Jedro

Ker toženec tožniku ni ničesar plačal (v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni zatrjeval, da bi dolg plačal), je sodišče prve stopnje glede na dejstva, da je toženec priznal, da je prejemal štipendijo, da šolanja ni uspešno zaključil in da se je zavezal vrniti prejeto štipendijo, tožencu utemeljeno naložilo plačilo zneska, za katerega se je zavezal s poravnavo, ki jo je sklenil s tožnikom v zvezi z vrnitvijo prejete štipendije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 1.395,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje do plačila v 15 dneh pod izvršbo. Obenem je odločilo, da je toženec dolžan v roku 15 dni povrniti tožniku njegove stroške postopka za sodne takse v znesku 40,50 EUR, po preteku tega roka pa mu plačati tudi zakonske zamudne obresti od tega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku 15-dnevnega roka za plačilo, do plačila.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Prosi za upoštevanje poravnalne ponudbe, izdane 12. 1. 2011. Navaja, da je dne 14. 12. 2010 dobil dopis, naj sporoči datum zaključka šolanja za leto, za katerega je prejemal štipendijo. Predlagal je datum 31. 1. 2012 in ta datum je dobil tudi odobren. Naknadno je dobil dve vabili na obravnavo za 3. 2. 20011 in 8. 4. 2011. Po telefonu je sporočil, da se obravnave zaradi narave dela, ne more udeležiti. Razumel je, da se bo o poravnavi dogovarjalo, tudi če ne bo prisoten.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno odločilo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V izvedenih dokazih je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imela dovolj podlage za ugoditev tožnikovemu tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu v plačilo znesek 1.395,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo ter mu naložilo tudi plačilo stroškov postopka.

Kot izhaja iz dokumentacije, je tožnik tožencu z odločbo št. ... z dne 25. 10. 2000 dodelil republiško štipendijo za šolanje na ... šoli za poklic (smer) mehanik vozil in vozni sredstev, od 1. 9. 2000 do konca rednega šolanja. Na podlagi te odločbe je tožnik tožencu izplačal republiško štipendijo v skupni višini 334.434,00 tedanjih SIT oziroma 1.395,61 EUR.

Nadalje iz dokumentacije izhaja, da sta stranki dne 1. 3. 2005 sklenili poravnavo (priloga A/4), v kateri sta ugotovili, da toženec ni izpolnil svojih obveznosti po citirani odločbi, ker ni predložil dokazila o opravljenem letniku. Toženec se je s poravnavo in aneksom zavezal vrniti prejete zneske štipendije v višini 1.395,61 EUR v desetih mesečnih obrokih s tem, da je prvi obrok v znesku 139,57 EUR zapadel v plačilo 1. 3. 2007, ostali obroki v višini 139,55 EUR pa do vsakega prvega dne v mesecu, pri čemer zadnji obrok zapade v plačilo dne 1. 12. 2007. Ker toženec po navedeni poravnavi tožniku ni plačal ničesar, je bil pozvan na plačilo z opominom pred tožbo dne 24. 11. 2008, nato pa vložena tožba. V odgovoru na tožbo je toženec priznal, da je prejemal štipendijo, letnika pa ni izdelal, da pa ga ima namen zaključiti predvidoma v roku enega leta.

Kot navaja toženec v pritožbi, ga je tožnik res pozval, da še sam določi datum, do katerega bo končal šolanje. Potem ko je toženec sporočil, da bo šolanje dokončal do 31. 1. 2012, je tožnik predlagal sklenitev sodne poravnave, kot jo je pripravil v osnutku, ki ga je prejel tudi toženec.

Do sodne poravnave, kot jo je predlagal tožnik, pa ni prišlo, saj se toženec prvega poravnalnega naroka kljub temu, da je bil pravilno vabljen in opozorjen, da se bo obravnava opravila kljub njegovi odsotnosti, ni udeležil. Sklicevanje toženca v pritožbi, da je navedel datum, do katerega bo dokončal šolanje in da je razumel, da se bo dogovarjalo o poravnavi, je neutemeljeno. Sodno poravnavo lahko sklenejo pravdne stranke, ki so subjekti procesnopravnega razmerja in to razmerje lahko preneha le po volji strank, ki so udeleženke razmerja. Sodišče pa se tudi v primeru, da je besedilo sodne poravnave vnaprej pripravljeno, najprej prepriča, ali zapis ustreza njihovi volji. Šele, ko je poravnava zapisana na zapisniku, in zapisnik od obeh strank podpisan, je sodna poravnava pravno formalno sklenjena. Sodna poravnava pomeni konec postopka, izvršljivost in pravnomočnost. V konkretnem primeru do sodne poravnave, kot jo je predlagal tožnik, ni prišlo in ni moglo priti zaradi odsotnosti toženca. Zmotno je pritožbeno prepričanje toženca, da bi do sodne poravnave prišlo kljub njegovi odsotnosti. Trditve, da je sodišču po telefonu sporočil, da se obravnave zaradi narave svojega dela ne bo udeležil, pa so brez podlage, saj kaj takega v dokumentaciji ni zabeleženega in tudi dejstvo, da bi resnično sporočil odsotnost na prvem poravnalnem naroku, na sklenitev sodne poravnave glede na zahtevano obličnost, ne bi vplivalo.

Kot podlago za odločitev v tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo poravnavo oziroma aneks k poravnavi, sklenjen 29. 5. 2006. V 1. odstavku 1050. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), je določeno, da osebe, med katerimi je spor ali negotovost glede kakšnega pravnega razmerja, s pogodbo o poravnavi z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma odpravijo negotovost in določijo vzajemne pravice in obveznosti. Glede na 1. odstavek 239. člena OZ pa so stranke dolžne izpolniti vse obveznosti v vsem, kot se glasi.

Ker toženec po sklenjeni poravnavi oziroma aneksu k poravnavi, tožniku ničesar ni plačal, niti ni do konca glavne obravnave zatrjeval, da bi dolg medtem že plačal, prav tako pa ni predložil nobenega dokazila o zaključku šolanja, je sodišče prve stopnje na podlagi citiranih določb OZ tožencu, ki je tudi v celoti priznal vsa relevantna dejstva in sicer, da je prejemal štipendijo, da ni uspešno zaključil letnika in da se je zavezal vrniti prejete zneske štipendije, naložilo plačilo zneska 1.395,61 EUR, kot se je zavezal s sklenjeno poravnavo oziroma aneksom k poravnavi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, skladno s 1. odstavkom 378. člena OZ. Glede na uspeh v pravdi pa je v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP naložilo tožencu v plačilo tudi stroške postopka, kot je razvidno v 2. točki izreka.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.