Jedro

Sodišče lahko ugotavlja vrednost po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Ker je sodišče za osnovo vzelo nižjo vrednost od tiste, ki jo je sicer v vlogi označil pritožnik, ta v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo, saj je znesek takse nižji od zneska, kot bi znašal v primeru, da bi sodišče upoštevalo v vlogi navedeno vrednost. Sodišče nima zakonske osnove, da bi za odmero takse čakalo do pravnomočne rešitve pravdnega postopka, v katerem se bo višina terjatve natančno ugotovila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadenim sklepom zavrnilo ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 20. 5. 2016. 2. Zoper sklep se je dedič A. A. pritožil. Pritožuje se iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je predmet zapuščinskega postopka terjatev, katere višina pa še zdaleč ni znana in bo znana šele po pravnomočnosti postopka P 12/2015 Okrajnega sodišča v Novem mestu. Po prepričanju dediča, sodišče nima osnove, da bi naložilo plačilo takse za nekaj, kar se še sploh ne ve, če bo predstavljalo aktivno zapuščino. V zapuščini se sodna taksa vedno določa glede na vrednost premoženja, ki obstoji. Sodna taksa se plača od vrednosti čiste zapuščine. Terjatev za katero se še ne ve, v kakšni višini bo dejansko nastala, se ne more šteti kot vrednost čiste zapuščine. Sodišče bi moralo počakati z odmero sodne takse vsaj do pravnomočnosti postopka P 12/2015. Sodišče tudi ni pojasnilo, zakaj je sodno takso določilo po prostem preudarku in zakaj prav 279,00 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Dedič po pokojnem B. B., A. A., je z vlogo z dne 9. 3. 2016 zapuščinskemu sodišču podal predlog za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju. Sodišče je sklep izdalo in za dediča zapustnikove denarne terjatve, ki je v pravdni zadevi P 12/2015 Okrajnega sodišča v Novem mestu ocenjena na 18.355,00 EUR, razglasilo pritožnika A. A. 5. Na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZST-1 se plača sodna taksa od vrednosti pozneje ugotovljene zapuščine. Kakšna je vrednost te v konkretnem primeru, je navedel sam predlagatelj. Sodišče je zato lahko odmerilo sodno takso le na podlagi navedb predlagatelja. Na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZST-1 lahko sodišče ugotavlja vrednost po prostem preudarku na podlagi izjav dedičev in podatkov, s katerimi razpolaga. Tako je prvo sodišče tudi postopalo. Ker je za osnovo vzelo nižjo vrednost od tiste, ki jo je sicer v vlogi označil pritožnik, pa ta v tem delu nima pravnega interesa za pritožbo, saj je znesek takse nižji od zneska, kot bi znašal v primeru, da bi sodišče upoštevalo v vlogi navedeno vrednost. 6. Sodišče nima prav nobene zakonske osnove, da bi za odmero takse čakalo do pravnomočne rešitve pravdnega postopka, v katerem se bo višina terjatve natančno ugotovila.

7. Po povedanem pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni zasledilo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi z 163. členom Zakona o dedovanju), zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.