stranka pogodbe o podaljšanem jamstvu ni izpodbijala (94. člen OZ), zato se na napake volje že iz tega razloga ne more uspešno sklicevati. V kolikor pa tožeča stranka meri na uveljavljanje ničnosti, tudi s temi navedbami ne more doseči zase ugodne rešitve, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožeče stranke ni mogoče šteti za pošteno pogodbeno stranko. Tožena stranka bi namreč odgovarjala tožeči stranki za škodo, ki bi ji nastala zaradi ničnosti pogodbe, zgolj pod pogojem, če tožeča stranka ne bi vedela in ne bi bila dolžna vedeti za vzrok ničnosti (91. člen OZ), torej če bi jo bilo mogoče šteti kot dobrovernega sopogodbenika. Poštenost druge pogodbene stranke je treba v civilnem pravu presojati po objektiviziranem merilu ustrezne skrbnosti, torej na podlagi njenega ravnanja v razmerju do položaja neveljavnosti pogodbe oziroma njenega poznavanja okoliščin, ki so povezane s tem položajem.5 V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe seznanjena z vsemi relevantnimi okoliščinami za presojo, ali ustreza jamstvenim pogojem oziroma bi se ob običajni skrbnosti z njimi lahko seznanila. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, se vsak povprečno skrben človek pozanima, kaj zavarovanje vsebuje, kar še toliko bolj velja za nekoga, ki opravlja taxi službo kot svojo dejavnost. Tožeča stranka zato tudi s sklicevanjem na odgovornost tožene stranke, ki ji očita pomanjkanje skrbnosti pri sklenitvi pogodbe o podaljšanem jamstvu, ne more uspeti.

12. Po presoji pritožbenega sodišča pa tožeča stranka s pritožbenimi navedbami tudi ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je s predmetnim vozilom opravljala taxi prevoze. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo naslednja posredno pomembna dejstva (indice): število prevoženih kilometrov v kratkem časovnem obdobju, vozilo registrirano na samostojnega podjetnika, ki se ukvarja s prevozom oseb, vozilo registrirano za (namen uporabe vozila) javni prevoz potnikov. Kot je pojasnila tožena stranka, se namen uporabe v prometnem dovoljenju navede samo na izrecno zahtevo stranke, obenem pa se v takem primeru registracija vozila podaljša za krajše obdobje kot sicer, in sicer samo za šest mesecev. Tožeča stranka je sicer prerekala trditev tožene stranke, da je z vozilom opravljala taxi prevoze, ni pa glede posredno pomembnih dejstev podala nekih prepričljivih pojasnil. Sodišče prve stopnje je zato logično pravilno sklepalo na pravno odločilno dejstvo v tem sporu: da je tožeča stranka s tem vozilom opravljala taxi prevoze.

13. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita še, da ni presojalo njenih trditev, ki so se nanašale na malomarno opravljen servis ter na vzročno zvezo med tem in odpovedjo avtomatskega menjalnika. Iz poteka postopka je razvidno, da je tožena stranka obrazloženo ugovarjala trditvam tožeče stranke o okvari avtomatskega menjalnika zaradi nestrokovno izvedenega servisa z dne 30. 10. 2019. Trdila je, da vzrok za napako menjalnika ne izvira iz njene sfere, saj je bil redni servis z menjavo olja izveden v skladu z navodili in standardi proizvajalca avtomobila. Pojasnila je še, da je tožeča stranka napačno navedla čas, ki je minil od rednega servisa do prijave predmetne okvare (en mesec in 12 dni in ne zgolj 12 dni) ter navedla, da je bilo v vmesnem času z vozilom prevoženih kar 17.525 km, skupaj pa okoli 156.000 km. Tožeča stranka je nato potrdila, da je od dneva rednega servisa do okvare menjalnika minilo 42 dni, prav tako pa ni prerekala trditev o prevoženih kilometrih. Drugih pojasnil, ki bi utemeljevale njeno trditev, da je bila okvara menjalnika posledica nestrokovno opravljenega servisa, nato ni podala. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da bi običajen uporabnik takšno število kilometrov, kot jih je tožeča stranka prevozila v 42-ih dneh, prevozil v letu dni. Skupno število prevoženih km (okoli 156.000 km) bi običajni voznik dosegel v približno 10-tih letih, ko bi že lahko „pričakoval“ okvaro menjalnika. Po presoji sodišča prve stopnje torej vzrok za okvaro menjalnika ni bil v (nestrokovno) opravljenem servisu, saj se napaka ni pojavila neposredno po opravljenem servisu (časovno in glede na veliko število prevoženih kilometrov). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako smiselno izhaja, da se je tožena stranka odgovornosti za napako uspešno razbremenila (prvi odstavek 100. člena OZ). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo trditev o vzročni zvezi med opravljenim servisom ter odpovedjo avtomatskega menjalnika, zato prav tako ni utemeljen.

14. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da je bilo to vozilo že dvakrat popravljeno v okviru podaljšanega jamstva ter da je tožeča stranka toženo stranko nagovarjala za dodatno enoletno podaljšanje jamstva. Navedene pritožbene trditve za odločitev v tem sporu niso pravno relevantne.

15. Glede na to, da pritožba neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o glavni stvari, tudi z izpodbijanjem stroškovnega izreka ne more uspeti. Stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno naložilo v plačilo tožeči stranki, saj je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP).

16. Pritožbeni očitki tožeče stranke so neutemeljeni. Pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo 375 točk (tarifna št. 21/1 Odvetniške tarife - OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 279,99 EUR. Te stroške mora tožeča stranka toženi stranki povrniti v 15-tih dneh po vročitvi te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 N. Plavšak, Komentar 28. člena OZ, točka 8.2.3.1, Izjava o sprejemu ponudbe, E-paket Obligacije z e-komentarjem OZ. 2 V. Kranjc, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 253: „Primeri sprejema s konkludentnim ravnanjem: po prejemu naročilnice (ponudbe) naslovnik odpošlje blago; po prejemu ponudbe naslovnik plača ceno; po prejemu ponudbe naslovnik pošlje k ponudniku embalažo.“ 3 Splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formalni pogodbi, bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti (prvi odstavek 120. člena OZ). 4 M. Juhart, Komentar 120. člena OZ, točka 12.1.2. Kdaj splošni pogoji zavezujejo, E-paket Obligacije s komentarjem OZ. 5 Primerjaj N. Plavšak, Komentar 91. člena OZ, E-paket Obligacije s komentarjem OZ).